Piše: prof. dr. Andrej Umek
Letos je norveška akademija podelila Nobelovo nagrado za ekonomijo trem ameriškim ekonomistom Daronu Acemogluju, Simonu Johnsonu in Jamesu A. Robinsonu.
O tem so poročali tudi slovenski mediji. Nekateri so javnost celo informirali, da sta dva od njih, D. Acemoglu in J. A. Robinson profesorja na najuglednejših ameriških univerzah, prvi na MIT in drugi na Harvardu, napisala knjigo Way the Nations Fail (Zakaj nacije propadajo), ki je prevedena tudi v slovenščino in s tem dostopna naši širši javnosti. Nisem pa zasledil, da bi katerikoli medij slovensko javnost obvestil o bistvu njihovega prispevka k ekonomski znanosti, prispevka, za katerega so dobili tako visoko priznanje, kot je Nobelova nagrada. Še manj pa, da bi katerikoli od medijev odprl razpravo, ali slovenska gospodarska politika sledi njihovim dognanjem ali pa je z njimi v kontradikciji. Današnja kolumna je namenjena prav tem vprašanjem in iskreno upam na širšo razpravo o njih.
Knjiga Acemogluja in Robinsona[1] ni prva knjiga o pomembnem političnem in ekonomskem vprašanju, zakaj so nekateri narodi bogati in drugi revni, je pa prispevek vreden Nobelove nagrade. Za zainteresirane bralce bi tukaj omenil samo dve prejšnji knjigi. Prvo je napisal prof. Landes[2], prav tako profesor na Harvardu, drugo pa Richard L. Florida[3]. Bistvo znanstvene misli, ki jo razvijajo vse tri omenjene knjige, je, da mora država ustvariti ugodne pogoje za rast in tehnološki napredek gospodarstva in se ne vmešavati v gospodarstvo samo. Ob tem pa mora prebivalstvu zagotavljati svobodo, vključno z ekonomsko svobodo, da spodbudi njegovo kreativnost in inovativnost.
Acemoglu in Robinson svojo knjigo, da bi jo približala tudi ekonomsko nešolanemu bralcu, začenjata z zgodbo o mestu Nogales, ki leži na bregovih reke Rio Grande. To prvotno pomembno in uspešno mesto na prehodu čez reko, je določitev meje med Združenimi državami in Mehiko razdelila na dve polovici. Del na levem bregu Ria Grande je pripadel Združenim državam, del na desnem bregu pa Mehiki. Del na levem bregu je in še vedno uživa svobodno tržno gospodarstvo z veliko mero ekonomske svobode. ZDA oziroma država Teksas nadalje skrbi za vsakemu dostopen šolski in izobraževalni sistem, infrastrukturo in pravni red, vse to pa ob znosnih davkih. Rezultat teh pogojev ob kreativnosti in inovativnosti prebivalstva je, da se je Nogales na levem bregu Ria Grande razvil v bogato ameriško mesto z visokim življenjskim standardom prebivalstva. Pravo nasprotje tega je Nogales na desnem bregu Ria Grande. Mehika njegovemu prebivalstvu ni znala zagotoviti ekonomske svobode niti osnovnih dobrin, kot so delujoč šolski sistem in infrastruktura. Ta del Nogalesa je ostal revno oziroma postal še revnejše mesto, ki ga obvladujejo kriminalne združbe, od katerih se ene ukvarjajo s tihotapljenjem migrantov, druge pa z dobavljanjem mamil v Združene države Amerike.
Za nas, Slovence, je seveda pomembno vprašanje, ali so se naši politični odločevalci, naša vlada kaj naučili od treh Nobelovih nagrajencev, ki sem jih navedel uvodoma. Ali v svoji ekonomski politiki sledijo zamislim, ki so jim prinesle Nobelovo nagrado? Po poti katerega Nogalesa vodijo Slovenijo? Na osnovi statističnih podatkov smem ugotoviti, da smo pod prejšnjo vlado, ki jo je vodil Janez Janša, bolj sledili ameriškemu delu Nogalesa. Tako je npr. Indeks ekonomske svobode za Slovenijo pod njegovo vlado dosegel svoj maksimum in davčno breme občanov se je znižalo, napovedovali pa so še nadaljnja zniževanja. S tem smo v grobem sledili z Nobelovo nagrado nagrajenemu konceptu. Na žalost pa se je pod vlado Roberta Goloba gospodarski koncept obrnil v ravno nasprotno smer. Za njo očitno koncepti, nagrajeni z Nobelovo nagrado, nimajo nobene teže. Indeks ekonomske svobode je v zadnjih dveh letih občutno padel, davki so se znatno povečali in napovedana so še nova zvišanja. Izgradnja infrastrukture zamuja ali je napačno zastavljena. V osnovnem šolstvu smo priča akutni krizi, uvrstitev slovenskih univerz na mednarodnih lestvicah pa se je znova poslabšala. To ne kaže na skrb za človeške vire, ki jih gospodarstvo potrebuje. Tako ukrepanje je v zadnjih dveh letih, v času vlade Roberta Goloba, vodilo do občutnega padca življenjskega standarda in po moji oceni nas najhujše še čaka.
Naj sklenem s tem, da smiselna odločitev na prihajajočih volitvah ni Janša ali ne Janša, resnična odločitev je, kateri Nogales želimo v Sloveniji, želimo dvig življenjskega standarda ali njegovo upadanje. Dvig življenjskega standarda pa zagotavljajo izključno zamisli letošnjih Nobelovih nagrajencev. Res so si to nagrado zaslužili. Osebno pa upam, da bo letošnja Nobelova nagrada vplivala na odločitve slovenskih volivcev.
[1] Daron Acemoglu & James A. Robinson, Way the Nations Fail, the Origins of Power, Prosperity and Poverty, Profile Books LTD, London 2012.
[2] David S. Landes, The Wealth and Poverty of Nations, W>W Norton & Company, Inc., New York 1999.
[3] Richard L. Florida, The Rise of the Creative Class, Basic Books, New York 2002.
