Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Interakcija med vlado in javnostjo sicer temelji na predpostavki o dvosmernem komuniciranju, dejansko pa imamo opravka z enosmernim informiranjem in prepričevanjem javnosti. Javno mnenje se popolnoma realizira z možnostjo odločitve za kandidata ene ali druge politične stranke – volitve so torej najneposrednejši izraz javnega mnenja. Pred tem pa kot oblikovalci mnenj nastopajo različni vzvodi, ki so namenjeni vplivanju na javno mnenje – vključno z javnomnenjskimi anketami, ki jih objavljajo mediji. Mnenja javnosti so tako lahko že vnaprej oblikovana in sugerirana javnosti. “Navijanje za Roberta Goloba je v teh časih mogoče tako, da se vzorčenje “naključnih” anketirancev opravi na skrbno izbranih teritorialnih enotah (območjih, krajevnih skupnostih), za katere se natančno ve, da tam živijo levi volivci,” je pojasnil Roman Vodeb, ki je prepričan, da se javnomnenjske raziskave načrtno speljejo z enim samim namenom: vplivati na ljudi tako, da bi volili tiste kandidate, ki jih izvajalec oz. naročnik favorizira.
Množično komuniciranje je učinkovito predvsem pri oblikovanju mnenj glede novih problemov, torek takih, ki niso povezani z obstoječimi stališči. Na tak način sporočilo ni v nasprotju z nenaklonjenimi predispozicijami ali pa skupinskimi normami. Do neke mere podobno deluje tudi sporočanje o “novih obrazih”. Medijsko poročanje torej pogosteje krepi obstoječ mnenja kot jih spreminja – v določenih primerih pa jih lahko tudi ustvarja ali pa vsaj pomaga ustvarjati. Znano je, da se posameznik prilagaja skupinskim normam in da ob tem poteka proces gratifikacije. Če se posameznik ne prilagodi, ga lahko doletijo negativne sankcije, zato posameznik povečini varuje svojo identiteto in je odporen na poskuse spreminjanja osebnih stališč. Mediji sicer odigrajo večjo vlogo pri problemih, ki so za posameznika manj pomembni – tudi zato so ljudje nagnjeni le k manjšim spremembam stališč.
Za totalitarne sisteme je značilno, da se uveljavijo agitpropovski mediji, v demokratičnih sistemih pa si vlade pridobijo – ali pa vsaj skušajo pridobiti – monopolno pozicijo, ki je podprta z monopolnimi mediji. V slednjem primeru se razvijejo tudi alternativni komunikacijski sistemi. V preteklosti so vse teorije slonele na domnevi, da javno mnenje v političnem procesu odločanja igra pomembno vlogo, vendar pa kitične študije že nekaj časa govorijo o krizi javnega mnenja – množični mediji, politični centri moči in agencije z njim manipulirajo: “Na politično ravnanje je najlažje vplivati prek nadzorovanja mnenj,” je opozoril John Dewey v knjigi Javnost in njeni problemi.
Strokovnjak na področju psihoanalize Roman Vodeb je navedel, da je odnose z javnostmi, torej vplivanje na ljudi, množice – pred skoraj sto leti zastavil Freudov (dvojni) nečak Edward Bernays – ki je bil prav tako kot (stric) Sigmund Freud psihoanalitični ekspert. V svojih treh epohalnih knjigah Propaganda (1928), Public relations (Odnosi z javnostmi, 1945) in Engineering of consent (Urejanje/vplivanje (na) soglašanje/strinjanje,1955), je “spotoma” zastavil tudi upravljanje z množicami (volivci) v različnih političnih kontekstih.
Od “lisjaka” Bernaysa naprej se ve, da je mogoče ljudi – tudi volivce – tako rekoč upravljati, z njimi manipulirati – ne samo na področju potrošništva (nakupovanja/trženja/marketinga), pač pa tudi na področju političnega marketinga.
Večina ljudi je dovzetnih za manipulacijo
Vodeb je v nadaljevanju pojasnil, da so dandanes veščine in tehnike vplivanja na ljudi izjemno izpopolnjene tudi zato, ker se (psihoanalitično) ve, da človek svobodne volje v resnici (v bistvu) nima – torej, da človeka obvladuje nezavedno. Fenomen sugestije – vplivanja in vodenja ljudi – je že dokaj izpopolnjen. V svetu sicer bistveno bolj, kot pri nas. “Vendar se tudi pri nas ve, da je mogoče ljudi, torej volivce – jaz jim, ravno zaradi slepe vodljivosti in nezavedne ubogljivosti, v tem političnem kontekstu ljubkovalno rečem ovce – mogoče (z)manipulirati,” je poudaril vodeb in dodal, da so ljudje v resnici še kako dojemljivi za manipulacijo – ne sicer vsi, večina pa. Politično labilni oziroma neopredeljeni ljudje nimajo trdne volje, niti politične avtonomnosti. “V teh težkih časih, ko so vsi zbegani, preplašeni in ranljivi, je mogoče še kako vplivati nanje, in to ravno skozi lažirane javnomnenjske raziskave,” je izpostavil dvojni magister znanosti.
Priljubljenost Goloba: vzorčenje “naključnih” anketirancev se opravi na skrbno izbranih teritorialnih enotah
Vodeb je opozoril, da “lisjaki”, ki vedo za fenomen nasedanja javnomnenjskim raziskavam, računajo ravno na to vodljivost, sugestibilnost. Politično pristranski “raziskovalci” oziroma lastniki raznih podjetij ali inštitutov, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, načrtno speljejo različne predvolilne javnomnenjske raziskave z enim samim namenom: vplivati na ljudi tako, da bi volili tiste njihove kandidate, ki naj bi premagali politične nasprotnike. Trikov, ki so vtkani v te javnomnenjske raziskave, je po Vodebovih besedah malo morje. Po njegovem mnenju so najbolj izurjeni FDV-jevski diplomanti z levim pedigrejem. Tudi levih podružnic, ki producirajo lažirane oz. politično diktirane (pristranske) javnomnenjske raziskave, je bistveno več kot desnih ali nevtralnih (objektivnih). Vodeb je podal primer: navijanje za Roberta Goloba je v teh časih mogoče tako, da se vzorčenje “naključnih” anketirancev opravi na skrbno izbranih teritorialnih enotah (območjih, krajevnih skupnostih), za katere se natančno ve, da tam živijo levi volivci – kar je skrbno zabeleženo v bazi podatkov glede na vse prejšnje volitve.
Sugestibilni volivci se radi pridružijo večini, ki je umetno konstituirana v predvolilnih javnomnenjskih raziskavah
No, na koncu pa “političnim aktivistom” po Vodebovem prepričanju preostane še čisto goljufanje, torej prirejanje podatkov oziroma laganje – skrbno načrtovano lažiranje, ki naj bi se obrestovalo tako, da bi se sugestibilne “ovčice” odločale za večino, “ki ima zagotovo prav”. In to večino poskušajo “politični aktivisti” izpostaviti ravno v teh svojih lažiranih javnomnenjskih raziskavah. Labilni oziroma vodljivi, sugestibilni volivci, ki nimajo svoje (trdne) politične hrbtenice oziroma avtonomnosti, se nezavedno “šlepajo” na večino, ki je skrbno načrtovano, vendar lažno, torej umetno, konstituirana ravno v teh famoznih predvolilnih javnomnenjskih raziskavah. Misel, ki se po legitimni logiki potika po predzavesti in nezavednem labilnih volivcev, ki v resnici ne vedo točno, kako bi se politično odločili, kako bi volili – pretežno razmišlja v tole smer: “Nimam pojma, koga bi volil … – če volim tako kot voli večina, bom najmanj falil!” Pa četudi tak volivec s svojim oddanim glasom “fali”, ima svoje kritje v tem, da je enako falila tudi večina, ki se ji je pridružil – tako si posameznik racionalizirano domišlja in se ob tem tudi bolje počuti, kot če bi pri svoji odločitvi zgrešil avtonomno.
