Piše: Anamarija Novak
Ustavno sodišče je prejšnji torek s 5 glasovi za in 3 glasovi proti zavrglo zahtevo opozicijskih SDS in NSi za presojo ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine, češ da nima pristojnosti za presojo sklepa o priznanju države.
Omenjena odločitev je tako še ena v vrsti odločitev, ki nakazuje, da je večina ustavnih sodnikov lakajev, ki služijo levim oblastnikom – ta čas Golobovi vladi. Kot je v svoji kolumni zapisal Vinko Gorenak – preberete jo lahko v nadaljevanju −, so pred več kot letom dni štirje ustavni sodniki razveljavili odločitev petih ustavnih sodnikov, ki so zadržali izvajanje zakona o RTV Slovenija v delu, ki se je nanašal na vodenje te pomembne institucije. »Tako so omogočili, da se je predčasno in nasilno končal zakoniti mandat prejšnjega vodstva RTV, kar je proti vsem pravnim in demokratičnim normam. To pa še ni vse. Predsednik Ustavnega sodišča RS Matej Accetto je dal jasno vedeti, da ustavni sodniki, ki prednostno (več kot leto dni) odločajo o tem, ali je zakon o RTV ustaven ali ne, sploh ne bodo odločili. Po več kot letu dni vidimo, da je to res,« je opozoril Gorenak in dodal: »Že takrat se je govorilo o tem, da si Accetto s to uslugo levi politiki in Golobu menda kupuje mesto sodnika nekje na evropskem nivoju. Te dni so te informacije znova zakrožile in nič čudnega ne bi bilo, če bi se to tudi dejansko zgodilo.«
S petimi glasovi proti trem
Vrnimo se k odločitvi ustavnega sodišča, ki je zavrglo zahtevo SDS in NSi za presojo ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine. Spomnimo, da je skupina 32 poslancev opozicijskih strank SDS in NSi 3. julija na ustavno sodišče vložila zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine, ki ga je državni zbor sprejel 4. junija. Zahtevo so vložili »zaradi kršitve v postopku obravnave in sprejetja omenjenega sklepa, kršitve ustave, poslovnika državnega zbora, avtoritarnega in samovoljnega ravnanja ter zlorabe postopka«, so takrat v sporočilu za javnost med drugim zapisali v največji opozicijski stranki SDS. Ustavno sodišče je v sporočilu za javnost prejšnji torek zapisalo, da nima pristojnosti za presojo sklepa o priznanju države, saj da »sklep ni predpis, ki bi vseboval splošne in abstraktne pravne norme, ki bi urejale pravice in obveznosti pravnih subjektov ali bi povzročale pravne učinke navzven«. Priznanje je namreč glede na utemeljitev sodišča enostranski pravni akt, s katerim države sprejmejo že obstoječe dejstvo kot skladno z mednarodnim pravom. Kot piše v odločitvi, zakonodajalec ustavnemu sodišču tudi v nobenem drugem zakonu ni podelil posebne pristojnosti za presojo ustavnosti in zakonitosti odločitve o priznanju nove države, zaradi česar ni pristojno niti za presojo ustavnosti in zakonitosti postopka njegovega sprejetja. Sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi proti trem. Da ne bodo presojali goljufanja vladajočih v parlamentu ob pomembnem zunanjepolitičnem vprašanju, so odločili sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Neža Kogovšek Šalamon in Špelca Mežnar, proti so bili Klemen Jaklič, Rok Svetlič in Marko Šorli. Slednja sta dala tudi odklonilni ločeni mnenji.
Svetlič: Zavračam stališče, da US ne more odločati o sklepih DZ
Postopke v povezavi s priznanjem Palestine v DZ so zaznamovali zapleti. SDS je dan pred izredno sejo vložila pobudo za posvetovalni referendum glede priznanja, jo tik pred sejo umaknila, nato pa jo med sejo znova vložila. Koalicija je SDS očitala, da skuša s takšnimi manevri onemogočati odločanje o priznanju Palestine. V DZ je bila zato še isti dan sklicana nujna seja, na kateri je večina poslancev pobudo zavrnila in zatem sprejela sklep o priznanju Palestine. V SDS so ob tem koalicijo in predsednico DZ Urško Klakočar Zupančič obtožili kršenja poslovnika DZ. Opozarjali so, da bi zaradi pobude za referendum lahko DZ po zakoniti poti o priznanju Palestine glasoval šele po 30 dneh. Ob vložitvi zahteve za presojo ustavnosti so znova zatrdili, da »se predlog za razpis posvetovalnega referenduma o sklepu ni obravnaval v roku, kot je določen v poslovniku, zato je bila s tem poslancem odvzeta možnost tehtnega premisleka o sklepu, ki se navezuje na pomembno zunanjepolitično vprašanje«. Problematiko takšnega ravnanja koalicijske večine sta izpostavila tudi Svetlič in Jaklič. Svetlič je poudaril, da ustavna presoja ne zadeva le vsebine aktov, ki jih sprejme DZ, pač pa tudi postopek, po katerem je bil akt z določeno vsebino sprejet. Če je akt sprejet s kršitvijo predpisanega postopka, to lahko prav tako vodi do ugotovitve protiustavnosti tega akta, meni Svetlič in dodaja, da je sodišče na tak način že večkrat odločilo o protiustavnosti zakonov. Sam zavrača stališče, da ustavno sodišče ne more odločati o sklepih DZ, saj da s tem »hočeš nočeš sporoča še nekaj: da je državni zbor postavljen v nekakšno ustavnopravno eksteritorialo, kjer je popolnoma prost pri bodočih kršitvah lastnih postopkov«. Sodišče s presojanjem v tem primeru po Svetličevem mnenju ne bi česarkoli vsiljevalo zakonodajalcu. »Vse, kar bi zahtevali, je, da spoštuje demokratična pravila. Svoja lastna pravila.«
Jaklič: Kršitve se redno dogajajo
Jaklič pa je v odklonilnem ločenem mnenju opozoril na izrecne in vnaprej predpisane določbe Poslovnika Državnega zbora (DZ), po katerih se predlog posvetovalnega referenduma uvrsti na dnevni red prve prihodnje seje DZ, če je vložen najpozneje 30 dni pred sejo. Po njegovem bi predpisani 30-dnevni rok odločanje o priznanju Palestine za omenjeni krajši čas seveda podaljšal, a le zato, ker »takšno krajše podaljšanje ni bilo skladno s političnimi preferencami predsednice DZ in koalicijske večine, sta se zavestno odločili ne upoštevati tega izrecnega in vnaprej jasno predpisanega prava«, je pojasnil Jaklič. »Bistvo pravne države je v tem, da je politična volja v njej podrejena vnaprej predpisanemu pravu, in ne obratno. Magna Carta je že leta 1215 omejila voljo kralja z vnaprej predpisanim pravom in zato v naši civilizaciji velja za začetni vir razvoja pravne države. Nasprotno pa država, v kateri je to načelo obrnjeno na glavo, kjer torej politična volja vlada nad vnaprej predpisanim pravom, ni pravna država,« je bil jasen Jaklič in dodal, da je strašljivo, da se tovrstne zavestne kršitve vodstva DZ in koalicijske večine, ki vodstvu pri tem sledi, celo redno dogajajo (konoplja, sodniške plače …).
Pravica vsakega državljana do delujočih temeljev pravne države se v konkretnem primeru uresničuje tudi prek pravice poslancev opozicije, da svojo vlogo opravljajo učinkovito in svobodno skladno z vnaprej predpisanim pravom.
Dopuščanje uničenja pravne države
Ustavno sodišče po Jakličevem mnenju ne more stati križem rok ob takšnih, z vidika ustave nesprejemljivih zavestnih nespoštovanjih vnaprej predpisanega prava, ki predstavljajo neposredni napad politike na pravno državo, ali pa s tem politiki dopušča uničenje pravne države ali kar samo vzpostavlja precedens, po katerem bo v prihodnje tudi vsaka druga politična večina v DZ lahko zavestno ravnala v nasprotju z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. »Če ga ni danes, potem niti takrat ne bo argumenta, ki bi takšno brezpravje in uničenje pravne države sploh lahko preprečil«, je posvaril Jaklič. »Ustavno sodišče bo nemočno stalo križem rok, ko bo pred njegovimi očmi vsakokratna politika tacala po temeljih pravne države. Samo če si to zares želimo narediti iz naše države, za katero smo pred 30 leti v ustavo smelo zapisali, da je ‘pravna država’, potem ima logika večine mojih kolegic in kolegov danes prav. A je očitno, da se ta logika ne izide; po logiki stvari se namreč izide le za tiste, ki bi želeli onemogočiti ustavni ideal pravne države,« je nadalje izpostavil dr. Jaklič in odkimal napačnemu, rezultatsko usmerjenemu sojenju, ki tudi ne pripomore k razvoju pravne države, ampak ga onemogoča.
Korektna pravna podlaga za precedens
»Res je, da zakon o ustavnem sodišču taksativno našteva pristojnosti US, v okviru katerih to sodišče lahko sodi, in da med njimi ni abstraktne presoje ustavnosti konkretnih aktov, kakršen je Sklep o priznanju Palestine. Toda večina v isti sapi ‘pozabi’, da isti zakon med temi pristojnostmi navaja vsaj dve drugi, ki v tem primeru predstavljata korektno pravno podlago za precedens, ki bi zlahka zavaroval pravno državo pred zlorabami katere koli politične večine v DZ za vsa leta prihodnjega razvoja naše države. Tako bi zagotovil razvoj te temeljne dobrine, ki jo je ustava državljanom obljubila, in ne dopustil nasprotnega,« je zapisal Jaklič v odklonilnem ločenem mnenju. Prvič, po zakonu ustavno sodišče presoja tudi »o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank«, pobudo za to pa »lahko da vsakdo«. Jaklič se vpraša, zakaj torej ne štejemo te zahteve poslancev DZ kot pobude za presojo ravnanj političnih strank, ki so se v DZ zaradi svojih političnih preferenc v okviru svojih poslanskih skupin zavestno odločile kršiti jasno in ne nerazumno vnaprej predpisano pravo. »US je že ničkolikokrat doslej prekvalificiralo kakšno ustavno pritožbo v pobudo in obratno ali pa napačno naslovljeno ‘zahtevo’, ‘vlogo’ … v pobudo ali pritožbo in obratno«, je spomnil.
Molk in argument moči
Jaklič je nadaljeval, da ni bilo pobudnikovo neustrezno poimenovanje vloge nikoli razlog za to, da je US ne bi obravnavalo tako, kot jo samo po vsebini okvalificira. Pri takšni presoji ravnanj političnih strank US lahko ugotovi, da je neko ravnanje – ali vrsta ravnanj – v nasprotju z ustavo, posledično pa je tak tudi pravi akt, ki iz takih protiustavnih ravnanj sledi. »Odgovora na moje vprašanje, zakaj se US v tem primeru ne more poslužiti te pristojnosti oziroma prekvalifikacije, od mojih kolegic in kolegov na seji nisem dobil,« je opozoril Jaklič in ob tem konkretno pojasnil, da se niti, ko je eden od sodnikov, ko sta bili obe ločeni mnenji že spisani, predlagal spremembo svojega glasu, sklicujoč se na prepričljivost argumentov iz ločenih mnenj, večini kolegic in kolegov ni zdelo potrebno (vsaj poskušati) odgovoriti na navedene argumente. »Prav pri rezultatskem ‘sojenju’, ki je zloraba sodniške funkcije, argumenti motijo želeni rezultati. Ko je volja po rezultatu presilna, ob argumentativni zadregi namesto protiargumenta zavladata molk in ‘argument’ moči. A to takrat ni več US in sodniki takrat v resnici sodijo sebi,« je bil neposreden Jaklič. Nasprotno pa država, v kateri politična volja vlada nad vnaprej predpisanim pravom, ni pravna država.
Kršene človekove pravice in temeljne svoboščine
In drugič, zakon izrecno določa, da US presoja tudi konkretne akte. V postopku ustavne pritožbe sodi »o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti«. Ker gre v primeru Sklepa o priznanju Palestine, tako Jaklič, za konkreten pravni akt politične oblasti, so torej z njim tudi lahko kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. »Pravica vsakega državljana do delujočih temeljev pravne države se v konkretnem primeru uresničuje tudi prek pravice poslancev opozicije, da svojo vlogo opravljajo učinkovito in svobodno skladno z vnaprej predpisanim pravom.« Jaklič zatrdi, da je bila ravno ta pravica opozicijskim poslancem v tem primeru izničena, čeravno jim je bila celo izrecno zavarovana z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Njihova opozicijska funkcija je bila v konkretnem primeru s konkretnim pravno-političnim oblastnim aktom prekršena in s tem tudi njihova pravica do spoštovanja bistva delovanja pravne države, ki je ne nazadnje v demokratični državi ravno tako temeljna pravica – tako poslank in poslancev kot vseh državljank in državljanov, je v ločenem odklonilnem mnenju še opozoril ustavni sodnik.
Edino pravilno in učinkovito ravnanje
Dodal je, da zakon o US v svojih določbah izrecno določa tudi, da v primerih očitnih kršitev (kar je ravno ta primer – zavestna kršitev povsem jasnega vnaprej predpisanega pravila o 30-dnevnem roku) in če bi zaradi kršitve nastale nepopravljive posledice (ko je sklep o priznanju tuje države z očitno kršitvijo temeljev pravne države enkrat sprejet in zadržan, poznejši naknadni umik tega sklepa zaradi madeža očitne politične zlorabe oblasti ni brez cene za avtoriteto in resnost države v mednarodni skupnosti), US o ustavnosti takega konkretnega akta lahko odloča še pred izčrpanjem rednih poti. »Takšno ravnanje bi bilo torej povsem skladno z opisano pristojnostjo US, hkrati pa v tem primeru še posebej ustrezno in edino pravilno ali učinkovito. Precedens, ki bi primere zavestnega rušenja pravne države z vrha ene od hierarhično prirejenih treh vej oblasti lahko zares učinkovito preprečil, lahko pride le prek odločitve hierarhično enakovrednega vrha sodne oblasti – ustavnega sodišča kot dokončnega razsodnika, zoper katerega v takšnih situacijah, ki morajo biti zaradi preprečitve nepopravljivih posledic razčiščene nemudoma, ni več nadaljnjega pritožnika,« je sklenil Jaklič.
