Piše: Nina Žoher (Nova24tv)
V Sloveniji se krepi val posestniškega razgrajaštva, ki včasih prerašča v odkrito nasilje. Petkovim tako imenovanim politkolesarjem so se sedaj pridružili še sredini proticepilski protestniki. Dogaja pa se tudi nekakšen izvoz protestništva iz Ljubljane v ostale dele države. Temu smo bili priča prejšnjo soboto v Marezigah, kjer so se znašli tako imenovani antifašistični protestniki, ki so bili dejansko uvoženi od drugje. Tam domačinov praktično ni bilo. Slišati je bilo, da so bili ljudje bolj kot ne iz Ljubljane pripeljani tja.
Protestniki, katerim je skupno, da ne marajo aktualne vlade, da zahtevajo njen odstop, so vedno bolj agresivni, je glede dogajanja za Nova24TV komentiral politični analitik in predsednik Združenja novinarjev in publicistov dr. Matevž Tomšič. “Dogaja se vandalizem, uničevanje javne lastnine, v določenih primerih tudi zasebne lastnine, oviranje prometa, ogrožanje prometne varnosti z vpadanjem protestnikov na prometne ceste, celo na avtocesto. Nenazadnje prihaja tudi do napadov, saj je nekaj novinarskih ekip postalo žrtev napada s strani protestnikov.” Po besedah Tomšiča lahko nedvomno rečemo, da Ljubljana ni več varno mesto.
“Običajni prebivalci in obiskovalci mesta se lahko počutimo nelagodno ali celo ogroženo. Onemogočeno nam je normalno gibanje v času teh protestov. Za posameznika lahko to pomeni zelo veliko težavo, če ob nekem času ne more priti na dogovorjeno mesto, ker so se takrat pač neki protestniki prosto odločili, da bodo zaprli ceste in ovirali promet.” Po besedah Tomšiča se zdi, da običajni meščani in obiskovalci mesta tukaj niso nikomur kaj dosti mar. “Ko govorijo mediji in politika, je slišati skoraj izključno o pravicah protestnikov, ne pa pravicah običajnih meščanov,” je bil jasen.
Tomšič poudarja, da so bolj problematični od samih nasilnih protestnikov, ki so bolj kot ne politično neartikulirani, tisti, ki jim dejansko dajejo zaslombo, podporo. “Ti protestniki so tukaj bolj kot ne neki kmetje na šahovnici. Bolj kot ne “kanon futer”, s katerim manipulirajo drugi,” poudarja Tomšič in dodaja, da med temi, ki jih lahko štejemo za zaščitnike teh, ki ogrožajo javno varnost in ki izvajajo nasilje, so vsekakor pripadniki tako imenovane KUL-ovske opozicije. “Videlo se je, da so ravno voditelji strank, ko je prišlo do posredovanja policije, ki je hotela vzpostaviti zgolj neko normalno stanje-javni red in mir, tisti, ki so policijo in tudi vlado napadli,” je kritično izpostavil.
KUL-ovci se ravnajo po starem boljševiškem načelu
Očitno se tako imenovani KUL-ovci po besedah Tomšiča ravnajo po starem boljševiškem načelu: čim slabše tem bolje. Torej čim slabše za državo, tem boljše za nas. “V to kategorijo zaščitnikov tovrstnega protestništva sodijo tudi dominantni mediji. Celo tisti mediji, katerih novinarske ekipe so bile napadene, sedaj ščitijo tovrstne napadalce, tovrstno početje. Očitno tukaj pri nekaterih novinarskih političnih aktivistih so politični motivi in ideologija pred osnovno novinarsko solidarnostjo.” Spomnil je, da lahko med zaščitnike uvrstimo tudi pravosodni sitem. “Tukaj se tistih, ki pozivajo na tovrstne proteste, preprosto ne sankcionira. Vemo, da je obe glavni kolovodji teh protestov sodnica izpustila iz pripora in to je taista sodnica, ki se je že večkrat izkazala kot oseba, ki dela usluge pomembnim pripadnikom postkomunistične globoke države.”
V luči aktualnega dodajanja je Tomšič izpostavil, da se v državi kažejo jasna dvojna merila. “Medtem, ko je vodja tako imenovane Štajerske varde Andrej Šiško šel v zapor zaradi domnevnega ogrožanja ustavnega reda, imamo ljudi, ki povzročajo daleč večjo škodo, kot so jo Šiško in njegovi vardisti, pa se jih ne sankcionira. Šiškovi vardisti namreč niso nikogar fizično ogrožali, napadli, uničevali javne lastnine, sedanji protestniki pa medtem vse to počnejo”, je poudaril in dodal, da se glede njihovih kolovodij zdi kot da jih nekdo ščiti.
“Vidimo, da to kar se dogaja- spodkopavanje javnega reda in miru ter ogrožanje varnosti ljudi, ki predstavlja zgolj orodje slovenske levice, da bi se ponovno zavihtela na oblast. To so konec koncev počeli boljševiki v Rusiji leta 1917 in to so pri nas počeli komunisti v letih 1941-45. Pri tem jim je za življenje in varnost državljanov prav malo mar.” Vse kar za njih šteje je po besedah Tomšiča priti na oblast ne glede na ceno, zato nobena cena zanje ni previsoka.
