Vsako leto, ko se spominjamo osamosvojitve Slovenije ter oborožene agresije JLA nanjo, se srečujemo tudi s starimi debatami glede domnevno sporne sestrelitve helikopterja, ki ga je pilotiral Anton (Toni) Mrlak. Kot je znano, je Draga Potočnjak o tem izdala celo knjigo »Skrito povelje«, ki je na predstavitev privabila tudi precej agentov KOS JLA, med drugim je bil med udeleženci predstavitve tudi Šefket Suljević, v času vojne za Slovenije eden vodilnih uslužbencev KOS v ljubljanskem korpusu JLA. Na predstavitvi knjige se je omenjeni Suljević družil celo z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom.
Že sama udeležba Milana Kučana na predstavitvi omenjene knjige je zelo zgovorna. Namreč, predsedstvo RS, ki ga je vodil Kučan, je v zgodnjih jutranjih urah 27. junija 1991 na izredni seji sprejelo odločitev o uporabi sile za obrambo samostojne Slovenije. Na podlagi tega sklepa je bil tudi izstreljena raketa, ki je sklatila helikopter s Tonijem Mrlakom. Čeprav dandanes komunistični reinterpretatorji zgodovine trdijo, da so slovenske oblasti (s tem seveda kažejo s prstom predvsem na obrambnega ministra Janeza Janšo) vedele za namero Mrlakovega prestopa v TO in so ga kljub temu likvidirale, pa je jasno, da je šlo v tem primeru predvsem za splet nesrečnih okoliščin, saj je Mrlak s helikopterjem, v katerem je bil še vojak iz Makedonije Bojanče Sibinovski, zašel na območje ožjega mestnega središča Ljubljane, kjer se nahajata tudi parlament ter vladna oz. predsedniška zgradba – vse te zgradbe so bile tudi močno vojaško zavarovane, tudi za primer napada iz zraka. Res pa je, da je Janša v knjigi Premiki priznal, da je bil glavni štab, ki je koordiniral obrambo Slovenije, tistega dne še vedno na mirnodobni lokaciji. Toliko v vednost tistim, ki verjamejo že tisočkrat ponovljeni laži, da se je Janša ves čas agresije skrival v kleteh Cankarjevega doma.
Mrlaka žrtvoval njegov nadrejeni
V zvezi s sestrelitvijo helikopterja v Ljubljani je do sedaj najbolj verodostojno razlago podal inovator ter veteran vojne za Slovenijo Zoran Dernovšek, ki je isti dan še pred akcijo v Rožni dolini v Ljubljani uspešno streljal na helikopter agresorske vojske v bližini Iga. V nedavnem intervjuju za Demokracijo je dejal takole:
»Na izredni seji odbora za obrambo aprila 2016, ko je bil govor o tej temi, sem povedal svoje mnenje glede sestrelitve helikopterja v Ljubljani. Še enkrat poudarjam bistvene točke:
Prvič. Prvi sestreljeni helikopter v vojni 1991 je padel na Ljubljansko barje, in sicer 45 minut pred sestrelitvijo v Ljubljani. Po analizi zbranih podatkov iz knjige Skrito povelje sem ugotovil, da je Mrlakov srbski poveljnik vedel za sestrelitev nad Barjem, zato je na let, ki bi ga sicer moral opraviti on, raje poslal Mrlaka.
Drugič. Sama sestrelitev je sledila uradnemu ukazu predsedstva države za bojne aktivnosti in varovanje državnega vrha, tako da je za to sestrelitev z vidika linije poveljevanja najbolj odgovoren takratni predsednik predsedstva Milan Kučan. Tone Krkovič je moral izpolnjevati ukaze, pa tudi vsi drugi, sicer bi ga lahko po vojni upravičeno postavili pred sodišče. Vojska ne pozna parlamentiranja, ampak samo jasno nadrejenost in podrejenost.
Tretjič. Na letu z gazelo bi moral biti srbski poveljnik enote, zato nihče razen nekaj neposredno vpletenih ni mogel vedeti, kdo in s kakšno nalogo je v helikopterju. Strelci z raketnimi sistemi streljajo na helikopterje na razdaljah več kot 500 m, na bližje sploh ne morejo bojno delovati zaradi samega načina delovanja raketnega sistema (šele po 500 do 800 m se sprostijo zaščite bojne glave rakete in ta je pripravljena na detonacijo ob udaru v cilj).
Četrtič. Na helikopterje se lahko izjemoma strelja tudi od spredaj, osnovni način uporabe raketnega sistema Strela 2M pa je streljanje v hrbet, kjer je signal izpuha motorja najmočnejši.«
Je treba še kaj dodati? Verjetno ne.
V nedavnem intervjuju za Demokracijo je Zoran Dernovšek – Raketka potrdil, da so Tonija Mrlaka nadrejeni iz JLA poslali v “trinajsti bataljon” oz. za “kanonfuter”. (foto: Polona Avanzo)
Tupurkovski, Bogićević in Mesić s helikopterjem v Slovenijo …
A sedaj poglejmo še nek drug primer iz časa vojne za Slovenijo, prav tako povezan s helikopterji. Kot je znano, se JLA po sestrelitvi najmanj dveh helikopterjev (še nekaj drugih je bilo poškodovanih) ni več upala spuščati v neposredne vojaške akcije s helikopterji, je pa po nekaj dneh obnovila dovoz okrepitev moštva v posameznih garnizijah – pri čemer je JLA celo zlorabila oznake Rdečega križa, ki jih je namestila na helikopterje. Po kronologiji, objavljeni v knjigi Premiki, je bilo veliko takšnih helikopterskih poletov zabeleženih 4. julija 1991, torej še v času agresije. Je pa zanimivo, da sta bila v času agresije vsaj dva transferja s helikopterjem namenjena jugoslovanskim državnim funkcionarjem. Najprej v torek, 2. julija, ko sta popoldne v Slovenijo pripotovala novoizvoljeni predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić in član predsedstva Vasil Tupurkovski, ki sta sodelovala na seji slovenskega predsedstva in nato na tiskovni konferenci, nato pa še tri dni pozneje, v petek, 5. julija, ko je s Tupurkovskim prišel v Slovenijo še predstavnik BiH v predsedstvu SFRJ Bogić Bogićević, ki sta očitno prišla usklajevat podrobnosti glede ultimata v osmih točkah, ki ga je predsedstvo SFRJ naslovilo na slovenske oblasti – češ, do sedmega julija vzpostavite na mejah prvotno stanje, torej stanje pred 25. junijem (carine pod zvezno upravo, bližnja navzočnost vojske), sicer sledi … No, kar se tiče Bogićevića – slednji je sicer po rodu bosanski Srb –, ga je slovenska država ohranila v lepem spominu, ker se je uprl ekstremistom in ni popustil pritiskom. Nekoliko težji primer je bil Tupurkovski, še bolj pa Mesić …
Zanimivo je, da je v oddaji »Slovenija na barikadah« (avtor Lado Ambrožič) povedano, da sta Tupurkovski in Bogićević v Slovenijo pripotovala z vojaškim helikopterjem, in to nenapovedano (kar lahko pomeni, da let ni bil najavljen). V knjigi »Premiki« (v kronologiji) pa je označeno, da je bil polet najavljen, vojaški helikopter, ki ju je prevažal, pa je imel oznake Rdečega križa. Na pot je odšel iz Zagreba in nato okoli 18. ure pristal pri šentviški vojašnici v Ljubljani. Ni pa znano, kako sta tri dni prej v Slovenijo prispela Tupurkovski in Mesić, a lahko utemeljeno sklepamo, da je bila njuna pot zelo podobna, glede na to da so bile kopenske poti zelo otežene, zračni prostor za redni letalski promet pa zaprt. Čisto mimogrede: Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel sta dvakrat (!) v Zagreb (in nazaj) na pogovore z evropsko trojko (zunanji ministri iz Italije, Belgije ter Nizozemske Gianni De Michelis, Jacques Poos, Hans van den Broek) potovala z avtomobilom po stranskih poteh … No, kakor koli že, če drži, da je bil kateri koli polet vojaškega helikopterja, ki je prevažal funkcionarje, neprijavljen, bi to lahko pomenilo zelo resno tveganje za sestrelitev helikopterja.
Je JLA člane predsedstva SFRJ nalašč izpostavila hudemu tveganju?
A očitno je bilo tovrstnih tveganih letov s helikopterji še precej več, kot jih sicer beležijo dosedaj znana pričevanja in beležke kronistov. Na spletu smo namreč našli intervju, ki ga je Bogić Bogićević dal za Nedeljski dnevnik 5. januarja letos (intervjuval ga je znani novomeški novinar in nekdanji Zaresov poslanec Franci Kek). V njem je Bogićević med drugim dejal: »Ko se je začela vojna v Sloveniji, sva bila z Vasilom Tupurkovskim vsak dan pri vas. Spomnim se, da sva nekoč v enem dnevu vzletela in pristala štirinajstkrat. Rekli so, da sva celo srečala sama sebe nekje med Beogradom, Ljubljano, Gornjo Radgono, Mariborom in Brioni. Vmes so streljali na nas, kar je Jelko Kacin (minister za informiranje v Demosovi vladi, op. G. B.) tudi povedal na novinarski konferenci: ‘Danes smo streljali na helikopter, v katerem sta bila dva člana predsedstva Jugoslavije.’ Midva sva le želela ustaviti vojno. Le to, brez kalkulacij. Nisva bila nikogaršnja sla, hotela sva le, da ljudje ne bi umirali.«
Zanimivo, da ob tem intervjuju nihče ni trznil in opozoril na dejstvo, da so bili ekstremisti v beograjskem generalštabu pripravljeni žrtvovati celo člane tedanjega državnega predsedstva, da bi dosegli cilj. Če bi do sestrelitve helikopterja, na katerem je bil Bogićević in še kdo, v resnici prišlo, bi se ekstremisti (zlasti to velja za tedanjega načelnika generalštaba Blagoja Adžića) dokončno znebili civilnega nadzora nad vojsko, kar bi de facto pomenilo vojaški udar. Kot drugo: sestrelitev helikopterja bi lahko vrgla zelo temno senco na slovensko osamosvojitev, jugoslovanska vojska pa bi si oprala roke in dobila v roke argument, kako Slovenijo dokončno »spraviti na kolena«, kot je v svojem tedanjem govoru priznal tudi jugoslovanski obrambni minister, armadni general Veljko Kadijević, sicer ortodoksni komunist ter dosleden legalist, ki se je šolal tudi v ZDA, pred osamosvojitvijo Slovenije pa je večkrat obiskal Moskvo, kjer pa se s svojim sovjetskim kolegom Dimitrijem Jazovom ni mogel sporazumeti o skupni akciji zavarovanja pridobitev revolucije v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji.
Bogić Bogićević, bosanski Srb, ki ni popustil pritiskom Miloševićevih in Adžićevih ekstremistov, je priznal, da bi bil v Sloveniji skoraj sestreljen. (foto: Alchetron)
Za kratek komentar smo povprašali tudi Antona Krkoviča, ki je imel v času vojne za Slovenijo posebno vlogo, saj je bil poveljnik zaščitne brigade oz. specialne brigade MORiS, ki je bila zadolžena tudi za varovanje najpomembnejših državnih institucij v času agresije. »Po izdanem povelju, ki so ga podpisali obrambni minister Janez Janša, /notranji minister Igor/ Bavčar in /poveljnik republiškega štaba TO Janez/ Slapar 27. 6. 1991 dopoldan, bi ob vsakem preletu “letalic” JLA nad položaji brigade MORiS, ravnali tako, kot smo ravnali v primeru Mrlak … seveda, e v tem primeru ne bi bilo izrecno drugače ukazano.« Torej, le v primeru vnaprej najavljenih poletov helikopterjev z državnimi funkcionarji SFRJ slovenske oborožene sile na helikopter ne bi streljale, tako kot so streljale na Mrlakov helikopter. To pa pomeni, da so imeli člani predsedstva SFRJ v času agresije na Slovenijo tudi precej sreče. Za streljanje na helikopterje, v katerem so se vozili, pa se lahko zahvalijo kar sami JLA, ki jih je izpostavila direktnemu ognju, saj je vsak premik po zraku ali kopnem, če ni šlo za dogovorjeno dejanje obeh strani, veljal za akt agresije …
