Piše: Franci Kindlhofer
Posebnost slovenske demokracije je, da se pred vsakimi volitvami v državni zbor pojavijo novi obrazi z novimi strankami, ki naj bi predstavljale neko umerjeno, nevtralno sredino. Tudi o žlahtni sredini je že bilo govora. Vso to početje je skrbno zrežirano v rdečem ozadju s samo enim namenom, zavesti volivce, ki si sicer ne želijo nazaj starih komunističnih časov, a so zaradi svoje prežetosti s socialističnim razmišljanjem in še neprečiščenih zgodovinskih učbenikov, še vedno nekje v fazi nezaupanja do demokracije. Počutijo se pa tudi zavezani spoštovanju zgodovinskih dejstev, ki so pravzaprav prikrojena za uporabo v totalitarnem sistemu. Stari, preizkušeni partijski kader je uspešno poskrbel za to, da je strankarska politika na slabem glasu, saj s svojimi različnimi idejami slabi razvoj in ovira napredek. Tako se je z leti pri nas razvila velika skupina zagovornikov propadlega komunističnega sistema, ki se razume kot planet z nekaj sateliti izven, na novo pridobljenega demokratičnega planetarnega sistema.
Ta sistem si je nadel naziv levica, čeprav je v resnici zelo konservativen. Ko pa je SDSS izgubila Pučnikov socialdemokratski element, se ga je ta, samooklicana levica z veseljem polastila. S tem želi kaširati svoje komunistično poreklo. Tako so bili do sedaj pri vsakih volitvah glavni akterji SDS, ki je pod Janševim vodstvom dosegla največje uspehe in tako imenovana levica s svojimi sateliti, ki so se vedno prilagajali trenutni situaciji. Pri takšnem lahkomiselnem početju z demokracijo, je SDS postala talilni lonec za vse demokrate, ki želijo državi vse najboljše, zagovarjajo transparentnost državne uprave, predvsem pa želijo skrbeti za politično higieno in odpraviti iz preteklosti še prisotne pomanjkljivosti v sodstvu in drugih institucijah, na katerih temelji pravna in demokratična država. K temu spada tudi nepristranska revizija zgodovine, čemur se pa ravno levica najbolj upira, saj so laži iz časa druge svetovne vojne temelj njihove eksistence. Tako so nastale pri nas groteskne razmere, da se s zgodovinsko resnica ubada v glavnem desnica, dočim levica zagovarja lažno zgodovino.
Iz zgoraj navedenih razlogov ni manjkalo do sedaj pri vsakih volitvah tudi poskusov resnih sredinskih politikov, da bi se ustanovila sredinska stranka, ki bi absorbirala tiste neodločene volivce, ki jih poskuša zavesti levica s svojimi zamegljenimi strategijami. To je potrebno, ker do sedaj desnosredinska SDS ni uspela dobiti absolutne večine in je odvisna od strank, ki niso rdeče kontaminirane, a na žalost je izbira zelo pičla.
Korak v pravo smer
Zato je ustanovitev nove sredinske stranke Konkretno vsekakor korak v pravo smer. To je moja osnovna ugotovitev, ki pa temelji na želji, da bi lahko sedanja vlada po volitvah okrepljena nadaljevala svoje delo z primerno udobno večino. Moje priporočilo vodstvu stranke pa je, ne pošiljati na vse konce signalov, kako odprta je stranka, kako bi z vsakim sodelovala. V političnem vsakdanu ne more resen politik z vsakim sodelovati. Za uspešno delo si je potrebno izbrati prave partnerje. Pa tudi volivcu je le potrebno povedati, za kaj bo dal svoj glas. Če podpredsednik Alojz Kovšca reče, da v politiki ni sovražnikov, ampak le nasprotniki, ima gotovo prav, a ti nasprotniki, s katerimi ima opravka naša demokracija, so zelo premeteni in so pripravljeni povzročati svojim nasprotnikom hude težave. Dober namen ja, naivnost nas je pa do danes že mnogo stala. Da omenim tukaj samo eno zadevo. Če bi v parlamentu na primer glasovali o ukinitvi državnega denarja ZZB NOB. Kako bodo glasovali poslanci stranke Konkretno? Sicer bi pa bilo pravilno, da se v parlamentu manj žolčno razpravlja o stvareh, ki bi se morale reševati v javnih diskusijah in na kongresih zgodovinarjev in pravnikov. Pa tudi novi predsednik Republike Slovenije bi moral del tega bremena prevzeti na svoja pleča. On je tisti, ki bi moral skrbeti za več politične morale v družbi, za toleranco med različno mislečimi, za normalizacijo odnosov s cerkvijo in poskusiti naložiti del odgovornosti za reševanje perečih problemov cerkvi, če ne bo preveč zaposlena z reševanjem lastnih problemov. Potrebuje pa seveda podporo vlade.
Po moje smo vlak o spravi zamudili. Zadnji sekretar ZKS Milan Kučan je to priložnost spretno zaobšel in poskrbel za to, da po osamosvojitvi ni prišlo do poštenega obračuna s preteklostjo in njenega pravilnega ovrednotenja. Vse je ostalo odprto, nedorečeno in naloženo naslednjim generacijam za reševanje. Sedaj si lahko le prizadevamo pomagati resnici do njene veljave. To pa seveda ne more biti le domena desnice. Na kraju bo morala tudi levica enkrat doumeti, da jim ne koristi, če ostanejo podporniki lažnivcev. Vsi moramo sedaj delati na sožitju, ker nas je enostavno premalo, da bi vodili med seboj moralno vojno. Zavedati se pa moramo, da nobeno sožitje ne bo imelo obstanka, če bo grajeno na gnilih kompromisih.
