Piše: Michael P. Tremoglie
Beseda komunizem je bila prvič uporabljena v pismu francoskega filozofa Victorja d’Hupayja iz leta 1782. Med d’Hupayjevim pismom iz leta 1782 in Marxovim Komunističnim manifestom iz leta 1848 je besedo komunizem uporabil papež Pij IX. v svoji encikliki Qui pluribus iz leta 1846.
Pij IX. je zapisal: »… neizrekljivi nauk komunizma, kot se imenuje, nauk, ki najbolj nasprotuje samemu naravnemu zakonu. Kajti če bi bil ta nauk sprejet, bi sledilo popolno uničenje vseh zakonov, vlade, lastnine in celo same človeške družbe.«
Kot v svojih predavanjih poudarja ugledni politolog, profesor na Grove City Collegeu Paul Kengor, je bil papež Pij IX. daljnoviden. Toda Pij IX. se ni ustavil pri tem; svoj jasni poziv je ponovil v encikliki »Nostis et Nobiscum« iz leta 1849.
Zapisal je, »da je cilj te najbolj krivične zarote spodbuditi ljudi, da bi zrušili celoten red človeških zadev …. z napačno uporabo izrazov ‘svoboda’ in ‘enakost’ ljudem predstaviti pogubne izmišljije socializma in komunizma«. Končni cilj »je z nenehnimi nemiri vznemirjati delavce in druge …, ki so jih prevarali s svojimi lažmi in zavedli z obljubo srečnejšega stanja. Pripravljajo jih na ropanje, krajo in uzurpacijo … profanirali bodo vse zakone, človeške in božje, uničili božansko čaščenje in spodkopali celotno ureditev civilnih družb«.
Opozorila Katoliške cerkve pred komunizmom se niso končala s papežem Pijem IX. Tudi papež Leon XIII. je leta 1878 opozarjal na nevarnost. Opozoril je na razpad družine. Zapisal je: »Tudi družinsko življenje, ki je temelj vsake družbe in vlade … temelj te družbe je najprej v nerazdružljivi zvezi moškega in ženske v skladu z nujnostjo naravnega prava, dopolnjujejo pa jo medsebojne pravice in dolžnosti staršev in otrok, gospodarjev in služabnikov. Veste tudi, da si doktrine socializma prizadevajo za skoraj popolno razgradnjo te zveze.«
Papež Pij XI. je to opozorilo ponovil v svojem delu Divini Redemptoris iz leta 1937. Izjavil je: »Za komunizem je zlasti značilno, da zavrača vsako vez, ki povezuje žensko z družino in domom, njeno emancipacijo pa razglaša za temeljno načelo. Ženska je umaknjena iz družine in skrbi za otroke, namesto tega pa je potisnjena v javno življenje in kolektivno proizvodnjo pod enakimi pogoji kot moški. Skrb za dom in otroke se prenese na kolektivnost. Nazadnje je staršem odvzeta pravica do vzgoje, saj je pojmovana kot izključna pristojnost skupnosti, v imenu katere in po njenem pooblastilu jo lahko izvajajo le starši. … (Komunizem) spodkopava družbeni red, ker pomeni uničenje njegovih temeljev; ker zanemarja pravi izvor in namen države; ker zanika pravice, dostojanstvo in svobodo človeške osebnosti. Pregovorniki komunizma so spretni tudi v izkoriščanju rasnih antagonizmov ter političnih delitev in nasprotovanj. Izkoriščajo pomanjkanje orientacije, ki je značilno za sodobno agnostično znanost, da bi se zakopali na univerze, kjer načela svoje doktrine podkrepijo s psevdoznanstvenimi argumenti.«
Katoliška cerkev je bila branik pred komunizmom. Bila pa je tudi ovira za nebrzdani kapitalizem. Učinkovit kapitalizem je odvisen od povečevanja življenjskega standarda brez žrtvovanja duhovne plati življenja. Do zadnjih tridesetih let je ameriški kapitalizem to dosegal. Toda na neki točki je ideja, da je »pohlep dober«, postala mantra med ameriškim poslovnim razredom. To je pripomoglo k eroziji ameriške družbe v enaki meri kot komunisti.
Enakopraven gospodarski sistem je odvisen od tega, da državljani ne postavljajo zahtev vladi. To ustvarja davčno breme, ki ovira sposobnost državljanov v republiki, da varčujejo in vlagajo. Življenjski standard se zvišuje s prilivom prihrankov v poslovni sistem. Obdavčitev to zavira in – kot v komunističnih sistemih – se denar steka k tistim, ki so naklonjeni dirigistom. To uničuje družbo.
Nasprotno pa tudi zmanjševanje bogastva za samo sebi namen uničuje družbo. To uničuje moralo in etiko, ki povezujeta ljudi med seboj. To je preprosto druga plat komunizma.
Eden najbolj učenih ameriških protikomunističnih križarjev je bil katoliški škof Fulton J. Sheen. Vodil je priljubljeno ameriško televizijsko oddajo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v kateri je pogosto govoril o komunizmu. V neki posebej pronicljivi epizodi leta 1955 je primerjal Karla Marxa in Fjodorja Dostojevskega.
Sheen je dejal, da je Marx pridigal, da je družba ekonomsko pogojena. Toda Marx se je motil pri mnogih stvareh. Marx je dejal, da bo država v komunistični družbi izginila. Namesto tega se je razcvetela v ZSSR, na Kitajskem itd. Marx je dejal, da se bo komunizem ukoreninil v najnaprednejšem gospodarstvu. Namesto tega se je komunizem ukoreninil v zaostalih gospodarstvih.
Marxov sodobnik, veliki ruski pisatelj Dostojevski, je mislil drugače. V nasprotju z Marxom je menil, da je družba teološko določena. Leta 1871 je v svojem delu »Obsedeni« opisal ljudi, ki so imeli lastnosti levice 20. stoletja in do neke mere amoralne desnice. Metaforično je opisal, kdo je komunist.
Dostojevski je zapisal: »Učitelj, ki se z otroki smeje njihovemu Bogu in njihovi zibelki, je na naši strani. Odvetnik, ki zagovarja izobraženega morilca, ker je bolj kulturen od svojih žrtev in si ni mogel pomagati, da jih ne bi umoril, da bi dobil denar, je eden od nas. … Porote, ki oprostijo vsakega zločinca, so naše. Tožilec, ki se na sojenju trese iz strahu, da se ne bi zdel dovolj napreden, je naš, naš. Med uradniki in književniki jih imamo veliko, veliko, pa tega niti sami ne vedo.«
