Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Vsi obtoženi v procesu Trenta so nedolžni, je sodnica Cvetka Posilovič razglasila v petek. Na dan, ko se verni spominjajo smrti Jezusa na križi.
Od ovadbe KPK Gorana Klemenčiča do sodbe na prvi stopnji je postopek proti Janezu Janši trajal dvanajst let. Sodnica je obtožene oprostila po pravilu: “Ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.” Ker tožilstvo korupcije, da bi naj Branko Kastelic preplačal nepremičnino Janeza Janše v Trenti, ni dokazalo z gotovostjo, tudi druga dva soobtožena ne moreta biti obsojena oškodovanja podjetja, je razglasila.
Sojenje je bilo seveda predvsem Janši. Kastelic je bil čista kolateralna žrtev pravega cilja Klemenčiča. Sodnica je ob razglasitvi povedala, da na sodbo “niso imeli vpliva ne mediji, ne različna pisanja, ki jih niti ne želi komentirati, niti shodi pred sodiščem, ki so jim bili večkrat priča.” Je pa protestirala zaradi izjav predstavnikov politike, katerih namen je bil diskreditacija neodvisnega sodstva. Podobno sta protestirala šef vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević in tudi pravosodna ministrica Andreja Katič. Da rušimo pravni red je Đorđević kritiziral tudi medije in to, se zdi, tudi mene osebno, ker sem objavil anonimko, ki je pred razpletom krožila o dogajanju na sodišču. Vsebovala je vrsto podatkov, do katerih imajo dostop le dobro informirani na sodiščih. Javnost in novinarji ne.
Protesti Đorđevića in Katičeve, ki je političarka SD, so poskus prikriti in onemogočiti javno razpravo o tem, da je šlo za politično sprožen sodni proces, ki ga je proti večkratnemu premieru in zdaj opozicijskemu prvaku, sprožil njegov nasprotnik Klemenčič, ki je bil na vrh KPK iz vlade Boruta Pahorja (takrat SD) postavljen točno za to. Klemenčič je uspel sesuti Janši vlado s poročili o predsednikih strank, v katerih je zapisal ostre obtožbe, možnosti odgovora pa obtoženim ni ponudil. Kar bi po zakonu moral. To je ugotovilo sodišče. Kako se oblast, če gre za naše, požvižga na sodne odločitve, se je pokazalo, ker ga je pozneje kljub temu kršenju zakona Miro Cerar predlagal za pravosodnega ministra. In bil je izvoljen.
Že, ko so bili očitki tudi o nepremičninah prvič objavljeni, sem, takrat še kot novinar Dela, preveril v dostopnih bazah podatkov, ali je mogoče nepremičnino ob Soči ali kakšno podobno tam okoli kupiti po ceni, ki jo je pozneje kot edino dopustno razumel tudi tožilec. Več bi naj bil kriminal.
Takšnega posla nisem našel. Niti enega. Sem pa našel transakcije po veliko višjih cenah. Sam kriminal. Na to je takrat opozoril s člankom tudi časopis Finance, kjer so opravili podobno preverjanje. Z več znanja na tem področju.
Kritičnost sodnice Posilovičeve, na katero so gotovo pritiskali iz vseh strani, o njej pa je med novinarji in ljudmi zaokrožila tudi anonimka z osnutkom sodbe, po kateri bi Janša moral biti obsojen na dve leti in dva meseca zapora, je iz človeškega vidika razumljiva. A trditev o neodvisnem sodstvu, ki ga politika ne zlorablja, je smešna. Normalno je, da politika to poskuša. In tudi uspe jim pri nas pogosto. Celo slepi in gluhi to vedo.
Pri Janši smo doživeli kar dva nesporna montirana politična procesa, po katerih je bil povsem po krivem v zaporu. Sojenje, ki smo mu bila priča in ki še ni končano, ker je tožilec napovedal pritožbo, je nadaljevanje. Tudi, če Janša ni obsojen, je cilj s črnjenjem že dosežen. Sproženo je bilo politično, vleče se več kot desetletje, številni novinarji, ki so zgodbo napihovali s predstavljanjem le obtožb Klemenčiča za črnjenje, pa so se vmes že zaposlili pri političnih strankah. Tistih anti Janša.
Primer Patria, ko je ustavno sodišče soglasno razveljavilo vse sodbe, zaradi katerih je moral Janša v času kampanje kot favorit za zmago na volitvah v zapor, ker ob nepoštenem sojenju v sodbah ni bilo nič o tem, kaj bi naj bilo kaznivo ravnanje v realnem svetu, je dokaz, kako šibko sodstvo imamo. Opozorilo ustavnega sodišča. Opozorili niso le na nezaslišano ravnanje rednih sodišč od najnižjega do najvišjega. Že ravnanje tožilstva je bilo sramota. Kako je lahko tožilec sprožil postopek mimo realnosti? Ravnanja tožilstva ustavno sodišče ni presojalo. A vprašanje ostaja. Tudi tožilci ne smejo preganjati zaradi političnih in ne dejanskih razlogov. Da sta bila velika medijska akterja afere Patria Dejan Karba in Blaž Zgaga pozneje oba na zaupanje zaposlena v vladi v kvoti SD, pa veliko pove. Levica svojo premoč v medijih in pravosodju spretno uporablja. Ali zlorablja, bi rekle žrtve.
Če kdo na to opozori, pa rečejo, da je to napad na pravosodje in neodvisnost sodnikov in rušenje pravnega reda. Da nek majhen spletni portal in avtor, ki so ga že tožili, večkrat odpuščali in mu pogosto grozili, ogroža pravni red, je neverjetno pretiravanje. Tudi če bi sam to želel, te moči nimam.
Gotovo pa si lahko močno škodujejo predstavniki pravosodja sami. Tudi v sodstvu (pa na tožilstvu) smo bili priča nenavadnim prehodom v službe k politikom na pravosodno ministrstvo, ko so ga vodili iz leve. In pozneje nazaj. Med tistimi, ki so “prehajali”, je tudi partnerka danes šefa vrhovnega sodišča Đorđevića, ki ga je za podpredsednika neuspešno predlagal prav Klemenčič, ki je pravosodni minister postal po zlorabi funkcije, da je z nezakonitim ravnanjem spravil z oblasti Janšo.
Đorđević se vplivu politike povsem ni mogel izogniti, med šefe vrhovnega sodišča pač ne moreš priti, če te ne predlagajo politiki. A zgodb o angelčkih naj nam ne prodaja.
Da imajo pravosodni ministri vpliv in to celo na sodnike, kaj šele na tožilce, je pokazala sodba evropskega sodišča za človekove pravice v primeru izjave Klemenčiča, da bodo letele glave pri Igorju Bavčarju. Sojenje je bilo zaradi tega javnega vplivanja politika nepošteno, so odločili.
Dodatna dimenzija je, da predstavniki sodstva, ki nasprotujejo javni razpravi o svojem delu, preverjanja očitnih nenavadnosti ne dovolijo niti parlamentu. To se je pokazalo v primeru Franca Kanglerja, ki je bil po čudni množici sodnih postopkov, kjer je prisluškovanja in podobno, iz katerih so informacije za črnjenje Kanglerja curljale v medije, odrejal sodnik, ki je nekoč delal za tajno politično policijo prejšnjega sistema, pozneje pa Sovo. Kangler je bil obsojen natančno na takšno kazen, ki je omogočila odvzem mandata državnega svetnika. Sodba je bila pozneje razveljavljena. Mandat pa ni bil vrnjen. Sodniki so se uprli parlamentarni preiskavi svojega dela, ki jo je zahteval državni svet po teh nenavadnostih, a so sodniki in tožilci na ustavnem sodišču dosegli, da je večina ustavnih sodnikov ta pričanja sodnikov in tožilcev preprečila.
Nenavadno je bilo tudi, da je za Kanglerja, ker je le sodeloval v razpravi, ali bi državni svet predlagal preiskavo v državnem zboru, KPK odločil, da je s tem ravnal neetično. V tem mandatu je bila ustanovljena podobna komisija, ki jo je za preiskavo ravnanj Roberta Goloba zahteval državni svet, ustanovitvi so se vladajoči na vso moč upirali, na koncu, ko so jo le morali ustanoviti, jo je prevzel poslanec Golobove stranke, ki zdaj onemogoča vsako preiskovanje. Pa je vse tiho. Tukaj pa ne opazijo konflikta interesov. Ko Golobovi vodijo preiskovanje Goloba. No, onemogočajo.
Zakoni se uporabljajo za ene tako za druge drugače. Za koga pa tudi zlorabijo.
Namen, ko o vsem tem govorimo in kritiziramo, je obraten od tega, kar nam očitata Đorđević in Katičeva.
Pomagati hočemo. Pravnemu redu in tej državi.
