Mehanska pomoč pri dihanju je vedno tvegana: v bolnikovo dihalno pot se vstavi cevka, ki človeka prediha z različnimi tipi ventilacije. Lahko rečemo, da se kisik dovaja v telo s silo, saj pljuča sama ne zmorejo več. Večina zdravnikov na tako invazivno obliko podpore bolniku gleda kot na zadnjo možnost.
Poročila, ki prihajajo z vsega sveta, v svoji reportaži piše Business Insider, pravijo, da polovica bolnikov, ki so dovolj bolni za priključitev na medicinski ventilator, ne bo preživela. Pri COVID-19 je še slabše. Podatki iz New Yorka kažejo, da jih z ventilatorjem okreva le 20 odstotkov, v Združenem kraljestvu je le malo boljše, saj ozdravi tretjina ljudi. Medicinski ventilator torej ni čudežna naprava, ki pozdravi bolnika, ampak le pomaga nekaterim preživeti. Kljub temu, da je odstotek majhen, in kljub zavedanju, da so medicinski ventilatorji namenjeni bolnikom z ARDS, sindromom akutne respiratorne stiske, COVID-19 pa odstopa od tipičnih ARDS, so se države po svetu odločile za množične nakupe, saj vsako rešeno življenje šteje.
Pametnejše evropske vlade, ki so videle, kaj se lahko zgodi jutri, so medicinske ventilatorje (in drugo zaščitno opremo) začele naročati in dobavljati že februarja. Kljub pomanjkanju, saj je bila zdravstvena kriza takrat na Kitajskem na vrhuncu, so prek posrednikov ventilatorje dobile in dosegle »razumno« ceno. Tako so pandemijo pričakale vsaj delno pripravljene. Delno zato, ker je kasneje prav vsem državam začelo primanjkovati ne samo ventilatorjev, ampak celo zaščitnih mask.
Šarčeva vlada je skladišča pustila prazna. Novi minister za zdravje Tomaž Gantar je že na parlamentarnem zaslišanju opozoril, da ima Slovenija 168 ventilatorjev, od katerih je prostih le 20 ali 30 (drugi so pri bolnikih), in da jih bomo potrebovali vsaj 200. Takrat se je začela dirka s časom, saj je nova, Janševa vlada želela zdravstvene ustanove čimprej oskrbeti s potrebno opremo. Za RTV Sloveniji sporen Geneplanet je kmalu vzpostavil stik z zavodom za blagovne rezerve, potem ko so izvedeli, da država kupuje ventilatorje. Poslali so ponudbo za dobavo 220 ventilatorjev in pogodba v vrednosti dobrih 8 milijonov evrov je bila podpisana 18. marca. Danes lahko beremo, da je »stroka« ventilatorje za umetno predihavanje Siriusmed R30 ocenila kot neprimerne (no, Rafael Skale, specialist interne in intenzivne medicine iz SB Celje, jih je ocenil kot povsem primerne, saj drugi, boljši, niso bili dobavljivi), ker naj bi bili »srednje kvalitete«, mediji pa tudi trdijo, da je bilo podjetje Geneplanet preferirano, dobilo predplačilo in da so ventilatorji preplačani. To naj bi dokazovale izjave najnovejših »borcev za pravičnost« – Ivana Galeta z Zavoda RS za blagovne rezerve in zdravnika Riharda Knaflja.
Za trditve o korupciji je novinarka Nataša Markovič v včerajšnji tarči med drugim citirala strokovno zdravniško komisijo: »Ventilator je manj primeren in pride v poštev le kot zadnja izbira.« No, zdravstvena stroka po vsem svetu si je enotna: invazivna oblika podpore bolniku z medicinskim ventilatorjem je vedno zadnja možnost! Ne gre samo za ventilator Siriusmed R30, ampak za vse ventilatorje nasploh. Strokovna skupina, v kateri sta bila poleg Knaflja še zdravnika Marko Noč in Primož Gradišek, je bodisi sama nestrokovna, bodisi zavaja za potrebe dnevne politike.
Drugi dokazi gredo v smeri naročanja »po domače«: od 100-odstotnega predplačila Geneplanetu prek ignoriranja stroke in »stroke« do tega, da je bil izbran najdražji ponudnik. Povedano drugače: kršena naj bi bila pravila o izbiri ponudnika oziroma regulativa o javnem naročanju. Če vprašate mene, je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek »kriv« ene same stvari. To, da je kljub izrednim razmeram želel biti korekten, da je izbiral ponudnike in celo za mnenje vprašal stroko. Če znam prav računati, je od zbiranja ponudb do podpisa pogodbe minilo pet dni. Za moj okus je to v času take krize preveč. A veste, kako je naročanje medicinske opreme potekalo v Nemčiji? Prek neformalnih in formalnih povezav med politiki in podjetniki je od klica do dobave minilo pičlih 40 ur! Kakšna javna naročila neki, kakšne ponudbe, kakšna komisija? Kristus božji, za življenja je šlo!
Počivalšek je torej »kriv« v toliko, ker je skušal ugoditi pravilom, namesto (vendarle gre za življenja) da bi zavrtel telefon, govoril z ljudmi, ki jih pozna in jim zaupa, ter naročil medicinske ventilatorje. Sredi marca ni šlo samo za dneve, pomembne so bile ure in minute, ki so odločale. In če bi držalo, da medicinski ventilator Siriusmed R30 ni dober in primeren, ga najbrž ne bi naročale države, kot so ZDA (predvsem New York), Nizozemska, Velika Britanija, Francija in Nemčija. In potem Knafelj v Tarči izjavi, da so medicinski ventilator, ki ni primeren, vrgli v njihovo skladišče. Halo? Zakaj ga ne prodate (ali donirate) v Alzacijo ali Lombardijo, tam ga bodo z veseljem kupili ali sprejeli kot darilo. Še hvaležni bodo!
Tudi argument, da Siriusmed R30 ni varen za medicinsko osebje, ker ga morajo čistiti, COVID-19, ki je aerosolen, pa ob takem početju pomeni nevarnost za ljudi, ki skrbijo za bolnika, je, milo rečeno, čuden. Bolj bednega bi si res težko izmislili. Delo z vsakim ventilatorjem, ki je priključen na bolnika COVID-19, pomeni tveganje. In za bolnika in za medicinsko osebje. Bolniki morajo biti povsem izolirani, osebje mora ob delu z njimi in ventilatorji nositi zaščitno opremo. Ker jo je na začetku pandemije primanjkovalo, je veliko zdravstvenega osebja zbolelo za COVID-19. Ravno zato, da bi bila intubacija čimbolj varna, bolnišnice vzpostavijo posebne prostore za postopek in omejijo število prisotnih zdravstvenih delavcev. Bolnikom celo dajo paralitična zdravila, da ustavijo dihanje pred posegom, ne pa po njem.
Hitro ukrepanje v izrednih razmerah pri nabavi opreme mimo ustavljenih poti javnega naročanja, in to v času, ko je opreme po svetu povsod primanjkovalo, pa ne odloča samo o življenjih, ampak tudi o ceni. Lani je bilo mogoče Siriusmed R30 na Alibabi dobiti že za dobrih 10.000 evrov, cena je letos zaradi pomanjkanja skokovito naraščala. Če povem bolj plastično. Cena, ki je veljala v petek, 13. marca, ob 8. uri po srednjeevropskem času, je bila drugačna kot cena ob 16. uri. Preprosto zato, ker je bilo povpraševanje po medicinskih ventilatorjih sredi marca tako veliko, da proizvodnja ni mogla slediti povpraševanju. Cena se je torej spreminjala iz ure v uro, tudi podjetja, ki so povpraševala po ventilatorjih, so bila različno obravnavana. Ja, tudi v času pandemije deluje trg.
Ampak od novinarsko-uredniške falange s Kolodvorske, ki živi v milnem mehurčku socializma, pričakovati, da bodo razumeli delovanje trga, je iluzorno. Če zakona ponudbe in povpraševanja, ki določa ceno izdelka, nepremičnine ali storitve, ne razumejo niti v »mirnodobnem« času, kako ga bodo šele v izrednih razmerah. Samo spomnite se primera Janševe nepremičnine v Trenti, ko slovenskim družbenopolitičnim delavcem nikakor ni šlo v račun, da se lahko vrednost posesti v več kot desetletju poveča. Kako bodo potem šele sprejeli dejstvo, da se je cena medicinskih ventilatorjev v času največje globalne zdravstvene krize spreminjala dobesedno iz minute v minuto. Za miselne procese v njihovih glavah je to očitno misija nemogoče.
Dobavitelji so pač izbirali najboljše ponudnike in družbe, ki so jim zaupali, drugi so se morali postaviti v vrsto, dati predplačilo, pa še potem ni bilo zanesljivo, ali bodo opremo res dobili. Tako so se »opekli« na Finskem, Danskem in celo v Nemčiji. Hočem reči, da smo v Sloveniji lahko veseli, da smo sploh dobili ventilatorje. Največja bolnišnica v Madridu Universitario La Paz bi »ubijala« za to opremo. Vsakega ventilatorja bi bili veseli, cena sploh ne bi bila vprašanje. Za življenja gre. Razumete. Čeprav je tudi smrtnost najtežjih bolnikov s COVID-19, ki so priključeni na medicinski ventilator, velika, saj po poročilih iz New Yorka preživi eden od petih, je to dovolj, če verjamemo v življenje in da življenje nima cene.
Ravnanje ne samo RTV Slovenije, ampak kar celega medijskega mainstreama, ki ga lahko razumemo, da je boljša smrt bolnika, kot pa ohranjanje pri življenju z medicinskim ventilatorjem, ki je bil dobavljen na domnevno sumljiv način, je po svoje razumljivo in logično. Od medijev, ki svoj programski čas in prostor namenjajo množičnim morilcem prejšnjega režima, zagovornikom evtanazije in splava (ne pa tudi nasprotnikom) ter vračem ideologije smrti, pač ni pričakovati drugega. Kar me zelo žalosti.
V svoji zadnji kolumni pred smrtjo v Spectatorju je Sir Roger Scruton (umrl je 12. januarja letos), največji konservativni mislec sodobnosti, zapisal: »Ko se približaš smrti, spoznaš, kaj pomeni življenje in kaj pomeni hvaležnost.«
Verjemite, tisti, ki jim je Siriusmed R30 rešil življenje, so hvaležni.
Prekleto, je to res tako težko razumeti?
