Piše: Spletni časopis
“Nisem pričakovala tolikšne lahkotnosti potvarjanja dejstev, tolikšne lahkotnosti laganja, obsojanja brez trdnih dejstev in še manj dokazov…”
To je o vodenju parlamenta v pogovoru za Dnevnikov objektiv povedala predsednica Urška Klakočar Zupančič, ki je po tem na kritike o neverjetnem številu izrednih sej parlamenta, ki jih je bilo 127, v prejšnjem mandatu, ki ga je zaznamoval Covid, pa le 99, povedala:
“Ne bom a priori branila teh izrednih sej, moram pa poudariti, da moram kot predsednica državnega zbora izredne seje sklicati, če so izpolnjeni pogoji za njihov sklic. Razen ugotavljanja pogojev za sklic nimam nobene druge pristojnosti. Lahko povem, da se tudi meni zdi število izrednih sej visoko, ampak veste, saj poslanci so tukaj zato, da delajo, in to na rednih in izrednih sejah.”
S to izjavo je potrdila svojo oceno o lahkotnosti potvarjanja dejstev in laganja v parlamentu. Običajni ljudje namreč ne vedo, da so bile izredne seje pogosto sklicane na zahtevo poslancev vladnih strank in to s podpisom Urške Klakočar Zupančič. Ni torej res, da ni imela nobene druge “pristojnosti”. Lahko bi, denimo, ne podpisovala zahtev za izredne seje. Koalicijska večina tako ali tako določa že, kaj bo na rednih sejah. Podpis Klakočar Zupančičeve pod zahtevo za izredno sejo 18. decembra, na kateri so naglo spremenili izjemno pomemben zakon o javnih financah, da bi vladi omogočili manj nadzorovano trošenje, pa tudi o RTV Slovenija, da bi tja šlo še več davkoplačevalskega denarja, je bil takšen:
Kako populistično pristranska je, pa je Klakočar Zupančičeva v intervjuju še bolj pokazala v odgovoru na ponovljeno vprašanje odgovornega urednika Mirana Lesjaka in novinarja Petra Lovšina, zakaj se ni ob gnevu ljudi zaradi smrti Aleša Šutarja oglasila takrat, ko je bilo treba to povedati? Nadškof je pozval k strpnosti, ljudem je rekel, naj bodo mirni, sta opozorila.
Klakočar Zupančičeva je odgovorila, da je bilo skrajno zavržno, da je šel Janez Janša na pogreb. V novo mesto, bi, po njeni oceni, smeli le premier Robert Golob in ministri, da bi predstavili rešitve.
Tako je to povedala:
“Iskreno bom povedala. Glede na vse, kar se je dogajalo, in glede na to, koliko gneva se je kuhalo, se nisem oglašala, ker ne bi dosegla svojega namena oziroma bi lahko bila razumljena napačno. Tudi če je imel kak politik iskreno dober namen, je bilo njegovo kazanje na prizorišču tragedije razumljeno kot nabiranje političnih točk. In dejansko jih je veliko to počelo, torej na račun tragedije nabiralo politične točke. Da ne govorim o prvaku politične stranke, ki se je povabil celo na pogreb Aleša Šutarja. Naj si o tem vsak ustvari svoje mnenje, dvomim pa, da je šel na pogreb zato, ker se je počutil prizadetega ali ker bi globoko sočustvoval žalujočimi, ampak zato, da je bil tam viden, kar je skrajno zavržno. Po mojem mnenju so bili edini, ki so imeli dolžnost, da odidejo Novo mesto in tudi predstavijo rešitve, predsednik vlade in ustrezni ministri.”
