Piše: Andrej Sekulović, Bogdan Sajovic, Jože Biščak
Levi ekstremizem je veliko nevarnejši od desnega. To ugotavlja v letnem poročilu tudi Europol (Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj). Kako je v Sloveniji? Kdo so najbolj znani levi ekstremisti?
V Sloveniji levica ustvarja vtis nevarnosti desnega ekstremizma. To je daleč od resnice. Agencija EU za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), ki se ukvarja tudi s terorizmom, ugotavlja, da so levi ekstremisti zagrešili ali pripravljali več terorističnih napadov kot ljudje, ki simpatizirajo z (ekstremno) desnico.
O tem je vse pogosteje govor tako na ravni Evropske unije (EU) kot tudi v Sloveniji, saj so (neuradno) organi pregona in varnostni organi začeli bolj sistematično spremljati levičarske posameznike in skupine, ki so nagnjeni k uličnemu nasilju in agresivnemu vedenju.
Metodologija Europola
Vedeti je treba, da se po definiciji in metodologiji Europola kot teroristično dejanje ne obravnava samo fizični napad (bombni, strelski, požigalski), temveč tudi poškodovanje ali uničenje vladnih stavb (denimo mazaška akcija na fasadi ministrstva za kulturo), agresiven verbalni napad na predstavnike vlade (recimo Tea Jarc na Kredarici) in napadi na parlamentarne zastopnike (denimo pljuvanje na poslanca Jožefa Horvata). A preden bomo govorili o tem, skok v tujino.
Primer Johnnyja Rottna
Johnny Rotten je frontman nekdanje angleške punk-rok skupine Sex Pistols. S svojo glasbo in besedili je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja navdihoval politične aktiviste, ki so bili tesno povezani z ekstremno levico – anarhosindikalizmom in anarhokomunizmom. Najbolj je preziral zasebno lastnino, zato so ga varnostno-obveščevalne službe zahodnih držav uvrščale med nevarne ekstremne levičarje. Na jesen življenja je začel uporabljati svoje krstno ime John Lydon. Preselil se je čez lužo v elitno četrt na Venice Beachu za zahodni obali ZDA. Tam ga je srečala karma.
Ta preobrat je zelo prizadel kolumnista skrajno levičarskega Guardiana Davida Cronina. »Johnny Rotten me je prevaral,« je zapisal in tarnal, da je odrastel s pesmimi Sex Pistols, ki so oblikovale njegova politična stališča. »Rotten je izdal punkovski etos, premagal ga je pohlep,« se kar ni mogel potolažiti Cronin, »hvali se s prodajo masla, ne upošteva trpljenja Palestincev in igra v Izraelu.« Ni znano, ali je Rotten oziroma Lydon še na seznamu skrajnih levičarjev. In kako je v Sloveniji?
Medijska dimna zavesa
Predvsem zadnje čase je v slovenski politiki in v osrednjih medijih slišati veliko o nekakšni grožnji »desnega ekstremizma«. Konec avgusta je na pobudo predsednika državnozborske komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb Matjaža Nemca, ki je član Socialnih demokratov, potekala seja te komisije glede preverjanja nadzora nad domnevnimi skrajno desnimi skupinami. Na seji pa je svoje »strokovno« znanje o desničarskih skrajnežih ponudil nihče drug kot samooklicani preiskovalni novinar Erik Valenčič, velik podpornik levičarske skupine Antifa, ki rad na fotografijah pozira z orožjem.
In kaj je po njihovih merilih ta »ekstremizem«?
Predvsem domoljubje, nasprotovanje poveličevanju komunističnih simbolov, pod katerimi je samo na slovenskih tleh bilo pobitih sto tisoč ljudi, nasprotovanje ideologiji LGBT v šolah in nasprotovanje množičnim migracijam, ki danes ogrožajo kulturni in biološki obstoj evropskih narodov. Če ljubite svojo domovino in ne želite, da se nasilni prizori iz pariških predmestij, ki so postala afriško-arabski geti, preselijo v slovenska mesta, ste po ocenah osrednjih medijev ekstremist. Če pozivate k smrti svojih političnih nasprotnikov, grozite ljudem in jih žalite po družbenih omrežjih ter častite krvavo rdeče simbole totalitarnega režima, pa ste »predstavnik ljudstva« in zaskrbljen državljan, ki uveljavlja svojo pravico do svobode govora. Ko desničarji želijo uveljavljati to temeljno demokratično pravico, pa so takoj označeni za »ekstremiste«.
Dejstvo je, da so v Sloveniji osrednji mediji trdno v rokah kulturnomarksistične nove levice. Zato njihova poročanja ustrezajo ciljem njihovih ideoloških tovarišev. Nenehno poročanje in opozarjanje na grožnjo desnega »ekstremizma« pa je le dimna zavesa, ki zakriva resnično grožnjo skrajne levice in levega ekstremizma na naših tleh.
Pomikanje Overtonovega okna
Overtonovo okno označuje mejo sprejemljivega v politiki, javnosti in družbi na splošno. Evropska levica že od konca druge svetovne vojne pomika to okno v vedno večjo skrajnost. Tako nekoč marginalne ideje zasedajo danes glavno mesto v javnosti, tradicija in domoljubje pa sta potisnjena na rob družbe. Enako se predvsem od osamosvojitve dogaja tudi pri nas. Skrajno levi pogledi, ki zanikajo biološke temelje spola in rase ter hočejo izkoreniniti narodne tradicije in domoljubje, so našli svojo pot v šole in v druge pomembne ustanove. Vse to seveda s pomočjo levičarskih medijev, ki se predstavljajo kot »objektivni«. Medtem ko uničujejo same temelje naše družbe, kažejo s prstom na domoljube in na ljudi, ki ne želijo poklekniti pred politično korektnostjo, ter vzklikajo: »nevarni ekstremisti«.
Pri svojem pomikanju Overtonovega okna v prid ideologiji LGBT in množičnim migracijam je levica izdala delavski razred, za katerega slovenski levičarji še vedno trdijo, da se borijo, in prevzela vlogo »koristnih idiotov« globalistov, ki hočejo zaradi svojih interesov uničiti evropsko civilizacijo. S svojim agresivnim vedenjem do vseh, ki se ne strinjajo z njimi, pa današnji levičarji vseh baž, od anarhistov do socialnih demokratov, začenjajo odbijati tudi svoje nekdanje posredne in neposredne podpornike. Tako je tudi Johnny Rotten na stara leta spremenil svoje mnenje. Kritiziral je levičarske medije, ki Trumpa označujejo za »rasista«, in podpiral brexit. Ob neki priložnosti je celo izjavil: »Nikoli si nisem mislil, da bodo desničarji postali kul, da bodo oni tisti, ki bodo esteblišmentu kazali srednji prst, medtem ko so levičarji postali cmeravi samopravičniški bedaki, ki vsem nekaj očitajo.«
Nasilje namesto dialoga
Bolj ko levičarjem uspeva premikati Overtonovo okno v njihovo smer, predrznejši so. Hkrati pa postajajo tudi bolj odkriti in vse pogosteje kažejo svoj pravi obraz. Namesto dialoga z nasprotno stranjo smo deležni umetniških »performansov« z okrvavljenimi mizami, z grafitiranjem in uničevanjem cerkva in (ter drugih) stavb ministrstev, s pljuvanjem na poslance in ne nazadnje z grožnjami predsedniku vlade, ko se hoče sprehoditi po slovenskih gorah. Kako globoko je že v naši družbi in v njenih institucijah ukoreninjena moč levice, ki se vedno dela, da je zatirana, pa vidimo v tem, da jo pri vsem tem večinoma odnese nekaznovano.
Medtem pa domoljubi vedno znova prejemajo »vabila« na bližnje policijske postaje zaradi svojih večinoma popolnoma upravičenih izjav in zapisov na družbenih omrežjih. Resnica je, da levici ni do dialoga, ni ji do debate in do iskanja skupnih rešitev. Tako kot ruskim boljševikom gre tudi našim levičarjem le za moč in oblast. V imenu tega cilja pa bi tudi oni, če bi jim bilo to omogočeno, za seboj puščali nova grobišča in mlake krvi.
Resnica o levem terorizmu
Kljub vsem medijskim dimnim zavesam in ustvarjanju fantoma »desnega ekstremizma«, pa številke govorijo zase. Osrednji mediji predstavljajo levičarje kot miroljubne borce za človekova pravice, vendar pa so bili v letu 2020 po statistikah Europola za največ napadov odgovorni prav levičarji. Levičarji in anarhisti so bili namreč odgovorni za kar 25 napadov. Džihadisti naj bi jih bili povzročili 14, toliko kot tudi t. i. separatisti in nacionalisti, desničarji pa štiri.
Seveda pa je pri teh številkah pomembno imeti v mislih dva dejavnika. Prvič, odnos do desničarjev in nacionalistov je veliko strožji, medtem ko levičarjem velikokrat gledajo skozi prste. In drugič, ko kakšen samooklicani desničar ali nacionalist povzroči teroristični napad ali nasilno dejanje, drugi desničarji in različne nacionalistične, identitarne skupine to obsodijo in vedno znova poudarjajo, da za takšne ljudi med njimi ni prostora.
Levičarji pa medtem ploskajo in izražajo javno podporo nasilnim ekstremnim (Antifa) in črnskim skupinam (Črna življenja štejejo). Tudi na levičarskih protestih v Sloveniji je bilo že večkrat opaziti transparente v podporo črnskim razgrajačem BLM, in zamaskirano mladino s črno-rdečimi anarhističnimi zastavami in z zastavami Antife, ki se hoče očitno zgledovati po »črnem bloku« iz tujine. Glede na histerično in agresivno vedenje levičarjev in »antifašistov«, kakršna sta Teja Jarc in Jaša Jenull, bi nas morala namesto neobstoječega desnega »ekstremizma« v Sloveniji veliko bolj skrbeti skrajna levica, ki je v vzponu ter le čaka na priložnost, da bo lahko znova preganjala drugače misleče kot njeni ideološki predniki, ki so pred dobrimi sedmimi desetletji namočili slovensko zemljo s krvjo njenih hčera in sinov.
