Piše: E-maribor
Goli otok do danes ostaja sinonim za surovi sadizem, težko fizično delo, okrutno ravnanje z zaporniki ter ozračje strahu in medsebojnega ovajanja. Goli otok. Ime, ob katerem se nekaterim še sedaj naježi koža. Od leta 1946 je ta otok veljal za enega najhujših oblik mučenja ljudi po drugi svetovni vojni.
Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi, ki so bili osumljeni ali obsojeni zaradi podpore “stalinizmu”, in jih po podatkih Udbe za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7.235 Srbov, 3.341 Črnogorcev, 2.586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Vojaška sodišča so jih na večletno kazen obsodila 5.024, še 11.650 so jih administrativno kaznovali do enega leta zapora, saj so jih tja pošiljali komiteji komunističnih partij. Kasneje so na Goli otok komunisti pošiljali tudi morilce, pedofile, spolne prestopnike, torej ljudi, ki so storili hujše zločine.
To je otok, kjer so se dogajala mučenja nečloveških razsežnosti, kjer so zapornike surovo razčlovečili, jim vzeli osnovno človeško dostojanstvo ter jih fizično in psihično trpinčili. Najbolj so trpeli bojkotiranci, ki so bili na dnu zaporniške hierarhične lestvice. Vsi zaporniki, ki so imeli za odtenek višji status, to so bili t. i. odloženi, revidirani in aktivisti, so morali sodelovati pri mučenju bojkotirancev. Če kdo od njih po mnenju paznikov do bojkotirancev ni bil dovolj surov, je sam postal bojkotiranec. Bojkotiranca so popolnoma izolirali. Z njim nihče ni smel govoriti, od vseh pa je moral prejemati udarce in grobo zaničevanje. Bojkotiranci so morali opravljati najnižja in najtežja dela.
Ponoči so morali sklonjeni stati ob odprtih sodih človeških iztrebkov. Medleli so od utrujenosti, zaspanosti in smradu. Pri brezsmiselnem nošenju kamenja iz kupa na kup in nazaj na t. i. tragačah tako v pekočem soncu kot zimski senjski burji, so bojkotiranci vedno držali krajše ročaje z ostrimi robovi, ki so rezali v dlani. Če so padali pod težo kamenja, so jim okoli vratu dali žico, da je del teže nosil vrat, žica pa se je zajedala v meso, piše portal Domovina.je.
Goli otok (Foto: Wikimedia)
Pričevalci trpljenja z Golega otoka pripovedujejo, da so najteže prenašali popolno samoto, čeprav so bili noč in dan obdani s sozaporniki. Kdor je komur kaj malega zaupal, ga je s tem, kar mu je povedal, obremenil, in tudi ogrozil, ker so ga potem pazniki z mučenjem prisilili, da je izdal najmanjšo in popolnoma nepomembno podrobnost. Če paznik z ovajanjem ni bil zadovoljen, kar je bilo pravilo, si je moral zapornik vsebino, ki naj bi mu jo povedal sozapornik, enostavno izmisliti. In tako je bil trpinčen tudi za pripoved o stvareh, ki se sploh niso zgodile in niso bile izrečene.
Ena od Udbinih metod trpinčenja je bilo tudi t. i. dvomotorstvo. Potem ko so nekatere zapornike najprej izpustili z Golega otoka, so jih ponovno aretirali in pripeljali nazaj v taborišče. S temi “dvomotorci” so ravnali še posebej kruto – neusmiljeno so jih pretepali in se nad njimi še drugače izživljali.
Goli otok (Foto: Wikimedia)
