Piše: J. S.
Celjski škof Maksimilijan Matjaž se je na svojem facebook profilu prejšnji teden zahvalil Romani Bider, voditeljici iniciative Vseposvojitev, za njena prizadevanja pri kulturi odnosa do pobitih zamolčanih žrtev povojnega komunističnega nasilja.
“Čestitke, draga Romana, duša Vseposvojitev, za večer, ki zdravi in hrani dušo slovenskega narodnega telesa!” je zapisal škof Maksimilijan Matjaž, sicer profesor biblične teologije na ljubljanski teološki fakulteti, ob robu spominske slovesnosti v Ljubljani prejšnji četrtek zvečer.
Večer prej (16. maja) pa je zapisal: “Pridružimo se danes molitvi za žrtve revolucionarnega nasilja, da se odpremo za dar njihove daritve in izprosimo mir našemu narodu!” in pred tem pripisal svetopisemske besede: »Mir s teboj! Pozdravljajo te prijatelji. Pozdravi prijatelje, vsakega po imenu.« (3 Jn 1,15).
Celjski škof sicer podpira tudi postopek beatifikacije savinjskega duhovnika Izidorja Završnika, ki je podobno kot sv. Maksimilijan Kolbe (duhovnik, minorit, misijonar, častilec Brezmadežne in mučenec) stopil na mesto človeka, ki so ga nacisti hoteli ubiti, in sam dal zanj življenje. Izidor Završnik je tako eden od mučencev totalitarnih ideologij dvajsetega stoletja, ki nas vabi k medsebojni spravi in odpuščanju.
Zanimivo je, da je s tem tudi utišal spine, ki so zadnja tri leta krožili po cerkvenih kuloarjih, češ da je “novi Grmič” v SŠK, torej izpostava levice, ter da podpira nemško modernistično gibanje Sinodalna pot. Izkazalo se je, da to ne drži. Razmere glede napetosti, ki so se pred dvema letoma pojavljale v odnosu med ljubljansko nadškofijo in celjsko škofijo, so se sicer v zadnjem času precej umirile – so pa tudi botrovale, da so se med ljudmi širili takšni spini.
Pričevanjska življenjska pot Franca Matjaža
Očitno pa ima za svojo držo tudi dober razlog. Njegov stric, duhovnik, sedaj že pokojni Franc Matjaž, doma iz Remšnika (nad dolino Drave, blizu meje z Avstrijo), brat škofovega še vedno živečega očeta Cirila, ki prav tako živi na Remšniku, je odšel v tujino prav zaradi preganjanja s strani komunistične tajne policije. Rodil se je leta 1931 v družini s šestimi otroki, v duhovnika je bil posvečen leta 1960. V času druge svetovne vojne je obiskoval ljudsko šolo v domačem kraju, kasneje pa so jo po prihodu Nemcev zaprli in je doma pomagal pri kmečkih opravilih. Po vojni je obiskoval najprej nižjo gimnazijo, nato pa mariborsko klasično gimnazijo, kjer je maturiral leta 1954. Po študiju teologije in posvečenju je eno leto ostal v Ljubljani kot semeniški duhovnik, nato pa je opravljal kaplansko službo na Muti, v Vuzenici ter v Braslovčah.
“Ob svoji zlati maši se je spominjal teh svojih prvih duhovniških let in povedal, kako so ga ljudje na vseh teh službenih mestih sprejemali in so ga podpirali v njegovih prizadevanjih. Župljani so se skupaj z njim zavzemali za duhovni in materialni napredek župnij. A takrat so bili časi, ko so nekateri, ki so imeli veliko moč, Cerkvi in duhovnikom tudi nasprotovali in so bili pripravljeni naredili marsikaj, samo da bi delovanje duhovnikov kar najbolj utišali in bi njihovo oznanjevanje potisnili nekam daleč v ozadje. Vse to je na svoji koži doživljal tudi Franc, najprej že kot bogoslovec, ko so ga hoteli odvrniti od namere, da bi postal duhovnik, še bolj pa kot mlad zavzet kaplan,” je zapisano na spletni strani mariborske škofije.
Zato je Franc sklenil oditi na Švedsko, kjer je prebil večino let po duhovniškem posvečenju. Nekaj let pa je duhovniško službo opravljal tudi v celovški škofiji, na zgornjem avstrijskem Koroškem. Leta 2020 je dočakal svoj biseromašni jubilej. Na praznik svetih nadangelov Rafaela, Mihaela in Gabriela leta 2022, tj. 29. septembra, pa je odšel v večnost v Göteborgu na Švedskem. Novembra istega leta je bil pokopan v Vuzenici.
V domovini zanj ni bilo prostora
Njegov nečak, škof Maksimilijan Matjaž je svojega strica opisal takole (leta 2020 je besedilo objavila Družina):
Leta 1956 je Franc Matjaž vstopil v ljubljansko bogoslovje in z drugim semestrom začel študij na Teološki fakulteti. V bogoslovju je ravnatelj Janez Oražem poskrbel, da je kljub stalnim nadzorom in provokacijam s strani režima, vladalo pozitivno in delovno vzdušje. Tako je lahko Franc poleg filozofije in teologije razvijal tudi svoje literarne ter pesniške talente.
Na Petrovo leta 1960 je bil posvečen in na Remšniku je bila po 50 letih spet nova maša, ki so jo kljub nasprotovanju in nagajanju ljudskih odbornikov slovesno obhajali. Prvo duhovniško leto je preživel še v bogoslovju kot semeniški duhovnik, naslednje leto pa je dobil dekret za kaplana na Muti ob Dravi.
Ker je bil župnik že bolehen, je večinoma samostojno upravljal dve pridruženi višinski župniji Pernice in Sv. Jernej. Obe sta ležali na avstrijski meji, zato sta bili pod skrbnim nadzorom graničarjev in milice, ki so tam marsikdaj zasačili različne pribežnike.
Celotna nedelja je bila zapolnjena z maševanjem in pešačenjem
Kljub strahu, ki je bil prisoten med ljudmi, saj se je ponoči velikokrat slišalo streljanje, so farani z veseljem sodelovali z mladim kaplanom in vsako nedeljo napolnili cerkev. Spomladi so se lotili obnove zvonika, kar pa je pri oblastnikih izzvalo še dodatno nejevoljo. Kaplan mora oditi. Jeseni so ga tako res prestavili, a samo v sosednjo župnijo Vuzenico. Od tam je bilo le za kakšno uro dlje na Pernice, zato pa so mu dodali v oskrbo še dve majhni župniji na drugi strani Drave, tako da je bila celotna nedelja zapolnjena z maševanjem in pešačenjem. Okrajni uradniki še niso bili zadovoljni.
Uprava državne varnosti še kar naprej
Naslednje leto je bil prestavljen za kaplana v Braslovče, ki je umela v soupravi župnijo Sv. Andraž. Farani so ga tudi tam zelo lepo sprejeli. Ker pa je bilo tudi tam potrebno veliko pešačenja, so se kmetje organizirali in kupili kaplanu motor. To je povzročilo pravi vihar pri oblastnikih in zasliševali so kmete, da bi izvedeli, kdo je bil pobudnik te akcije. Ker med njimi ni bilo izdajalca, so vsem povišali davek, kaplanu pa zagrozili, da bo kmalu spet prestavljen.
Res je že poleti 1965 prišel dekret za Sevnico ob Savi, na drugem koncu Slovenije. Na poti tja je bilo potrebno na obvezni obisk Uprave državne varnosti. Tam so mu dali jasno vedeti, da ga bo tudi na novem deloven mestu kmalu čakal nov dekret. Tako spet in spet, ker se oni ne bodo naveličali.
Umik pred Udbo – na Švedsko
Videl je, da v tej domovini zanj ni mesta, zato je v Celju izstopil iz vlaka. Dobri ljudje so poskrbeli, da je lahko kmalu zapustil državo. Nekaj časa je iskal službo v različnih škofijah po Nemčiji, a vedno znova je prišlo kakšno pismo iz Jugoslavije in spet je bilo potrebno na pot.
Končno se je ustalil na Švedskem, kjer je bila domača Cerkev bolj odmaknjena od javnega življenja in zato manj od vpliva jugoslovanske Udbe.
Do leta 1997 je bil župnijski upravitelj na župnijah severne Koroške
Leta 1984 se je vrnil bližje domovini, kjer je v celovškem škofu Egonu Kapellariju našel modrega in pogumnega zaščitnika. Do upokojitev leta 1997 je upravljal službo župnijskega upravitelja na različnih župnijah severne Koroške.
Tu in tam je še prišlo kakšno »prijazno« pismo iz domačih krajev, z demokratizacijo Slovenije pa je tudi starim udbovcem zmanjkalo energije in zarjavela želena zavesa na meji je razpadla.
Ob začetku vojne v Bosni se je na Koroško umaknilo veliko beguncev in Franc je mnogim omogočil nastanitev oziroma odhod naprej proti Skandinaviji. Z upokojitvijo se je tja vrnil tudi sam. Ker mu zdravje ne dopušča več veliko gibanja, se njegov delovni dan vedno bolj oži na molitev in zahvaljevanje Stvarniku za dar življenja ter Odrešeniku za pričevanje ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Deo gratias pro omnium.
