Piše: Álvaro Peñas

 

Po vsej Evropi se, predvsem tam, kjer so na oblasti leve vlade, svoboda govora krči in se vse bolj preganja drugače misleče, tiste, ki ne sprejmejo “modernih” vrednot. Kako je v Sloveniji s svobodo govora?

Trenutno zelo slabo. Nov predsednik vlade Robert Golob, ki sebe v tujini predstavlja za liberalca, je že pred volitvami napovedal, da bo po zmagi obračunal predvsem z dvema medijema, ki sta odkrito konservativna: televizijo Nova24TV in revijo Demokracija. To se zdaj uresničuje, saj smo mi, ki delamo za ta dva medija, ves čas na udaru. Ne gre več zato, da želijo drugače misleče utišati, želijo jih fizično izbrisati iz slovenskega medijskega prostora. Nova vlada uresničuje levičarsko maksimo: več cenzure pomeni več svobode. Na žalost ljudje temu verjamejo. No, ne vsi. Preteklo soboto smo imeli velik shod v podporo Nova24TV in reviji Demokracija. Zbralo se je okoli 4.000 ljudi, ki so tudi donirali denar. Imel sem govor, v katerem sem poudaril, da se ne smemo zateči z zvokom molka, ampak da moramo pogumno in jasno povedati svoje mnenje. Ravno molk je tisti, na kar računajo levičarski zlobniki. Mene je vse skupaj stalo precej zdravja, ampak mi ni žal, ker sem izbral boj za svobodo govora. Tudi zato me danes procesirajo in obsojajo na sodiščih, preganja me tožilstvo, zaslišuje policija, obrekujejo v medijih.

Nedavno ste bili na prvi stopnji obsojeni, ker ste kot takratni urednik revije Demokracija objavili satirični zapis avtorja Aleksandra Škorca.

Res je. Zaradi domnevne razžalitve migrantov sem bil obsojen na šest mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, avtor pa na pet mesecev zapora in dve leti pogojno. Kar je svojevrsten paradoks, da sem dobil višjo kazen kot avtor. To kaže, da je namen tega procesa uničiti revijo Demokracija.

Kaj je pisalo v članku, da si zasluži sojenje in obsodbo?

Članek je bil satira in zato objavljen v satirični rubriki, kar je tudi jasno pisalo. Poleg tega je bil to peti del satire, vendar je sodišče obravnavalo le njen peti del in jo ni bralo kot celoto.  Dolgoletni avtor Škorc je sicer uporabil zelo močne in senzacionalistične besede, češ da bo Bog ustvaril virus, ki bo obračunal z ilegalnimi migranti in odstranil plevel. Avtor tudi opozori, da bo Bog obračunal tudi z vsemi slabimi ljudmi na Zemlji, tako da jih bo na koncu ostalo le nekaj sto milijonov. Skratka, precej znanstveno fantastični zapis, ki ga naši bralci, kar je pokazala tudi raziskava, niso jemali resno in so zapisano vzeli kot satiro. Sodnik je v razglasitvi sodbe dejal, da je vseeno, ali gre za satiro ali ne. Po njegovo je članek žalil dostojanstvo (ilegalnih) migrantov. Kar je noro. Praksa sodišč je do zdaj bila, da so oproščali pri takih obtožbah, toda očitno sem bil jaz tisti grešni kozel, da se bo levičarska vlada zdaj pred Brusljem hvalila, da je tudi Slovenija obsodila “rasista”.

V zaključnem govoru, ki smo ga mi tudi objavili, ste omenili, da je bila satira zapis na neukrepanje vlade. Koga članek napada – vlado ali migrante?

Oboje. Najprej ilegalne migrante, ki kršijo ozemeljsko suverenost slovenske države in imajo ob prihodu več pravic kot Slovenci, nato vlado, ker ne naredi dovolj, da bi ustavila ilegalne prehode meje. Avtor satire je mnenja, če se migranti ne morejo ustaviti ali jih ne more ustaviti vlada, bo to storil Bog, ki pa bo na koncu obračunal z vsemi slabimi ljudmi. Pravzaprav je komično, da je ateistično sodišče verjelo, da Bog to lahko naredi.

Tožilstvo je predstavilo priče, ki jim članek ni všeč, torej, ali se lahko mnenja presojajo, ker se z njimi ne strinjamo?

V Sloveniji se med levo elito, ki obvladuje več kot 80 odstotkov medijev, uveljavlja prepričanje, da je levičarsko mnenje edino mnenje, ki šteje. Vsak odstop od njihovega mnenja je označen za ksenofobijo, rasizem, fašizem, nacizem, homofobijo in ne vem, kakšno fobijo še. Tako so ravnale tudi priče.

Ali se vse to ne zdi kot orwellovski proces?

Bolj se ne bi mogel strinjati. To je orwellovski proces. S tem, da si niti Orwell v najhujših morah ni mogel zamisliti tega, kar se dogaja zdaj. Moje mnenje je, da moramo v Sloveniji imeti pogum, da se temu upremo. Tudi velika udeležba na shodu v podporo Nova24TV in reviji Demokracija kaže, da se povsem običajni in zdravorazumnski ljudje počasi prebujajo.  Mogoče smo take orwellovske procese potrebivali, da smo se prebudili. Moramo imeti pogum, da povemo, kaj si mislimo, da povemo svoje mnenje. Vedno so se v zgodovini našli ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih želeli utišati, a vedno znova  so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo govora. Zdaj imamo zgodovinsko dolžnost, da se temu (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod v Evropi) upremo. Jaz pravim takole: slovenski predniki so daleč v zgodovini nazaj kalili in kovali najboljše jeklo v takratnem rimskem cesarstvu. In če bo treba in če bo potrebno, bomo spet kalili in kovali najboljše jeklo.

Presenetljivo je, da sojenje medijev ni zanimalo. Zakaj misliš, da to pomanjkanje zanimanja?

Ni jih zanimalo, čeprav so ob objavi satire zganjali celega hudiča. Ampak niti na eni obravnavi ni bilo nikogar od levičarskih medijev. To samo pomeni, da so opravili svoje politično in ideološko delo. Ob objavi satire je bila na oblasti desnosredinska vlada. In ker je največja desna stranka v Sloveniji (SDS, ki jo vodi Janez Janša) solastnik revije Demokracija (revija Demokracija je bila ustanovljena pred več kot 20 leti z namenom uravnoteženja medijskega prostora), so satiro (si morate misliti, satiro!) izkoristili za napad na konservativce. Pač, levičarski mediji so hlapci globoke države, kjer kot vodjo prepoznamo Milana Kučana, zadnjega predsednika komunistične partije, ki je do osamosvojitve s tajno policijo (Udba) preganjala ideološke in politične nasprotnike. In zdaj on govori o demokraciji in svobodi. Nagnusno, res.

Ste predsednik društva novinarjev, ste bili deležni podpore drugih slovenskih novinarskih združenj?

Tega rajši ne bom komentiral, ni vredno. Rekel bom pa takole. Na vrhuncu gonje proti meni, sem ostal skoraj sam. Imel sem podporo uredništva in ozkega kroga ljudi, ki se je takrat izkazal za resnične prijatelje. Drugi so pokazali svoj pravi obraz, predvsem pa nerazumevanje, kaj svoboda govora sploh je – da je bistvo svobode govora tudi vznemirjajoče, šokantno in žaljivo izražanje, predvsem pa izražanje mnenj, s katerimi se ne strinjaš. Večina, žal tudi na desnici, je pokazala, da je glede tega vprašanja funkcionalno nepismena. To je zagotovo posledica večdesetletnega življenja v totalitarnem režimu in izobraževalnega sistema. Bil je eden pokončen mož, ki je mene in revijo Demokracija javno podprl, čeravno je vedel, da utegnejo mediji po njem zliti gnojnico. To je bil  minister za razvoj Zvone Černač in za njegove besede podpore sem mu še danes hvaležen. Naj mu da Bog še veliko zdravja in korajže. Sicer sem takrat napisal več komentarjev. V enem izmed teh sem jasno s prstom pokazal na slovenske Poncije Pilate. Zapisal sem, da danes preganjajo nas zaradi močnih in šokantnih besed v satiri, da pa bodo jutri procesirali njih zaradi mnogo blažjih izrečenih besed. In ravno to se danes dogaja.

Je ta sodba začetek konca svobode tiska v Sloveniji?

Zdi se, da je temu tako. Poleti so se zaradi izrečenih besed spravili tudi na Borisa Tomašiča iz Nova24TV. Tudi zato je bilo organizirano srečanje podpore, o katerem se prej govoril. A po drugi strani sem optimist. Desnica zmaguje po Evropi, kar pomeni upanje za svobodo govora in svobodo nasploh. Samo ne smemo popustiti in se predati. Nisem sicer prepričan, da bo naša generacija uživala sadove tega boja. Kot zdaj kaže, utegne biti boj ne samo za svobodo govora, ampak tudi za osebno in ekonomsko svobodo, še dolg. A bomo vsaj ponosni na to, da se nismo brezvoljno uklonili in začeli živeti v njihovem namišljenem svetu, v njihovem vzporednem svetu, ki nam ga rišejo. To, kar danes počnemo mi, ki se borimo za svobodo govora, delamo predvsem za prihodnje rodove. In ko se bomo mi umaknili v zavetrje časa, bomo lahko ponosni, da smo svojim otrokom in vnukom izborili svobodo izražanja.

Vir: El Correo de España