Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
“Preprosto si več ne moremo privoščiti nacionalnega veta, na primer v zunanji politiki, če želimo še naprej biti slišani v svetu tekmujočih velesil,” trdi Olaf Scholz. Po mnenju nemškega kanclerja je vojna v Ukrajini pokazala, kako pomembna je evropska enotnost, in da se morajo “sebične blokade” posameznih držav ustaviti, če želimo še naprej imeti veljavo v svetu vse bolj tekmujočih velesil.
Vojna v Ukrajini je Nemčijo prisilila v aktivnejšo vlogo v mednarodni politiki. To je sprememba, ki je Nemci niso nujno hoteli. Pred vojno se v Berlinu ni govorilo o ničemer drugem kot zelenih politikah, odprti migracijski politiki in skupnosti LGBT. Vse to se je spremenilo 24. februarja, ko je Rusija, s katero so Nemci v prejšnjih letih stkali tesne vezi, napadla Ukrajino. Odtlej so v sila neugodni situaciji. V mesecih po začetku invazije se je namreč izkazalo, da njihov največji energetski partner na ozemlju izvaja vojne zločine, Nemci pa imajo pri tem povsem zvezane roke.
Scholz se že od februarja naprej sooča s hudimi kritikami zaveznikov, ki Nemčiji na več področjih očitajo nespametno ravnanje. Začenši z neodgovorno varnostno politiko, zaradi katere je danes Nemčija na obrambnem področju povsem bosa, in zgrešeno energetsko politiko (od zapiranja jedrskih elektrarn do pretirane odvisnosti od enega dobavitelja plina). Vse skupaj je pripeljalo do tega, da danes Nemčija okoli sebe ni sposobna ustvariti “koalicije voljnih” držav, ki bi lahko sledile njenemu zgledu.
Iz nemoči porojena prisila
Iz te skrajne nemoči vodilne evropske države se je sedaj rodila ideja, da bi bilo dobro ostale države enostavno prisiliti, da ravnajo tako, kot si želijo v Bruslju. Doslej je v evropskem svetu veljalo, da so temeljne odločitve o smeri EU določene v popolnem soglasju. Ukinitev pravice do veta bi v večjem delu ukinila zunanjo politiko držav članic oziroma bi manjše članice podredila politiki večjih. Razpravo o tem je pričakovati v prihodnjih mesecih vključno s predlogi sprememb pri skupni migracijski in obrambni politiki, tehnološki suverenosti in odpornosti demokracije.