11 C
Ljubljana
sreda, 12 maja, 2021

Je afera »non paper« povezana tudi z dogovori med Kučanom in Miloševićem? Mnogi znaki kažejo, da je temu res tako!

Piše: Gašper Blažič

Čeprav je srbski »vožd« Slobodan Milošević mrtev že petnajst let, pa njegove skrivne kravje kupčije z Milanom Kučanom, edinim še živečim nekdanjim predsednikom ene od jugoslovanskih republik, še vedno vplivajo na dogajanje.

Splošno znano je, da je Kučanovo interesno območje po razpadu SFRJ zlasti Republika Srbska, torej ena od entitet na območju BiH. V času Pahorjeve vlade (2008-2011) je bil Kučan celo neke vrste odposlanec za Bosno in Hercegovino. Leta 2010 ga je Pahorjeva vlada namreč imenovala za posebnega odposlanca predsednika vlade za ugotovitev možnosti izvedbe ustavnih reform v BiH-u v začetku novembra. Jeseni tistega leta je imel Kučan več srečanj z voditelji BiH in je tedanjemu premierju Pahorju, sedaj predsedniku republike, oddal tudi poročilo. O tem, ali je bila Kučanova funkcija mednarodne narave ali je šlo zgolj za enostransko slovensko potezo, ni znano. Je pa Pahor takrat dejal, da je Kučanovo poročilo »zelo dobro«, medtem ko so mediji poročali, da je Kučan na podlagi pridobljenih informacij pripravil predlog, »s katerim bo naša država po Kučanovih besedah sodelovala v razpravi na vrhu EU-ja o prihodnosti BiH-a«. O podrobnostih niso pisali.

Je Kučana res predlagala Evropska unija?

Zanimivo je, da je Pahor odločitev, da njegova vlada Kučana imenuje za odposlanca, sporočil brez obrazložitev v začetku novembra 2010, češ Kučan bo že sam povedal, zakaj je bil imenovan. Mediji so to odločitev pospremili z ugotovitvijo, da je šlo za imenovanje na podlagi Kučanove domnevno pozitivne vloge pri poskusu mirnega razhoda jugoslovanskih republik oz. razdružitve Jugoslavije, ob tem naj bi Kučana predlagala celo Evropska unija, kar sam sicer ni potrdil. Kot je znano, je v polletnem obdobju med slovenskim plebiscitom in slovensko osamosvojitvijo prišlo do več srečanj šestih republiških voditeljev prav na to temo, vendar srečanja niso prinesla rešitve. Predstavniki pokrajin in zveznih organov pri tem niso sodelovali.

Znano pa je tudi, da je Kučana kot možnega posrednika med predstavniki narodov v BiH priporočil tudi tedanji zunanji minister Samuel Žbogar. Češ, Kučan ima dodano vrednost, saj bodo lahko predstavniki različnih strani v BiH lahko z njim bolj odkriti, saj ima velik ugled pri vseh predstavnikih narodov v BiH. Kakšno delo je Kučan tam v resnici opravil, javnosti nikoli ni bilo pojasnjeno.

Ne glede na to, da se je že kmalu po osamosvojitvi Slovenije tudi po Evropi razširil glas o Kučanu kot tistem politiku, ki se je v jugoslovanskem okvirju najbolj odločno uprl Miloševiću, pa obstajajo tudi drugačne informacije. V enem od intervjuju za srbske medije je Kučan celo priznal, da mu je bilo Miloševića celo žal, češ bil je pragmatičen človek, ki pa ga je zasvojila oblast. Ob tem je Kučan opisal tudi svoje občutke, ko je sodeloval kot priča na sojenju Miloševiću v Haagu.

Odnos, ki so ga navdihovali sebični interesi

Seveda iz tega intervjuja ni mogoče razbrati, kakšen je bil njun odnos skozi leta, razen tega, da se je po tistem posegu na Kosovem polju aprila 1987, ko je navzoči množici dejal »Nihče vas ne sme tepsti«, precej spremenil in ni bil več takšen kot pred tem. In seveda, da sta mnoga leta delala skupaj, saj sta bila tako rekoč hkrati izvoljena za predsednika obeh republiških partij – Slovenije in Srbije. Ko je kasneje prišlo do zaostritve na relaciji med Slovenijo in Srbijo, je slovenski komunistični vrh konflikt s Srbijo potreboval, saj se je zavedal, da potrebuje zavezo z narodom, kajti slutnje, da se bližajo prve večstrankarske volitve, so bile čedalje jasnejše. Zadnje veliko dejanje ZKS, ko je njena delegacija zapustila zadnji kongres jugoslovanske partije, je to samo potrdilo.

To seveda ne pomeni, da sta bila Kučan in Milošević tudi dejansko sprta. Še več, še naprej sta vzdrževala stike, vendar bolj neformalno in daleč od oči javnosti, saj bi jima lahko to škodovalo. Ni skrivnost, da Kučan ni bil naklonjen odhodu Slovenije iz Jugoslavije, Milošević pa je preko javnosti ponujal prav opcijo »mirne odcepitve«, verjetno po modelu amputacije »male Hrvaške« iz konca tridesetih let prejšnjega stoletja, kar je bilo malo pred začetkom druge svetovne vojne preprečeno s sporazumom Cvetković-Maček. Kučanu takšna opcija ni ustrezala, za kar so obstajali tako subjektivni kot objektivni razlogi. Subjektivni so bili v tem, da odcepitev tako ali tako ni bila Kučanova »intimna opcija«, verjetno tudi zato, ker bi to pomenilo prehudo diskontinuiteto za političnega veljaka, ki je SFRJ dojemal kot program, ki ga je bilo treba kasneje udejaniti v samostojni Sloveniji. Objektivni razlogi pa so bili v tem, da bi mednarodno javnost to razumela kot enostransko odcepitev, kar bi pomenilo tudi mednarodno izolacijo (nepriznane) Slovenije, ki bi poleg tega ostala brez vsakega nasledstva SFRJ, tudi glede podpisov mednarodnih sporazumov, vključno z Osimskimi sporazumi, ki so bili za Slovenijo zelo pomembni v zvezi z odnosi z Italijo.

Kakšen pakt sta sklenila partijska voditelja iz Slovenije in Srbije

Tu se seveda spet postavlja vprašanje, kakšen pakt sta Milošević in Kučan nazadnje sklenila ob odhodu Slovenije iz Jugoslavije in kakšno ceno je morala Slovenija za to plačati. O paktiranju med Miloševićem in hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom je nekaj že znanega, tudi to, da je omenjeno paktiranje ohladilo prizadevanja Hrvaške za sodelovanje pri skupnem projektu obrambe (spomnimo: Hrvaška je ob napadu JLA na Slovenijo ostala pasivna). Miloševiću je tako ustrezalo, da je z ločenimi dogovori dejansko zrahljal zavezništvo med Slovenijo in Hrvaško, saj je tako lažje dosegel svoj cilj po planu B – to je Velika Srbija, v katero Slovenija ni bila več vključena, vsaj kratkoročno ne.

Sojenje v Haagu je tudi pokazalo, v katerih točkah sta bila Milošević in Kučan resnična zaveznika. O tem je pred leti precej obširen članek objavil Janez Janša, ki je med drugim zapisal: »Kučan in Milošević sta se ujela pri zavzemanju za ohranitev Jugoslavije. Za oba je bil to prvi cilj. Zgodovinski posnetek njunega srečanja decembra 1989 na otvoritvi beograjske podružnice Studia marketing je na TV Slovenija že dvajset let tabu tema. Pred tem so ga nekajkrat pokazali, potem pa nikoli več. Nasmejana obraza in trkanje s kozarci je več kot zgovorno. Še bolj zgovorni pa so dogodki, ki so temu srečanju sledili na bančnem področju. Ljubljanska banka in Beograjska banka sta namreč kmalu po tem sestanku svoje enote po Jugoslaviji, ki so do takrat imele status samostojnih bank z garancijo takratnih republik, spremenili v podružnice. S tem je banka mati (in posledično Slovenija v primeru LB) prevzela vse obveznosti do varčevalcev teh podružnic. LB je to pretvorbo storila kljub temu, da je elaborat o ekonomski upravičenosti  to upravi in nadzornikom odsvetoval. S tem ukrepom, ki so ga v kratkem času po sestanku Kučan-Milošević izvedle le slovenske in srbske banke, se je želelo Jugoslavijo tudi v komercialnem bančništvu tako povezati, da bi stavek, ki so ga v tistih mesecih slovenski komunisti ničkolikokrat izustili v različnih izvedbah – osamosvojitev se nam ne izplača –  dobil tudi stvarno podlago. Zaradi omenjenega političnega ukrepa ima Slovenija še vedno težave z varčevalci podružnice Lb v Zagrebu, Sarajevu in Skopju. Vse te podružnice so bile do leta 1990 samostojne banke.« (v celoti si lahko članek preberete TUKAJ)

Trgovina z orožjem, vojna v BiH in »non paper«

A zastavlja se še eno vprašanje – namreč, kakšne interese je Kučan zasledoval po osamosvojitvi, ko je vsaj delno spodletel projekt prenovljene socialistične Jugoslavije po zamisli Temeljne listine iz leta 1989. Znano je, da je takrat zaradi vojne v BiH potekala intenzivna trgovina z orožjem, ki jo sicer pripisujejo Janezu Janši, ki je bil obrambni minister do leta 1994. Toda obrambno ministrstvo je realno zalotilo na letališčih pošiljke orožja, ki ni bilo prijavljeno ministrstvu, prav to pa je bilo tudi povod, da so Janšo s pomočjo konstrukta Depala vas odstranili z ministrstva – tudi s ciljem, da ga za vedno odstranijo iz politike, kar pa ni uspelo. V vseh teh letih so nato izhajale debele knjige, ki so Janšo povezovale s kriminalno trgovino z orožjem, pod njimi se je podpisoval tudi novinar Blaž Zgaga.

Vendar se je isti Blaž Zgaga sredi leta 2014, zanimivo, spopadel celo s samim Milanom Kučanom (TUKAJ). Morda zato, ker je o Kučanovi vlogi povedal preveč? Ni odveč omeniti, da je zaradi tega prišlo tudi do (začasnega?) razhoda z Matejem Šurcem, s katerim sta leta 2007 skupaj ustvarjala razvpito peticijo proti cenzuri, za katero naj bi bil odgovoren Janša. Šurc je ob tem celo javno izjavljal, kako je Zgaga izsiljeval Kučanovo hišno založbo Sanje za honorar za knjige, ob tem naj bi fizično napadel celo računovodkinjo. Je bila na delu nervoza, ker se je na prangerju nenadoma znašel nekdanji šef partije? Vsekakor je že pogovor z nekaterimi deležniki iz nekdanje SFRJ iz leta 2013 razkril marsikaj (TUKAJ), pokazalo se je, da so imeli prav tisti, ki so razkrili dvomljivo Kučanovo vlogo pri trgovini z orožjem (TUKAJ).

Hrvaški politik Slaven Letica pa je bil tisti, ki je javnosti razkril, da je v času razpadanja Jugoslavije obstajal tajni sporazum o nenapadanju med Kučanom in Slobodanom Miloševićem, v televizijski oddaji je s tem spravil v veliko zadrege vse Kučanove medijske »odvetnike« z zgodovinarjem Božom Repetom na čelu. Esad Hećimović, urednik Bosna, pa je razkril še bolj dramatično dejstvo: dogovor Kučan – Milošević je po njegovo posredno vplival tudi na krvavo morijo v BiH.  In logičen sklep: vsi, s katerimi se je Kučan dogovarjal, so bili obsojeni za vojne zločine. Mimogrede, Slaven Letica je umrl oktobra lani in za Kučana sedaj ni več nevarnosti, da bi razkril še kakšno neprijetno dejstvo iz časa razpada SFRJ.

Kdo od Slovencev je soodgovoren za zločine v BiH?

In prav ta dejstva so nam tudi v pomoč pri razumevanju, zakaj se je sedaj zgodila afera »non paper«, ki je pri poskusu diskreditacije vlade in pohodu na oblast vzela za talca vso Slovenijo, pri čemer je BiH zgolj kolateralna škoda. Tudi zato, ker gre za državo, ki je od vojne še vedno močno prizadeta in precej nestabilna. A to, da se boja za oblast nasledniki ZKS lotevajo na takšen umazan način, se ni zgodilo prvič in tudi ne zadnjič. Tudi v zvezi z BiH ne – spomnimo se zlorabe Janševega stališča iz julija lani v zvezi s Srebrenico. Matej Šurc je ob tej priložnosti spet uperil prst v Janšo, češ da se zaradi njegovih posegov v pošiljke orožja, za katere se je Izetbegovićev svetovalec Hasan Čengić dogovarjal s Kučanom branilci BiH niso mogli braniti pred dobro oboroženimi Srbi, ki so imeli v rokah vso oborožitev, ki jo je JLA jeseni 1991 ob svojem umiku iz Slovenije odpeljala s seboj. Po dikciji Šurca in somišljenikov naj bi bil Janša soodgovoren za vojne zločine v BiH.

A možna je povsem drugačna razlaga, ki je vezana na nek drug dogodek, namreč na razorožitev TO v Sloveniji maja 1990. Že nekaj časa je znano, da je bilo predsedstvo RS, ki ga je tedaj vodil Kučan, seznanjeno z akcijo razoroževanja in to v času, ko se je nova slovenska vlada še formirala. Ko je predsedstvo RS po nekaj dneh vendarle izdalo ukaz prenehanja razoroževanja, je bila velika večina orožja že odnesena.

Tu pa se postavlja vprašanje, ki ga je leta 2016 v svoji kolumni za Politikis.si odprl Sebastjan Erlah: ali ni prav to dejanje razoroževanja TO dejansko odprlo Pandorino skrinjico vseh kasnejših oboroženih spopadov na tleh tedaj razpadajoče SFRJ? (glej TUKAJ) Namreč, hrvaška TO je bila povsem razorožena, razen upornih Srbov v kasnejši Srbski krajini, in že nekaj mesecev po tej akciji je prišlo do prvega zelo nevarnega izpada v Kninu (avgust 1990), kar je skozi mesece negotovosti in posamičnih incidentov počasi preraslo v povsem odkrito agresijo komunistične JLA (ki se je najprej delala, da je nevtralna) in krajinskih Srbov na Hrvaško, malo kasneje pa še na Bosno in Hercegovino.

In če smo z vlogo Kučana kot odposlanca za BiH začeli, naj s tem tudi končamo. Kot so poročali mediji, je bil nad izbiro Kučana najprej menda zelo razburjen predsednik Republike Srbske Milorad Dodik. Ki pa je le malo kasneje dejal, da je Kučan človek z veliko politične in človeške modrosti. Torej državnik z znanjem, izkušnjami in modrostjo. Zanimiv preobrat. Ob tem ni odveč spomniti, da se je dokaj neposrečeno iskanje kredita za SDS v Republiki Srbski končalo s škandalom prav zaradi dejstva, da je Republika Srbska Kučanovo interesno območje in da so obveščevalci ves čas spremljali vse dejavnosti v zvezi z omenjenim finančnim projektom. In navsezadnje so iz Republike Srbske vedno takoj prišle čestitke, kadar je kateri od Kučanovih kandidatov dosegel velik uspeh na slovenskih volitvah.

Dovolj za modre? Upajmo.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine