Želim, da bi prihodnje slovenske (in evropske) generacije imele prihodnost. Še je kaj lepega videti in še je kaj lepega doživeti. Naj opustošenje po požaru komunizma, ki smo ga doživeli v 20. stoletju, ne bo totalno.
Laž je nesmrtna duša komunizma. Ali komunizem je laž, ropanje, pobijanje (morjenje). Iz zločina se je rodil komunizem in vsi komunizmi doslej so bili zločinski. Tudi slovenski oz. jugoslovanski. Slovenski komunistični voditelji Edvard Kardelj, Boris in Zdenka Kidrič, Ivan Maček Matija, Pepca Kardelj, Vida Tomšič in drugi so bili primitivni in brezdušni teptalci morale in človeškega dostojanstva. Ne razumem, kako je mogoče častiti zločince, kako po njih imenovati šole in vrtce. Komunizem ni priznal ne humanosti in ne pravice, bil je nasilen in nečloveški in ni prenesel demokracije, čeprav se je izdajal za »ljudskega« (za svoj simbol si je privzel srp in kladivo). Nikoli ni bilo komunizma s človeškim obrazom. To je hipokrizija, nesmisel, ki so ga prodajali slovenski komunisti v 70. in 80. letih 20. stoletja. Mnogo Slovencev je to kupilo, posledično pa so danes socialno podjarmljeni in duševno pohabljeni. Niso sposobni avtonomno in kritično razsojati, niso sposobni zravnati hrbtenice in pravilno videti in niso sposobni ustvarjalno graditi. Zato danes tudi volijo tako, kot volijo. Štirideset let življenja v komunistični ureditvi je pustilo strahotne posledice.
Še desetletja do normalnosti
Potrebovali bomo nadaljnjih štirideset let, da bomo lahko ozdraveli in da se bomo rešili iz te zgodovinske nesreče v normalnost. In še to samo v primeru, da bomo pri tem vztrajno in načrtno delali. Potrebna je vzgoja, duhovna obnova, nova, a tokrat resnična revolucija človeka. Komunizem je treba zavreči, ker je izvajal revolucijo z zločinom. Treba je obnoviti (nazaj vzpostaviti) moralo, treba je zgraditi družbo, ki bo solidarna, a popolnoma svobodna, treba je usposobiti človeka, ki bo hotel uporabljati tako roke kot možgane, ki bo v polni svobodni meri prispeval k izgradnji pravičnega sveta, ustvarjalnega, v prihodnost usmerjenega človeka, človeka, ki se bo zavedal, da ni samo brat ali bratranec opice, ampak sin (hči) Najvišjega, božji otrok. In da je sposoben urejati ta svet po božjih načrtih.
Ko hodim po deželi šentflorjanski, srečujem mnogo Butalcev in le malo zdravih ljudi. Deželo predstavlja komedijant, vladajo pa ji zločinci, ki jim je po drugi svetovni vojni uspelo naropati ogromno bogastva, ki je danes temelj njihove moči. Nočejo ga deliti z nikomer. Njihovi potomci danes širijo blodnjo, do kraja sprevrženo ideologijo kulturnega marksizma. Ta je uperjena proti naravi, proti vsem postulatom tradicije in morale. Ne le proti krščanstvu, na katerem je utemeljena naša evropska civilizacija, ampak proti morali in humanizmu nasploh, proti vsemu, kar je bilo v zgodovini spoznano za dobro in prav. Širijo ideologijo smrti. Tiste, ki branijo življenje, preganjajo, tiste, ki branijo resnico, zapirajo in sovražijo, tiste, ki se zavzemamo za Mojzesov dekalog in božje zapovedi, zaničujejo in ponižujejo. Kako dolgo se bomo pustili? Nisem prepričan, da Bog tako hoče, kako dolgo bomo ponujali še levo lice, če nas udarjajo po desnem? Vstati je treba in se upreti hudiču, ki nam dela zlo. Ne smemo se več pustiti, z božjo pomočjo se moramo upreti. Upor zoper hudobijo je dolžnost in pravica pravičnega. Za ta svet nam gre, za prihodnost naših otrok, za lepše življenje, za preživetje tega planeta, za zmago miru in dobrega. Naš boj ni sovražni govor, naš boj je zavračanje zločina. Naš boj je prizadevanje za socialno pravičnost, je graditev upanja za ponižane in razžaljene, naš boj je prizadevanje za razum, za človeško dostojanstvo, za svobodo misliti in govoriti (tudi kritično, kolikor je to potrebno). Borimo se za enakopravnost moških in žensk, za ovrednotenje očetovstva in materinstva, za odgovoren odnos države do družin, do mladih, do ostarelih, za sočutje in za družbeni mir, za čim boljše družbeno medgeneracijsko sožitje. Vrednote morejo zopet postati delo, znanje in poštenost, družbo pa naj vodijo le sposobni in moralno neoporečni.
Spopad apokaliptičnih razsežnosti
Spopad, ki ga opazujem že nekaj časa (pa ne le v Sloveniji), je spopad apokaliptičnih razsežnosti, to je spopad med dobrim in zlom v pravem pomenu besede, kot so ga opisovali že srednjeveški dramatiki, sicer pa tudi skozi vsa obdobja največji mojstri svetovne književnosti, spopad med življenjem in smrtjo. Zgrožen ga opazujem iz dneva v dan in sem upravičeno zaskrbljen nad prihodnostjo naših otrok in vnukov, nad prihodnostjo tega edinega zelenega planeta v vesolju. Čutim se tako nebogljenega in nemočnega, saj ne morem sam ničesar spremeniti. Molim in prosim ljubega Boga, da zopet poseže (kakor je to storil že nekajkrat v zgodovini) odločneje, da prepreči uničenje in apokalipso ter prenovi človeka in naš stari svet, da ga napolni s svojo svetostjo in svojo ljubeznijo. Ljubi Bog ima načrte z nami in verjamem, da nas ne bo zapustil.
Skrajna levica je pripravljena uničiti vse, kar je človek ustvaril dobrega v minulih stoletjih in tisočletjih, in na glavo postavlja vse, kar je lepega in prijetnega Bog pripravil človeku. Obsedla sta jo popolna norost in hudobija, zanika zakone narave, vse, kar je vedno bilo lepo in je človeka osrečevalo. Zanika moralo in zavrača narodnost, jezik, spol in ljubezen. Prakticira perverzne prakse sodomije in druge ogabne, človeka nevredne oblike spolnosti ter zavrača odgovorno in predano ljubezen med moškim in žensko. Zavrača naravo, njen moralni imperativ in goji sprevržen odnos do človeškega življenja. Ne razume ljubezni, prvega principa tega sveta. Brez ljubezni je naša hiša brez vrat in brez oken, je naš svet brez kvasa in brez soli, je naša Zemlja brez sonca in brez vode. Če ni ljubezni, je naše življenje brez smisla, če ni ljubezni, ostane samo še smrt.
Proti kulturi smrti, proti amoralnosti
Protestiram proti kulturi smrti, protestiram proti amoralnosti, proti laži kulturnega marksizma, proti laži komunizma. Dvigni se, človek, in pokaži, da je Bog posadil vate nekaj več; dokaži, da si duhovno bitje, ki sluti resnico, dokaži, da zmoreš ločiti dobro od slabega, lepo od niča, življenje od smrti. Pomagaj Stvarniku spreminjati svet, izkoreninjati zlo, zavračati laž in sovraštvo, graditi novi raj za novega človeka. Človek, dokaži, da zmoreš biti nekaj več kakor volk ali opica, da zmoreš ločiti resnici od laži in se odloči za resnico. Samo ta nas bo rešila, ne laž. Odloči se za življenje, ne za smrt – kajti še vedno se splača živeti. Odloči se za mir, ne za vojno, kajti le v miru bodo spregovorile tvoje muze, le v miru boš razvil vse svoje talente, odloči se za ljubezen, ne za sovraštvo, kajti le iz ljubezni se nekaj rodi, sovraštvo pa vodi v nič, polni brezna s človeškimi trupli, le z ljubeznijo je lahko naše življenje lepo in vredno, kajti samo če boš imel ljubezen, bo življenje imelo svoj smisel in boš ponosen, da si človek. Bodi ponosen, da si človek, pomočnik Stvarniku v njegovi stvariteljski delavnici. Stvarnik te je naučil uporabljati orodja za graditev novega sveta in določil te je za varuha narave. Zato, ljubi človek, okleni se božje modrosti in uporabljaj kreposti, ki ti jih je Bog izročil pred veki. Ne nasedaj praznim obljubam komunistov (in neokomunistov), njihovim lažem, okleni se prastare dobre poštenosti in verjemi v njeno moč. Samo resnica in poštenje sta večni in neugasljivi lučki na tvoji trnovi poti.
Hodim po tej naši deželi, vedno bolj me je groza. Premišljujem in vedno bolj čutim, da je naša dežela pred strahotno preizkušnjo. Ji bomo kos, kako se ji bomo uprli? Sedaj bo šlo za življenje ali smrt, zares bo treba aktivirati skrajne moči, vse sposobnosti, ves pogum in skrajno junaštvo, če hočemo preprečiti katastrofo in rešiti človeka. Prosim vas, dragi pravični, zberite pogum in dobro voljo, podajte se v boj za plemenite večne kreposti in ne omahujte več, zakaj v daljavi že slišim topot apokaliptičnih jezdecev. Ne dovolite, da pridejo v našo lepo deželo in jo okužijo. Če je ne obranite, tedaj ne bomo samo zasužnjeni in oropani vseh zemeljskih dobrin (kar se v veliki meri že dogaja), ampak bo poteptano v blato vse, kar je bilo sveto od vekomaj, vse dobro in lepo, in bo izginilo upanje za našo civilizacija, za naše prihodnje rodove.
Tega ne smemo dovoliti! Moramo se boriti!
Dolžni smo se boriti za temelje svoje eksistence, za svoj jezik, naravo in spol, za poštenje, resnico in zdravo pamet, za duhovne temelje našega življenja. Če ne bomo obranili normalnosti, bomo umrli. Agresivna kuga kulturnega marksizma bo uničila našo civilizacijo. Če se bomo uprli, nam bo Bog pomagal, če se ne bomo uprli, nam niti Bog ne more pomagati.
(Avtor je prof. zgodovine in primerjalne književnosti)
