Piše: Janez Janša, predsednik SDS
Pogled v prihodnost kaže razburkano morje. Zaradi vsega, kar se dogaja v Sloveniji in širše, se nam v naslednjih mesecih in letih obeta vse kaj drugega kot stabilnost in rastoča blaginja. Napovedi ravnanj v takem času so tvegane, eno pa je nesporno: Kolikor več nas bo, toliko močnejši bomo. Kolikor močnejša bo SDS, toliko uspešnejša bo Slovenija v spopadu s hudimi izzivi.
V enem letu vladavine je vladna koalicija Golob-Kučan nagrmadila vrsto potez, ki predstavljajo obujanje ideološkega spopada in kulturnega boja. Nekatere je dogradila z veliko mero aktualnega revanšizma. Nobene od teh potez ni predlagala ali sprožila opozicija ali civilna družba. Nekatere med vladnimi potezami so v temeljnem nasprotju z ustavnimi
vrednotami slovenske države. Slovenija v zadnjih 30 letih še nikoli ni bila tako razklana kot danes. Zadnje leto je leto izgubljenih priložnosti, leto simboličnega vračanja v Jugoslavijo in
leto obujanja zloveščih duhov mračne preteklosti.
Škodljivo delovanje vladajočih
Kučan-Golobova vladna koalicija je v celoti odpovedala pri reševanju vsakdanjih stisk ljudi in še bolj pri reformnih obljubah. Izvedla je celo dve antireformi. Prepolovila je dvig neto
plač vseh zaposlenih in ustavila izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi bolnih in starejših. Vrste čakajočih v zdravstvu je kljub dodatnemu denarju povečala za 40.000. Prehranska draginja je med najvišjimi v EU. Iz razvojnih programov briše graditev cest, vrtcev, šol in športnih dvoran ter hkrati povečuje financiranje tistih, ki so zadnja leta grozili s smrtjo. Upokojence je povsem pustila na cedilu, odnos do kmetov in podjetnikov je podcenjevalen, mestoma celo žaljiv. V letu dni je Golob-Kučanova vlada naredila zelo malo koristnega za Slovenijo, škode pa bistveno več kot katera koli vlada doslej. Da se to ne bi videlo, so monopolizirali RTV Slovenija. Tja se je po desetletjih vsaj občasnega pluralizma spet vrnilo popolno enoumje. A vse večja očitnost katastrofe zaradi nesposobnosti, narcisoidnosti ključnih akterjev ter popoln nadzor vlade s strani stricev iz ozadja v sedanji sestavi lahko zdrži še največ slabo leto. Ob rekonstrukciji in morebitni zamenjavi vrha pa potem še največ eno leto.
Predčasne volitve bodo verjetno sprožili sami. Iz istega razloga kot že nekajkrat doslej – da zaradi razkroja javne podpore preprečijo še slabši rezultat v rednem roku volitev. V interesu razumne in domoljubne Slovenije pa so volitve takrat, ko bo dovolj veliko število volivcev znalo primerjati sedanji in prejšnji mandat in ločiti zrnje od plev. Danes še nismo tam. Smo v občutljivem, nevarnem času, v katerem nam nekaznovano grozijo s smrtjo oziroma so za take grožnje posamezniki še nagrajeni. Vemo, kam to vodi. Zatiskanje oči pred resnico lahko nevarnost še bolj približa in poveča. Zato se soočimo z njo in krepimo svoje vrste.
Kako je to sploh mogoče?
Dne 26. maja 1942, nekaj minut čez osmo uro zjutraj, sta likvidatorja Franc Stadler – Pepe in Kamil Kratochwill po naročilu Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča hladnokrvno umorila dr.
Lamberta Ehrlicha in študenta Viktorja Rojca.
»Kdo so ti ljudje, ki so sposobni sredi krute vojne in tuje okupacije hladnokrvno moriti svoje brate?« se je nekoč vprašal pokojni profesor Justin Stanovnik. Ljudje, ki so se zbrali na pogrebu dr. Lamberta Ehrlicha, večinoma niso mogli doumeti, kako je to sploh mogoče.
V kasnejših zapisih je Justin Stanovnik našel odgovor. Kaj takega naročiti ali izvršiti so zmožni samo ljudje posebnega kova. Ljudje, ki se imajo za več. Boljševiki. Ljudje brez sramu. Ljudje, ki so najbolj gnusna zločinska dejanja, ki se upirajo človeškemu umu, sposobni opravičevati z najbolj svetimi pojmi. Ali kot je v različnih izvedbah učil Boris Kidrič: »Komunist je humanist tudi takrat, ko neusmiljeno iztreblja razrednega sovražnika.«
Uveljavljanje tega načela je pomenilo uničevanje civilizacije v naših krajih, ki se je z vzponi in s padci gradila stoletja in katere osnova je 10 božjih zapovedi ter navodilo Ne ubijaj!. To načelo je zamenjala kultura smrti, ki se danes žal znova razrašča.
Tako kot leta 1942 tudi danes ljudje večinoma ne morejo razumeti, kako je mogoče, da se v Sloveniji, državi sredi EU in v Natu, na javna mesta vračajo spomeniki diktature in drastičnega kršenja človekovih pravic; da se ministrica parlamentarne stranke klanja množičnemu morilcu, druga ministrica pa uradno proslavlja nastanek zločinske KPS; da se ukinja Muzej slovenske osamosvojitve ter hkrati skrbno čisti spomenik krvavi državljanski vojni in revolucionarnemu terorju; da poslanci strank vladne koalicije med svojimi nastopi javno izražajo simpatije do enostrankarske komunistične diktature; da pet (5) ustavnih sodnikov sprejme neko odločitev, nato pa isto odločitev čez nekaj časa štirje (4) ustavni sodniki razveljavijo. Da vlada države članice EU ukine dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Še posebej to zadnje bi moralo strezniti vsakogar. Pa je tako?
Pojav groženj s smrtjo
Odkrite, javne grožnje s smrtjo politični konkurenci so se v Sloveniji pojavile pred dobrim desetletjem. Najprej bolj sramežljivo, nato pa je Državno tožilstvo oznanilo, da so praktič-
no dovoljene, ker niso kaznive. Sledil je bum. Obešanje lutk s podobami politikov, brcanje replik naših glav pred parlamentom, zažiganje lutk s podobami ministrov naše vlade, poln
trg transparentov z besedo SMRT, ki so bili serijsko izdelani v javnih zavodih. RTV Slovenija in POP TV ter vsi drugi t. i. osrednji mediji so slike in klice po smrti s teh političnih kolesarskih orgij, kjer je večkrat izbruhnilo tudi fizično nasilje, veselo, brez kritične distance, iz dneva v dan, iz tedna v teden pošiljali v slovenske domove, dokler se strašna beseda SMRT ni znova udomačila.
V tem ozračju je ljubljanski župan Zoran Janković kar z govorom prepovedal pokop romskih
žensk in otrok, ki so jih umorili partizani, na pokopališču na Žalah, češ da so bili izdajalci,
ne da bi se tisti, ki vsak dan pridigajo o pravni državi, vprašali, kako je dojenček lahko izdajalec in ali ima Janković sploh kakršno koli pooblastilo, da o tem odloča. In kje je zapisano?
Danes Golobova vlada s posebnim zakonom za nazaj briše prekrškovne kazni organizatorjem teh množičnih pozivov k SMRTI, čeprav so bile kazni večinoma formalno izrečene zaradi kršenja ukrepov za varovanje zdravja, kakršni so veljali po celotni EU. Razumemo medvrstično sporočilo tega zakona? Vlada pod vodstvom SDS je določila dva nacionalna spominska dneva na žrtve množičnih morij prejšnjega stoletja: dan spomina na žrtve holokavsta in dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Medtem ko že skoraj 80 let praktično prek celega leta potekajo različne proslave in žalne komemoracije na krajih zločinov nacionalsocializma in fašizma, pa nihče temu nikoli ne oporeka, je Golobova vlada dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ukinila na sam predvečer druge obeležitve spominskega dne. Dneva nacionalnega spomina na žrtve holokavsta si za zdaj še ne upajo ukiniti, so pa odkriti antisemiti tipa Boris Vasev na RTV Slovenija in drugje kljub protestom iz tujine vse bolj glasni, vladna stranka SD pa brez sramu še naprej deluje v vili, ki je nekoč pripadala pomorjeni judovski družini Moskovič.
Barbarsko dejanje ukinitve nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je brez primere v zgodovini. Sporoča, da so zločini proti človeštvu v imenu njihove ideologije dovoljeni, njihove žrtve pa nevredne spomina. Da so svojci enih prvorazredni, svojci drugih pa drugorazredni državljani tudi takrat, ko gre za temeljno pravico do groba, žalovanja in
spomina. Barbarsko dejanje, ki v povezavi s spet udomačeno grožnjo s SMRTJO v Slovenijo vrača duha državljanske vojne.
Da je res tako, priča neverjetno povečanje števila groženj s SMRTJO v vseh mogočih odtenkih, ki so se razrasle po javnem prostoru in ki jih dnevno prek vseh mogočih kanalov prejema tudi pisec teh vrstic. Ljudje, ki jih izrekajo ali zapisujejo, se na javnih prireditvah kažejo z orožjem. Policijski funkcionar, ki mi je pred leti kar s službenega računalnika grozil z likvidacijo, je bil na sodišču oproščen. Nekdanji šef Udbe Janez Zemljarič, ki ga je Golobova vlada pokopala z vojaškimi častmi, mi je grozil z umorom. V Mladini je bila objavljena igrica o tem, kako ljudi metati v jame. Organizirajo dogodke na temo, kako leta 2023 postati partizan. Posamezni ostanki kolesariata, ki velikokrat postopajo pred poslopjem parlamenta, nam kar v navzočnosti policistov grozijo s smrtjo.
Tako kot ljudje, ki so se zbrali na pogrebu dr. Lamberta Ehrlicha, večinoma niso mogli doumeti, kako je to sploh mogoče in še manj, kaj naj storijo, tudi danes večina dobronamernih ljudi v Sloveniji noče dojeti, kaj znova udomačena beseda SMRT in vzporedno kreiranje sovražnega ozračja dejansko pomeni. Zato se nekateri bolj zgražajo nad nami, ki smo na to opozorili, kot nad tistimi, ki s smrtjo grozijo. V Sloveniji danes
grožnja s smrtjo ni sovražni govor, opozarjanje na grožnje pa je.
Pravijo, da k državljanski vojni kliče tisti, ki je obsodil vladno ukinitev dneva spomina na žrtve, in ne tisti, ki je barbarsko odločitev sprejel. Mnogi med njimi so februarja lani prav tako trdili, da je Ukrajina napadla Rusijo in ne obratno. Danes je vsakomur popolnoma jasno, da je vladna ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja v Slovenijo znova odkrito vrnila zloveščega duha državljanske vojne. Česa podobnega še nikoli ni storila nobena vlada katerekoli države. Vendar hladni piš ni šele od včeraj. Zadnji val traja vse od leta 2008 naprej. Iz tedna v teden paradirajo z orožjem, v uniformah s totalitarnimi simboli, prepevajo pesmi o krvi in maščevanju ter nas pošiljajo v Argentino in na strelišče. Brez ene same reakcije tožilstva ali sodstva. Ko kak razmišljajoč posameznik spozna, da se je to nekoč že dogajalo, in pozove k obrambi, ga takoj obtožijo, da poziva k nasilju. Tudi to je bilo že videno. Preden sta Kardelj in Kidrič spomladi 1942 ukazala fizično likvidacijo slovenske elite, sta pod grožnjo smrtne kazni prepovedala kakršen koli oborožen odpor zoper okupatorja zunaj OF. Nato so njune trojke in horde pod vodstvom Zdenke Kidrič in Ivana Mačka v Ljubljanski pokrajini v samo nekaj me- secih pomorile skoraj 1000 Slovencev in Romov, sočasno pa je padlo le nekaj italijanskih okupatorjev. V času, ko ni bilo še nobene vaške straže ali domobrancev. V času, ko ljudje preprosto niso bili sposobni dojeti strašne nevarnosti in se ji pravočasno upreti.
Zavedanje nevarnosti
Te nauke zgodovine si velja zapomniti. Aktualne razmere ustvarjajo dodaten prostor za prodor totalitarnega koncepta najbolj radikalnih elementov vladne koalicije in globoke
države v njene poteze. Biti moramo sposobni prepoznati nevarnost, dokler ne bo prepozno. Samo pozivanje k pomiritvi, iskanje neobstoječe srednje poti med pravico in krivico, med
zločinom in žrtvijo in podobne iluzije.. peljejo vodo na mlin tistim, ki grozijo.
Da dejanja oblastnikov, ki smo jim priča danes, ko se žlahtna beseda SVOBODA (namesto da bi se vladajoči pod tem imenom ukvarjali z reševanjem težav ljudi in blaginjo) znova uporablja za opravičevanje globoko zavržnih, totalitarnih početij in dobesedno za omejevanje svobode govora, gospodarske pobude ter celo pravice do žalovanja, spominjanja in pokopa mrtvih, znova obujajo zloveščega duha DRŽAVLJANSKE VOJNE, mora biti jasno vsaj tistim, ki poznajo zgodovino 20. stoletja na naših tleh. Vedo, da kdor poveličuje zločin, ga je sposoben ponoviti.
Za vse druge in še posebej za tiste, ki grozijo s SMRTJO, takšne grožnje dovoljujejo ali jih celo javno spodbujajo, pa velja naslednje opozorilo. Tisti, ki so leta 1942 ukazali umor dr.
Ehrlicha, in tisti, ki so ga izvedli ter opravičevali, so bili globoko skriti v ilegali, paradoksalno zaščiteni tudi s strani fašistov, saj italijanski okupator takrat še ni dovolil nobene organizirane samoobrambe, hkrati pa mu je ustrezalo, da komunisti pobijajo elito naroda, ki si ga želijo podjarmiti. Spomenike so si morilci postavili šele po vojni. Tisti, ki danes grozijo s SMRTJO, takšnim grožnjam ploskajo ali jih z naštetimi vladnimi ukrepi spodbujajo, so večinoma javno znani. Digitalni svet hrani vse te zapise. Zato pozor. V primeru, da bi komurkoli padlo na pamet, da naroči ali ponovi dejanje, kakršno je vzelo življenje dr.
Lambertu Ehrlichu ali Ivanu Krambergerju, to ne bo ostalo brez odziva. Izbruhnil bo upor in ni dovolj oddaljene davčne oaze, kamor bi se lahko odgovorni skrili pred roko pravice.
Čas je za streznitev
Demokrati in domoljubi zato danes kličemo k streznitvi. Teh, ki so dobronamerni, da spregledajo nevarnost in pomagajo izgnati grožnjo s SMRTJO in nasiljem iz slovenskega javnega prostora. In teh, ki so jo spet načrtno in agresivno uvozili iz najbolj mračnih in tragičnih časov slovenske zgodovine, da se zavedo, da gospa s koso maha na obe strani. Na enem od zadnjih pogovorov s prof. Justinom Stanovnikom mi je dejal, da so nekoč prepozno spoznali, da ljudje posebnega kova razumejo samo ta jezik. Zato smo ga uporabili in verjamemo, da so ga razumeli. Ne verjamemo pa več, da ga bodo upoštevali.
Predaleč so vse skupaj pripeljali. Zato krepimo svoje vrste.
(Komentar s prvotnim naslovom Krepimo svoje vrste! je bil najprej objavljen v Glasilu SDS. Uredništvo je dodalo mednaslove.)
