Piše: Keith Miles
Obstajajo različne oblike učenja – od branja knjig, obiskovanja tečajev, poslušanja strokovnjakov in učenja iz osebnih izkušenj.
Od vseh oblik učenja se zdi, da je slednja tista, ki se nadaljuje skozi vse naše življenje. Seveda lahko beremo tudi knjige, obiskujemo tečaje in poslušamo strokovnjake, vendar se v vsakdanjem življenju učimo vsak dan, tudi če se tega ne zavedamo. Ne samo da pridobivamo izkušnje, ampak tudi izpopolnjujemo svoje spretnosti.
Na žalost ljudje včasih jemljejo list papirja, ki ga prejmejo na fakulteti ali univerzi, kot dokaz usposobljenosti v praktičnih razmerah. Vprašajte se, ali bi zaupali kirurgu, ki bi vas operiral, če bi o tem prebral le v knjigi in se ni učil ob izkušeni osebi v resničnih razmerah. Ali pa bi šli na letalo, katerega pilot je samo prebral, kako ga upravljati, v knjigi ali na predavanju o tem, nikoli pa ni bil na trenažnem letalu ali simulatorju.
Ali bi tudi na manj tehničnih področjih, recimo vodovodarstvu ali elektrikarstvu, najeli nekoga, ki se nikoli ni učil pri mojstru?
Če pomislite na bolj umetniška dela, ali bi zaupali popravilo dragocene slike nekomu, ki se nikoli ni ukvarjal z restavriranjem umetnin in se učil pri strokovnjaku, ki je na tem področju delal več let?
Obstaja tudi vprašanje slabih izkušenj. Če se je oseba naučila veliko slabih načinov dela, lahko te izkušnje vplivajo na njeno celotno poklicno pot. Pri slabem obrtniku se lahko vajenec nauči bližnjic in goljufanja z uporabo slabših materialov.
Kako pogosto delodajalec na razgovoru za pomembno delovno mesto vpraša: Kakšne izkušnje imate? Kaj ste delali v zadnji službi? Pogosto delodajalec zahteva tudi, da ima kandidat potrebno »stopnjo izobrazbe«. Čeprav je to pomemben dejavnik pri ocenjevanju kandidata, po mojem mnenju nikoli ne bi smel izključiti nekoga z odličnimi izkušnjami, ki nima tako imenovane zahtevane izobrazbe. Obstaja veliko primerov vrhunskih strokovnjakov, ki se nekoč niso zdeli dovolj dobri. Albert Einstein na primer pri 16 letih ni opravil izpita za švicarsko zvezno politehniško šolo; Winston Churchill nikoli ni šel na univerzo, vendar je prejel Nobelovo nagrado za književnost; Johnnyja Casha niso nikoli učili pisanja pesmi; Shakespeare nikoli ni šel na univerzo; prav tako ne Leonardo da Vinci. Vsi ti na zelo različne načine dokazujejo, da visoka izobrazba ni nujna za veličino.
To ne pomeni, da dobra visokošolska izobrazba ni dobra ideja. Je, vendar pa pomanjkanje te izobrazbe ne bi smelo onemogočiti napredka nadarjenih ljudi. Zato je treba spoštovati napredek s prakso in z izkušnjami. Kvalifikacija lahko odpre vrata do zaposlitve, izkušnje pa vodijo k napredovanju.
Če za trenutek pogledamo politične voditelje v številnih državah, zlasti v Združenem kraljestvu, ni mogoče postati minister, če nisi izvoljen v parlament, zato je skoraj nemogoče, da bi predsednik vlade dobil službo brez kakršnih koli parlamentarnih ali ministrskih izkušenj. Če naj bi bil politik »kapitan državne ladje«, bi moral biti vsaj na krovu ladje! Druge države imajo drugačno stališče, vendar se mi zdi, da izkušnje z demokratičnimi institucijami zagotavljajo boljše rezultate, tako kot izkušnje zagotavljajo boljše zdravnike, glasbenike ali obrtnike.
Drugo področje, kjer so izkušnje poleg dobre izobrazbe in znanja ključnega pomena, je sodstvo. V večini držav morajo imeti sodniki praktične pravne izkušnje. Sodniki, ki so izkušnje pridobili v pravnem delovanju totalitarnega sistema, očitno potrebujejo izkušnje v svobodnem demokratičnem in neodvisnem sistemu. Sodnikom, ki so opravili le akademsko kariero, očitno manjka element pravnih izkušenj.
Seveda, kot je navedeno zgoraj, lahko obstajajo izjeme, vendar so te redke.
Ne nazadnje izkušnje omogočajo, da se v praksi pokažejo zadeve, kot so nasprotja interesov in kako jih obvladovati ali razkriti.
Strokovnjaki se teoretično, praktično in z izkušnjami naučijo, ne le kako bolje opravljati svoje delo, temveč tudi, kje je treba plačati integriteto in kako uporabljati diskretnost. Vseh teh treh dejavnikov ni lahko poučevati na fakultetah ali v knjigah.
