Piše: Boulevard Voltaire
Sylvie in Erick Pétard sta v napadih 13. novembra izgubila hčerki Anno in Marion, ki so ju ubili streli teroristov na terasi kavarne. Napisala sta knjigo Attentats du bataclan: L’Espérance qui nous fait vivre ( Napad v Bataclanu: upanje zaradi katerega živiva), v kateri pripovedujeta o preizkušnji, ki sta jo premagala s pomočjo vere: o urah tišine pred strašno novico, o obžalovanja vrednem odzivu oblasti, o življenju “po”…Gre za ganljivo pričevanje.
V francoskem jeziku ni besed za starše, ki izgubijo enega ali več otrok. Érick in Sylvie Pétard sta siroti svojih hčerk.
Piše se 13. november 2015, okoli 21.20. Anna in Marion sta na pijači v lokalu Carillon v 11. okrožju Pariza. Črn avtomobil z belgijskimi tablicami se ustavi, iz njega začnejo streljati. Dve sestri, stari 24 in 27 let, so pokončali teroristi s streli AK-47. Nekaj trenutkov pozneje sta njuna starša v Loir-et-Cher na obrobju Bloisa, prižgala televizijo in videla prve posnetke eksplozije na stadionu Stade de France. Pomislila sta na svoji hčerki, vendar sta vedela, da je Pariz velik, saj sta tja hodila v službo. Pojavijo se imena barov in ulic. Sylvie prepozna sosesko, v kateri je živela njena hči. Po noči in dnevu trpljenja in iskanja zazvoni mobilni telefon in prejmeta novico. Anna in Marion se ne bosta nikoli več vrnili. Vse se sesuje, jeza, odpor in nejevera, ta neznosna žalost in trpljenje, a tudi upanje, ki ždi globoko v tebi, upanje, ki je padlo z neba. Svojo zgodbo Sylvie in Érick pripovedujeta v tej knjigi.
Pravijo, da se Američani spominjajo, kaj so počeli na dan umora Kennedyja in 11. septembra. Ali se Francozi spomnijo, kaj so počeli 13. novembra? Verjetno se ga zelo dobro spominjate…
Erick Pétard : Spominjava se 13. novembra 2015. Za naju se je ta dan vse zrušilo. Lahko bi rekli, da je bil to konec najinega življenja. To sva premagala s pomočjo vere, vendar pa je še vedno zelo težka preizkušnja. Vsak dan sva s hčerkama, čeprav veva, da ju ni tukaj.
Sylvie Pétard : Veliko ljudi se spominja 13. novembra. Mislim, da včasih potrebujemo opomnike, da se ljudje mobilizirajo, odzovejo in zamislijo o posledicah vseh teh tragedij.
13. novembra sta bila kot vsak dan zadnjih trideset let v svoji mesnici. Vajini hčeri sta bili študentki v Parizu, oziroma je bila ena zaposlena in je šla na obisk k sestri v Pariz. Srečali naj bi se zaradi praznovanja rojstnega dne. Kaj se je zgodilo tisti večer? Kako sta se znašli na poti krogel, ki so jih izstrelili ti norci?
Sylvie Pétard : Tega nihče ni mogel predvideti. Zakaj sta za pijačo s prijateljico Aurélie izbrala prav to kavarno? Ne vem. Razlage ni in je nikoli ne bomo dobili. Dejstva so navedena.
Érick Pétard: V tej soseski sta se srečevali s prijatelji. Nihče ni vedel, da bodo teroristi šli skozi to območje.
Čakala ste več ur, preden sta izvedela kaj se je zgodilo. Doživela sta grozljivo pomanjkanje empatije. Pravita, da si gospa Taubira in gospod Cazeneuve nista upala pogledati sorodnikov žrtev.
Érick Pétard: Manuels Valls nam je prišel naproti, druga dva pa ste se skrila pred nama in se nama izognila. Tako kot nisem bil preveč prijazen do Emmanuela Vallsa, bi bilo zagotovo še slabše s Cazeneuvom.
Po vajinem mnenju je država odgovorna, kar je tudi razlog za vajino jezo.
Érick Pétard : Odgovorna je, ne razumem, kako lahko dopustijo, da lahko ljudje hodijo po ulicah s kalašnikovkami.
Sylvie Pétard : V odnosu gospoda Cazeneuvea in gospe Taubire smo čutili popolnomo pomanjkanje zanimanja.
Očitno vaju je ta tragedija spodbudila, da sta napisala to knjigo in svoje pričevanje o tem, kar sta doživela, vendar pa je v njej kot curek vode, ki se pretaka po puščavi, čudežna vera, ki se vaju je držala skoraj navkljub vama samima, ki se vaju je držala skoraj navkljub vama samima, saj v tem žalovanju ni bilo prostora za Boga ali pa vsaj nanj nista pomislila. Vendar pa vaju je vera našla.
Sylvie Pétard : Razmišljala sem o Njem, prišel je v času, ko mi je želel pomagati. Očitno sem ga iskala, vendar mislim, da je čakal na pravi trenutek, ko ga bom pripravljena sprejeti z Bogom, Marijo in dekleti. Danes živim z njim in nihče mi ga ne bo vzel.
Érick Pétard : Sam nisem imel enakih težav, saj sem že celo življenje vernik in Boga ne postavljam pod vprašaj.
Praviš, da Bog ni vprašljiv. Če preberemo te vrstice, lahko vidimo, da bi se lahko, če ne bi bilo vaše žene in te vere, znašel v nekakšni spirali sovraštva in nenehne jeze, ki bi te na koncu uničila.
Érick Pétard : To sovraštvo je nekoliko upadlo, vendar še nisem pripravljen odpustiti. Zame to ni mogoče. Zaupam v Boga, da bo storil, kar je potrebno, z dušami morilcev in tistih, ki so jih skrivali. To ni več moja stvar.
Od dneva po napadih 13. novembra so se razmahnila sporočila: “Mi ne bomo sovražili”, kot da bi empatija končno prevladala nad trpljenjem, jezo ali odporom. Gotovo ste slišali ta sporočila. Ste se tudi sami nagibali k temu, ali je to prišlo bolj postopoma?
Sylvie Pétard : Takrat sem bila v stanju šoka. Še vedno nisem mogla razumeti in se zavedati, kaj se nama je zgodilo.
Érick Pétard : Ljudje, ki so rekli “Mi ne bomo sovražili”, so bili isti kot ljudje, ki so umorili moje otroke. Zame so to nekoristne besede. Bolje bi bilo molčati in prevzeti krivdo.
Ko doživljaš takšno izgubo, nekatere besede povzročajo bolečino. Pretresena sta bil zlasti zaradi besed škofa Batuta, ki je takoj spregovoril o odpuščanju, še preden sta se jeza in ogorčenje polegla. Vse to bi vaju lahko odvrnilo in vama preprečilo narediti ta korak k veri. Kako se spominjata tega obdobja, če se ozreta nazaj?
Sylvie Pétard : Deklet ni bilo več. Nisem videla dlje od konca svojega nosu. Na pogrebu nisem slišala homilije. Nisem jih bila sposobna slišati. Ostala sem pri dekletih in to je bilo to. Sploh se nisem zavedala dogajanja okoli sebe.
Érick Pétard : Sem kot moja žena. Na dan pogreba se nisem spomnil, kaj je rekel monsinjor Batut. Kasneje so mi o tem povedali in takrat me je to presenetilo. Njegova naloga je, da se zavzema za odpuščanje, in zelo dobro ga razumem. Poleg tega mu nimam ničesar zameriti in sem popolnoma učenec monsinjorja Batuta. Težko je storiti, kar od nas zahteva. Vsak ostane na svojem mestu. Kot verniki verjamemo, da je Gospod tisti, ki bo sodil.
Poročena sta že več kot trideset let in se ljubita. Čeprav sta vedno delala skupaj, sta se kmalu po smrti svojih dveh hčera odločila, da prenehata z delom. Odločila sta se za upokojitev. Dejansko sta rekla, da se vama ne zdi več smiselno delati zase, saj nimata več otrok, ki bi jim lahko kaj zapustila. Kako si predstavljata svojo prihodnost?
Sylvie Pétard : Nimava načrta za prihodnost. Živiva iz dneva v dan. Če si želiva oddiha, si ga privoščiva. Dekleta nama sporočata, kam naj greva. Uživava v posebnih trenutkih, kot so srečanja, naši skupni trenutki.
Rekli ste, da zelo malo govorite o svojih hčerkah, kot da bi se s tem želeli zaščititi, hkrati pa še naprej misliti nanje.
Sylvie Pétard: Ostali so nama spomini. Ko govoriva o njih občutiva žalost, ker ne bo novih spominov. Če bi bila dekleta tukaj, bi se pogovarjali o spominih, vendar bi bilo drugače, saj bi se jim lahko skupaj smejali.
Zakaj sta se odločila, da o tem spregovorita zdaj?
Sylvie Pétard : Nekoliko bolj sem odprta. Dolgo nisem govorila o dekletih, zdaj pa mi knjiga omogoča, da se izrazim. Lažje je pisati kot govoriti.
Érick Pétard : K sodelovanju pri knjigi sem se odločil zaradi svoje žene in otrok. Zdaj, ko je knjiga izšla, menim, da je dobra. Čudovito je, da lahko s pomočjo Artège sedaj o tem govorimo. Življenje vidim takšno, kakršno je. Živiva v molitvi in upanju. Če se nama ponudi priložnost, da se zamotiva in osrečiva, jo izkoristiva.
Sojenje se bo kmalu začelo, vendar pa v njem ne bosta sodelovala. Države nista tožila, prav tako nista vložila pritožbe. Zakaj nista sprožila sodnega postopka in kaj pričakujeta od sojenja?
Sylvie Pétard : Odločila sva se, da ne bova del sojenja, ker naju to ne zanima več. Deklet ni več. Nobenih pojasnil ali odgovorov ne bova dobila. Kljub temu, da bova izpostavljena informacijam, se nočeva začeti zanimati za le te.
Érick Pétard : Sojenje in publiciteta, ki je bodo deležni teroristi, naju sploh ne zanimata. Proces, ki traja osem do devet mesecev je verjetno drag, vendar pa sem mnenja, da se tem ljudem ne sme pripisovati nobene vrednosti. Odločitev, ki jo bodo sprejeli tisti, ki zastopajo pravo, je zame nepomembna. O teh ljudeh ne želim govoriti, temveč se pretvarjati, kot da ne obstajajo.
Se spomnite obrazov teroristov, ki so streljali na Carillon? Ali po vašem mnenju ti ljudje obstajajo kot človeška bitja?
Sylvie Pétard : Na srečo jih ne poznava. Ostala sva s hčerkama in to je čudovita stvar. Povzročili so škodo, zdaj pa moramo z njo živeti.
V vaši vasi sta po njih poimenovana šola in kip. Rekli ste, da je pomembno, da se v tej Franciji počutimo ukoreninjene. Ali je zaradi te ukoreninjenosti spomin na vaše hčere živ?
Sylvie Pétard : Kip in šola sta nastala na pobudo dveh županov, ki sta bila na položaju eden za drugim. Popolnoma sva se strinjala, vendar naju rešuje predvsem to, da sva skupaj. Ljubezen rešuje.
