Piše: Gašper Blažič
Politične stranke se očitno zelo različno pripravljajo na volitve v evropski parlament, ki bodo 9. junija letos. Kot se je pokazalo, postopki s pridobivanjem kandidatov kažejo na notranje težave, zlasti v koalicijskih strankah.
SDS je svojo listo kandidatov potrdila že februarja, pred kratkim pa je svojo listo predstavila NSi. Gibanje Svoboda napoveduje predstavitev svoje liste na festivalu v Zbiljah 6. aprila. Za SLS je znano, da je nosilec njene liste že nekaj časa Peter Gregorčič, za pot v Bruselj pa se s svojo novo stranko »Nič od tega« poteguje Violeta Tomić, nekdanja poslanka, ki je pred časom zapustila Levico. Slednja utegne zaradi kandidature Tomićeve imeti precej težav. Nosilka liste Levice naj bi bila Nataša Sukić, ki se promovira s svojo zunanjepolitično agendo v prid Palestine, na zadnjem mestu pa naj bi bil Luka Mesec, aktualni minister za delo, ki si, kot je sam priznal, niti ne želi izvolitve, vendar bo pomagal drugim kandidatom in tvegal, da bo izvoljen s preferenčnimi glasovi.
Dve prosti mesti pri Gibanju Svoboda?
Za zdaj kaže, da se bo vseh dosedanjih osem slovenskih poslancev v evropskem parlamentu potegovalo za nov poslanski mandat, a po novem bo Sloveniji odprtih devet poslanskih mest, kar pomeni tudi malenkostno znižanje parlamentarnega praga (ki ga Slovenija uradno sicer nima, vendar je zaradi nizkega števila poslanskih mest jasno, da se »karte delijo« samo listam, ki dobijo podporo deset odstotkov ali več), le s to razliko, da bosta Irena Joveva in Klemen Grošelj, ki sta bila leta 2019 izvoljena kot kandidata LMŠ, tokrat kandidirala za Gibanje Svoboda.
Največja vladna stranka pa ima pri evidentiranju kandidatov precej težav. Prejšnji teden se je namreč sešlo vodstvo v razširjeni sestavi. Predsednica sveta stranke Nataša Avšič Bogovič je nato priznala, da kandidatna lista še ni dorečena. Poleg obeh sedanjih evroposlancev naj bi kandidirala še državnozborska poslanca Tamara Vonta in Uroš Brežan. Prav tako naj bi bila v naboru omenjenih sedmih kandidatov še predsednik strankinega podmladka Matej Grah in direktor postojnske porodnišnice Aleksander Merlo, ki je »stari znanec« iz propadle LDS. Povsem jasno pa je, da svojo vlogo znotraj stranke krepi aktualni finančni minister Klemen Boštjančič, ki je po odhodu ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana postal novi podpredsednik vlade (kasneje so to funkcijo podelili še Mateju Arčonu), sedaj pa je še (tretji) podpredsednik stranke. No, podpredsednik stranke je tudi Arčon, nekdanji župan Nove Gorice, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ter nekakšen neuradni »minister za informiranje«, ki naj bi zapolnil vrzeli pri novi komunikacijski strategiji vlade. Zlobni jeziki se sprašujejo, ali bodo tudi v tej vladi v ta namen uporabili legendarno starleto Urško Čepin. Kakorkoli že, Gibanje Svoboda ima očitno poleg številnih težav tudi to, da sta jim konec marca še vedno manjkala dva kandidata na listi.
Brglez bi bil raje predsednik SD
In SD, ki nestrpno čaka na aprilski kongres? Matjaž Nemec in Milan Brglez bosta skoraj gotovo kandidirala, vendar je njuna evropska usoda ta hip negotova, ker se bo Brglez potegoval tudi za funkcijo predsednika stranke. S te funkcije se poslavlja Tanja Fajon, aktualna zunanja ministrica, ki je bila kar debelo desetletje evropska poslanka, tretjega poslanskega mandata pa zaradi »selitve« v Golobovo vlado ni dokončala. Naši viri pri tem ne izključujejo možnosti, da bi Fajonova lahko spet kandidirala za evropsko poslanko in da bi Brglez morda postal novi zunanji minister, če bi se uresničil scenarij Milana Kučana, da bi Brglez postal predsednik ponosne naslednice Zveze komunistov Slovenije. To bi vsekakor poslabšalo zunanjepolitični ugled Slovenije, ker Brglez velja za kader, ki je dokaj naklonjen Kremlju, v odnosu do opozicije pa je zelo izključevalen (tudi njegov tekmec, ajdovski župan Tadej Beočanin, ne kaže dosti boljšega odnosa in izključuje sodelovanje s SDS).
Se Fajonova vrača v Bruselj?
Postavlja se tudi vprašanje, zakaj se je prav zdaj na dnevnem redu vlade (znova) znašlo vprašanje o priznanju Palestine, ki ima tako ali tako že več desetletij poseben pravni status, saj je bil v gibanju neuvrščenih pomemben član tudi vodja Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat, velik prijatelj Josipa Broza Tita. No, očitno je, da je Tanja Fajon ta čas na funkciji zunanje ministrice po veliki aferi z Litijsko zelo šibka politična figura in tudi kolateralna žrtev težav največje vladne stranke, ki si je za reševanje svoje kože vzela za cilj, da SD »reže kot salamo«. Postavlja se tudi vprašanje, kaj se je zgodilo prejšnji teden, da je nemški kancler Olaf Scholz na delovnem obisku v Sloveniji doživel precej klavrn sprejem na letališču, kjer se premier Robert Golob ni pojavil, Fajonova pa tudi ne – zato pa je Scholza sprejel eden od Golobovih državnih sekretarjev. To je, milo rečeno, bizarna diplomatska praksa. Sedaj se postavlja vprašanje, ali je šlo v ozadju celo za kakšno zaroto v kontekstu spopada med koalicijskimi strankami, s čimer bi se Golob dokončno znebil Fajonove iz vlade. A če privoli v to, bo imel v vladi neposrednega nadzornika, ki bi predstavljal trdno vez med Golobom in Kučanom.
SDS celo do petih poslancev?
Kot že rečeno, je bila SDS prva stranka, ki je predstavila svoje uradne kandidate za evropski parlament. Med njimi sta oba sedanja evropska poslanca Romana Tomc in Milan Zver, le da bosta v primerjavi z letom 2019 zamenjala vlogi. Romana Tomc bo tokrat prvič nosilka liste, preostala sedmerica kandidatov pa je znana predvsem iz notranjepolitičnega dogajanja, saj sta med kandidati predsednika dveh največjih mestnih odborov SDS: Aleš Hojs (Ljubljana) in Franc Kangler (Maribor), pa tudi prepoznavna poslanca Franc Breznik in Branko Grims, zdravnica in nekdanja državna sekretarka Alenka Forte, kot predstavnici mlajše generacije pa kandidirata Karin Planinšek in Zala Tomašič, ki sta v tem času zelo aktivni in medijsko prepoznavni. SDS očitno lahko tokrat računa na večji izkupiček kot leta 2019, ko je imela skupno listo s SLS in je bil s pomočjo preferenčnih glasov izvoljen Franc Bogovič.
Ljudmila Novak na »oslovskem« zadnjem mestu
SDS torej lahko računa na vsaj štiri poslance, morda celo pet, a veliko bo odvisno od tega, kako se bo na državnozborskih volitvah odrezala NSi, ki je svojo kandidatno listo vendarle predstavila pred kratkim. Njen nosilec bo aktualni predsednik stranke Matej Tonin, sledijo mu predsednica podmladka Katja Berk Bevc, državni svetnik in župan Sv. Trojice v Slovenskih Goricah David Klobasa, občinska svetnika v Ravnah na Koroškem Mojca Erjavec, vodja mestnega odbora NSi v Ljubljani Mojca Sojar, vodja poslanske skupine NSi Janez Cigler Kralj, poslanka Vida Čadonič Špelič, poslanec Jernej Vrtovec in aktualna evropska poslanka Ljudmila Novak, ki je pristala na zadnjem mestu. Ali, kot pravijo nekateri novinarji, v »oslovski klopi«. NSi je torej med kandidate uvrstila velik del svoje poslanske skupine v državnem zboru, a očitno lahko računa na eno poslansko mesto v evropskem parlamentu, kar je sedaj precejšnje tveganje. Če bi namreč Ljudmila Novak s preferenčnimi glasovi premagala Tonina, bi bila to zanj precej huda klofuta. Novakova, ki sicer zelo rada solira in očitno kot edina od slovenskih članov poslanske skupine Evropske ljudske stranke podpira »špicenkandidatko« Ursulo von der Leyen, bo preferenčne glasove lovila z argumenti svoje izkušenosti, saj je bila evropska poslanka že v obdobju 2004−2009, takrat skupaj z Lojzetom Peterletom, ki je na prejšnjih volitvah kandidiral, vendar brez uspeha, tokrat pa ga ni niti na kandidatni listi.
Gregorčič lahko ponagaja NSi
Kaj pa SLS? Slednja bi lahko ponagajala rezultatu NSi glede na dejstvo, da je na čelu liste prepoznavni profesor, publicist in civilnodružbeni aktivist Peter Gregorčič. Slednji je nedavno izrazil začudenje, ker je NSi izrekla načelno podporo sedanji predsednici Evropske komisije, že omenjeni Ursuli von der Leyen. Zato lahko sklepamo, da bo lista SLS predstavljala največjo nevarnost prav NSi in kriptolevičarski agendi Ljudmile Novak. Za vnovično kandidaturo se pripravlja tudi sedanji evroposlanec Franc Bogovič, ki računa, da bo dobil glasove tistih, ki si želijo prijaznejše politike Bruslja do kmetijstva (in nekaj tega je bilo že doseženega pred kratkim). Med SLS in NSi se bo torej vnela bitka za tiste desne glasove, ki ne bi šli k SDS. Ni izključeno, da bo na listi kandidiral tudi sedanji predsednik SLS Marko Balažic. Očitno pa je, da bo SLS ciljala na imena, ki niso nujno povezana s stranko, ampak bolj s civilno družbo.
Preferenčni glasovi mešajo štrene
Morda ob tem velja spomniti na nekatere izkušnje iz preteklosti, kar zadeva preferenčne glasove. Ti so bili vedno zelo ugodna okoliščina za Bogoviča, saj doslej nikoli ni bil nosilec liste, a je bil vseeno dvakrat izvoljen za evropskega poslanca. Res pa je, da obakrat na »mešani« listi: enkrat na listi NSi-SLS, drugič na listi SDS-SLS. Že na prvih evropskih volitvah za Slovenijo leta 2004 – takrat smo izbirali sedem evropskih poslancev – je tedanji predsednik SD Borut Pahor kandidiral kot zadnji na listi in s pomočjo preferenčnih glasov postal evropski poslanec, šele po njegovi izvolitvi za predsednika vlade (2008) ga je nasledil tedanji nosilec liste Aurelio Juri. Leta 2009 je bil nosilec liste SD Zoran Thaler, ki je moral zaradi korupcijske afere odstopiti. Takrat je prvič kandidirala tudi dotedanja dopisnica RTVS iz Bruslja Tanja Fajon in bila prav tako izvoljena (Thalerja pa je nasledila Mojca Kleva). Fajonova je s pomočjo preferenčnih glasov leta 2014 ugnala nosilca liste SD Igorja Lukšiča. No, preferenčni glasovi so lahko odločujoči le, če lista doseže odlične rezultate. Iz preteklih volitev slovenskih kandidatov v evropski parlament namreč obstajajo primeri, ko so kandidati z velikim številom preferenčnih glasov vendarle ostali brez poslanskega mesta, ker se je njihova lista slabo odrezala. V preteklosti so veliko preferenčnih glasov dobili Romana Tomc (SDS) pa Ivo Vajgl, Jelko Kacin …
Uradna volilna kampanja pred volitvami se bo začela čez dober mesec dni. Do takrat pa …
