Piše: Petra Janša
Prejšnji petek sva se s fotografinjo odpravili v Savinjsko dolino, kjer sva bili dogovorjeni z ljudmi, ki so utrpeli škodo po nedavnih katastrofalnih poplavah. Danes potrebujejo predvsem finančno pomoč in zagotovilo, da bodo vodotoki sanirani, saj jih je strah novih poplav.
Po avgustovskih poplavah nekateri deli obrežja Savinje in njenih pritokov še vedno spominjajo na vojno območje. Ljudje so večinoma že pospravili naplavljeni mulj iz svojih bivališč in industrijskih obratov, a tu so posamezniki, ki so ostali brez domov in čakajo vladajoče, da odločijo, kaj bo z njihovimi napol porušenimi hišami in posledično z njimi. Prav tako se sprašujejo, kje so končale donacije z dobrodelnih prireditev in kaj bo z denarjem, ki ga je za sanacijo po poplavah namenila EU. S fotografinjo sva obiskali osem ljudi, ki so doživeli nedavno uničujočo ujmo. Vsak s svojo zgodbo trka na vest tistih, ki imajo sedaj v rokah škarje in platno, da se čim prej uredijo tamkajšnji vodotoki in da se finančno pomaga tistim, ki so praktično ostali na cesti. Prav vsem pa so poplave vnesle v srca strah in negotovost, kaj bo ob novem deževju.
Rihter: Trenutna težava je čiščenje vodotokov
Tokrat bodo imeli glavno besedo najini sogovorci. Vsak od njih se je najprej zahvalil številnim prostovoljcem, gasilcem, vojski, policiji, civilni zaščiti, zdravniškim ekipam in dobrodelnim organizacijam, ki so jim pomagali v prvih tednih po poplavah, da jim je skupaj uspelo pospraviti in očistiti najnujnejše. Tudi lačni in žejni niso bili, so dejali. Vendar nama je ob obisku terena postalo jasno, da bo celotna obnova dolgotrajna in da ta zdaj prehaja na manj vidne ravni, občutnejše postajajo tudi duševne stiske prizadetih. Ljudje se počasi vračajo nazaj v službe, industrijski obrati se počasi vzpostavljajo spet v tek. Prvi sogovorec je bil podjetnik Stanko Rihter, ki skupaj z bratom Janezom izdeluje montažne hiše Rihter. Proizvodnjo imata v industrijski coni Loke na Ljubnem ob Savinji. Med čakanjem na pogovor sva lahko videli, da tovornjaki iz Savinje še vedno odvažajo naplavljeni material, predvsem pesek. Na vprašanje, ali je govoril s predsednico države, ki je bila na obisku teh krajev dan pred najinem prihodom, je Rihter odgovoril pritrdilno: »Obisk je bil prijeten. Povedali smo to, kar je bilo treba. Upam, da se bo tega čim več uresničilo. Predvsem to, da se bodo začele izplačevati pomoči, ki so bile obljubljene. Imamo pa težave tudi z drugimi zadevami. Ta čas je to čiščenje struge Savinje, ki pa nikakor ne poteka po pričakovanjih. To niti po naključju ni naloga nas, podjetij, da to organiziramo, ampak naloga Direkcije RS za vode, koncesionarjev in drugih pristojnih. Žal so v tej situaciji vsi po vrsti odpovedali in ne obvladajo situacije, kot je niso niti takrat, ko so bile normalne razmere. Preprosto je treba poskrbeti za protipoplavno zaščito in očistiti reke in to mora biti standard, ne privilegij. Tu smo zelo nezadovoljni. Zdaj poskušamo pomagati pri urejanju cenika gradbene mehanizacije, ki je nepopoln in imamo pri tem precej težav z iskanjem pristojnih,« nam razlaga Rihter, ki pove, da je ta čas v rečnih strugah ogromno mehanizacije, cenik, ki ga je naredila država, pa ni povsem primeren. »Za boljše razumevanje: tukajšnji oškodovanci smo se po poplavah samoorganizirali, saj odgovorni v tem primeru ne delujejo situaciji primerno. Kot že rečeno, država ali koncesionarji bi morali vodotoke redno vzdrževati, čistiti struge in jih urejati, pa so to zanemarjali,« nam razloži Rihter, ki ima proizvodno halo na tej lokaciji že dvajset let, pa ni videl, da bi tu vodotoke resno urejali in čistili. »Mi smo se zato samoangažirali in s pomočjo izvajalskih podjetij, ki jih poznamo, začeli sanirati vodotoke. To mehanizacijo mora na podlagi interventnega zakona sedaj plačati država. Predlagane cene so (pre)nizke, sploh pa cenik ne vsebuje strojne opreme, ki danes operativno dela v strugah. Zdaj iščemo pot, da pridemo do odgovornega človeka, da uredimo cenike, da se mehanizacija ne umakne iz strug, ker so novembra tu vedno poplave.« S to problematiko so se tukajšnji podjetniki skupaj z županom in lokalno skupnostjo istega dne odpravljali še k premierju Golobu v upanju, da bo imel posluh zanje in da bodo dobili na Ljubnem tehnično pisarno, saj je v centru Ljubnega škode največ. »Prav je, da je ta center tukaj, saj bodo lahko ljudje tu dobili podporo in navodila, kako je treba sanirati stvari,« pravi Rihter in doda, da so podjetja, ki imajo prostore v tej poplavljeni industrijski coni, večinoma že odstranili naplavljeni mulj.
Rihter: Vsem iskrena hvala!
»V tem tednu smo poskusno zagnali proizvodnjo. Delamo približno 50- do 70-odstotno, ker nam ključnih strojev še ni uspelo popraviti.« Rihter še pravi, da se je takoj po poplavah izkazala izjemna solidarnost prostovoljcev, lokalne skupnosti, gasilcev, znancev, prijateljev, poslovnih partnerjev in seveda zaposlenih. »Vsem iskrena hvala. Širše gledano pa smo lahko hvaležni, da ob takšnem neurju v naši dolini ni bilo mrtvih. To, kar vidite danes, ni nič v primerjavi z razdejanjem takrat. Koliko plazov smo imeli in koliko ljudi je bilo ujetih, a so se vsi hvala Bogu uspešno rešili.«
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Tednik Demokracija – Pravica vedeti več!
