Piše: Dr. Dimitrij Rupel
Po zmagi Demosa na volitvah leta 1990 sem se v Zagrebu sestal s prijateljem, pesnikom Vladom Gotovcem, ki je bil na hrvaških volitvah (ki so potekale nekaj tednov pozneje) kandidat Socialno-liberalne stranke.
V Ljubljani smo domnevali, da bo tudi na Hrvaškem prišlo do povezave med strankami, ki zagovarjajo neodvisnost, torej med to stranko in Tuđmanovo HDZ. Gotovca sem vprašal, kakšen položaj pričakuje v novi hrvaški vladi: mesto ministra za kulturo? Vlado, ki je imel slabe izkušnje z jugoslovansko policijo in pravosodjem, se je nasmehnil in izstrelil kot iz topa: »Zanima me samo notranje ministrstvo!« V nadaljevanju pogovora mi je razložil svojo politično filozofijo. Nobenih črnih mercedesov! Ministri bodo hodili peš! (Gotovac sicer ni postal minister, ker je Tuđman sestavil enobarvno vlado HDZ.)
Bodoče ministrstvo brez službenega vozila
Ko sem dan po izvolitvi prve slovenske vlade na »republiškem komiteju za mednarodno sodelovanje« prevzemal posle od dotedanje predsednice Cvetke Selšek, mi je ta povedala, da njen komite, ki je bil v Jugoslaviji nekakšno republiško zunanje ministrstvo, nima službenega vozila. Če so ga potrebovali, so ga naročili pri vladni službi, ki je poleg avtomobila priskrbela tudi voznika.
Uvoženi boljši in dražji avtomobili so bili v socialističnih deželah – za običajne državljane – spotikljiva zadeva. Vsa leta so se najvišji voditelji vozili s črnimi mercedesi, za katere so veljali posebni zakoni (saj zanje ni bilo treba plačati carine). Šinigojeva vlada jih je pred volitvami nadomestila z zelenimi limuzinami znamke Alfa Romeo, tu in tam s kakšnim Renaultom 16. Nova demokratična vlada se je – z eno samo izjemo, ko je šlo za predsednikova potovanja čez mejo – izogibala mercedesom; v vladni garaži pa je bilo nekaj malih citroënov BX. To je bilo tudi vozilo, ki ga je ljubljanska vlada tik pred vojno ob dramatičnem disciplinskem obisku zvezne delegacije namenila prevozu Anteja Markovića od brniškega letališča do Gregorčičeve.
S skromnostjo se je postavljala tudi Madžarska, ki je za vladne prevoze uporabljala male južnokorejske avtomobile znamke Hyundai. Nemški zunanji minister Genscher pa mi je nekoč zaupal, da iz političnih razlogov ne bo nikoli naročil nobenega novega avtomobila, ampak da bodo starega popravljali, dokler ne bo razpadel. Občutljivosti avtomobilske teme se je zavedal tudi predsednik predsedstva Kučan, ki je v nekem intervjuju povedal, da se – čeprav je imel na voljo dva velikanska srebrna mercedesa – vozi z golfom brez klimatske naprave.
Avtomobilske afere funkcionarjev
Ta uvod se mi je zdel primeren glede na udarne avtomobilske razprave v času letošnjih kislih kumaric oziroma glede na prepire v zvezi s prometno nesrečo predsednice Pirc Musarjeve, ki so jih tu in tam začinili z domnevno potratnostjo ministrov in ministric. Pri tem so se razklepetali o uporabi službenih vozil za zasebne namene oziroma o posebnih pravilih, ki veljajo za državne funkcionarje in funkcionarke ter njihove spremljevalce, spremljevalke, varnostnike in varnostnice.
Državni funkcionarji imajo pri uporabi službenih vozil različne pravice in odgovornosti. V ZDA te pravice (»dodatne ali posebne ugodnosti, ki jih oseba prejme poleg redne plače ali osnovnih pravic«) imenujejo »perks«. Najvišji funkcionarji, kot so na primer predsednik republike ter predsednika vlade in parlamenta, zunanji, obrambni in notranji minister, so, kot se reče, »varovane osebe«. Zanje prevozna sredstva, voznike in varnostnike zagotavlja policija oziroma poseben urad. Možnost zasebne uporabe državnih avtomobilov v teh primerih sploh ne obstaja, saj so varovane osebe (nekatere bolj, druge manj strogo) varovane ves čas in na vseh poteh – seveda tudi tistih, ki niso neposredno povezane s službo. Varovanim osebam tak režim preneha nekaj mesecev, včasih tudi leto dni po prenehanju funkcije. V mojem času so nekateri (varovani) kolegi tudi kdaj pa kdaj prekršili ta pravila, »odslovili« uradne osebe in uporabljali svoja zasebna prevozna sredstva, če so jih imeli, kar je bilo s finančnega vidika neracionalno, a bolj prijetno. Nekateri moji kolegi v času, ko sem bil varovana oseba in je v garaži počivalo moje zasebno vozilo, pa sploh niso imeli lastnih avtomobilov. Nekateri ministri, ki niso bili varovane osebe, so v času, ko so bili v državni službi, v skladu s pravili uporabljali državna vozila tudi za zasebne namene, kar so morali obračunati pri dohodnini. Sam sem poleg službenega vozila in voznika vedno imel tudi zasebno vozilo. Mislil sem si, da ga utegnem potrebovati, če ostanem brez državne službe. V politiki se lahko čez noč kaj spremeni. Za zgled sem si jemal Janeza Drnovška, ki je prav tako vedno imel zasebni avtomobil (Jeep cherokee).
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
