(IZ TISKANE DEMOKRACIJE) Nastanek, razvoj, in pomen zveze NATO – dvajset let članstva Republike Slovenije v Severnoatlantskem zavezništvu

Piše: prof. dr. Tomaž Kladnik, zgodovinar

Od ustanovitve leta 1949 je prožnost čezatlantskega zavezništva, vključena v prvotno pogodbo, omogočala hitre odzive na grožnje njegovim temeljim postulatom. V petdesetih je bilo zavezništvo   izključno obrambna organizacija; v šestdesetih letih je Nato postal politični instrument za popuščanje napetosti; v devetdesetih orodje za stabilizacijo Vzhodne Evrope in Srednje Azije z vključevanjem novih partnerjev in zaveznic; v prvi polovici 21. stoletja pa se Nato sooča z vedno večjim številom novih groženj, zato mora biti kot temeljni kamen čezatlantskega miru in svobode pripravljen na soočanje s temi izzivi.

Severnoatlantska pogodba, podpisana v Washingtonu, 4. aprila 1949, je oblikovala zavezništvo za kolektivno obrambo, kot jo definira 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov.

Temelji zavezništva

Natov osnovni cilj je varovati svobodo in varnost vseh članic s političnimi in z vojaškimi sredstvi ter v skladu s Severnoatlantsko pogodbo in Ustanovno listino Združenih narodov. Vse od svojega nastanka si zavezništvo prizadeva za pravično in trajno miroljubno ureditev v Evropi, ki bi temeljila na skupnih vrednotah demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. Ta osrednji cilj zavezništva je po koncu hladne vojne dobil nov pomen, saj so prvič v povojni evropski zgodovini izgledi za njegovo uresničitev postali realnost. Nato pooseblja čezatlantsko vez, s katero je varnost v Severni Ameriki trajno povezana z varnostjo v Evropi in je praktičen odraz učinkovitih kolektivnih prizadevanj njenih članic v podporo skupnim varnostnim interesom. Temeljno načelo zavezništva je skupna zavezanost medsebojnemu sodelovanju držav članic, ki temelji na nedeljivosti njihove varnosti. Solidarnost in povezanost znotraj zavezništva zagotavljata, da se ne bo v boju z osnovnimi varnostnimi izzivi nobena država članica prisiljena zanašati samo na lastna prizadevanja. Zavezništvo državam članicam ne krati pravic in dolžnosti pri prevzemanju njihovih suverenih odgovornosti na področju obrambe, hkrati pa jim omogoča, da uresničijo svoje nacionalne varnostne cilje s pomočjo kolektivnih prizadevanj. Skratka, zavezništvo je zveza svobodnih držav, združenih v odločenosti, da ohranijo svojo varnost z vzajemnimi zagotovili in s stabilnimi odnosi z drugimi državami.

Postopno večanje članstva

V skladu z 10. členom pogodbe ostaja zavezništvo odprto za včlanitev drugih evropskih držav, ki so sposobne razvijati njegova načela in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja. Leta 1952 sta se prvotnim članicam Belgiji, Danski, Franciji, Islandiji, Italiji, Kanadi, Luksemburgu, Nizozemski, Norveški, Portugalski, Združenim državam Amerike (ZDA) ter Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske (VB) pridružili še Grčija in Turčija, leta 1955 je sledila Zvezna republika Nemčija, leta 1982 pa še Španija. Julija 1997 so na vrhunskem srečanju v Madridu predsedniki držav in vlad članic zavezništva povabili še nadaljnje tri države, naj začnejo s pristopnimi pogovori, in 12. marca 1999 so Češka, Madžarska in Poljska uradno postale članice zveze NATO. Na vrhunskem srečanju zavezništva v Pragi so k začetku pristopnih pogovorov povabili naslednjo skupino držav in tako so 29. marca 2004 postale polnopravne članice zavezništva še Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija. Stabilizacija Balkana je postala eden od strateških ciljev zavezništva. Na vrhunskem srečanju držav članic zavezništva leta 2008 sta tako povabilo za članstvo dobili Albanija in Hrvaška, članici pa sta postali leta 2009. Potem pa sta se zavezništvu pridružili še Črna gora (2017) in Severna Makedonija (2020). Ruska nezakonita priključitev Krima leta 2014 in njen neupravičeni in neizzvani napad na Ukrajino pa sta v ospredje znova postavila osrednjo nalogo Nata: kolektivno obrambo, katere del je leta 2023 postala Finska in letos, po 200 letih nevtralnosti, še Švedska. Tako zavezništvo danes povezuje 30 evropskih držav ter Združene države Amerike in Kanado.

Zgodovinski razvoj

Druga svetovna vojna je pustila na tleh evropske celine opustošenje: 53 milijonov mrtvih ljudi, 35 milijonov ranjenih, 3 milijone pogrešanih, 50 milijonov ljudi je bilo razseljenih, materialne škode skorajda ni bilo mogoče oceniti. Toda še najhujše je bilo to, da so bili ljudje izmučeni, malodušni, manjkalo je duha, potrebnega za obnavljanje. Nekatere zahodne komunistične partije, predvsem v Franciji in Italiji, so skušale malodušje izkoristiti za vzpon na oblast. Ker pa bi to raztegnilo železno zaveso, ki jo je postavila Zveza sovjetskih socialističnih republik (Sovjetska zveza, SZ) prek Vzhodne in Srednje Evrope proti Zahodu, so se zahodnoevropski voditelji po pomoč obrnili na ZDA, saj so bile po njihovem mnenju le slednje sposobne obvarovati jih pred komunizmom in jim zagotoviti nemoten razvoj znotraj enotne demokratično urejene Evrope.

Nastanek zavezništva

V začetku leta 1948 so Evropejci sprejeli Marshallov načrt (George C. Marshall, zunanji minister ZDA 1947−1949) o gospodarski pomoči ZDA, ki je vseboval načrte za samopomoč in vzajemno pomoč. Vendar po mnenju Francije in Velike Britanije to ni bilo dovolj veliko zagotovilo za miren nadaljnji razvoj zahodnoevropskih držav, saj se je sovjetski pritisk stopnjeval in dosegel vrhunec na srečanju komunističnih držav v Pragi leta 1948. Tako sta Ernest Bevin in Georges Bidault, zunanja ministra Velike Britanije in Francije, zasnovala zahodno obrambno zvezo z močno oporo na ZDA. Marca 1948 so Francija, Velika Britanija, Belgija, Luksemburg in Nizozemska podpisali Bruseljsko pogodbo, katere poglavitni namen je bil prepričati ZDA, kako je takšen sporazum potreben za evropsko varnost in kako nujno je, da se ZDA dejavno vključijo v evropsko obrambo.

Potem ko je Sovjetska zveza v juniju 1948 blokirala kopenske dostope do razdeljenega in okupiranega Berlina in s tem povzročila 1. berlinsko krizo, so reagirale tudi ZDA. Blokada in njena uspešna rešitev z vzpostavitvijo zračnega mostu, ki je zagotovil preskrbo mesta, so intenzivirale tudi pogajanja med državami podpisnicami bruseljskega sporazuma in ZDA o skupnem obrambnem zavezništvu, ki so ga razširili še na Kanado, Dansko, Norveško, Islandijo, Italijo in Portugalsko ter ga poimenovali atlantsko zavezništvo. Ključna točka sporazuma je bil 5. člen, ki je zagotavljal posredovanje zavezništva v primeru zunanjega napada na katero koli članico in tako odvrnil vsakršno sovjetsko ambicijo v Zahodni Evropi. To pa je bilo tisto življenjsko pomembno jamstvo za politično in gospodarsko stabilnost Zahodne Evrope, ki je predstavljalo tudi osrčje Severnoatlantskega sporazuma, podpisanega v Washingtonu, 4. aprila 1949.

Organizacija delovanja

Invazija Severne na Južno Korejo leta 1950 je ob možnosti, da se nekaj podobnega zgodi tudi na območju razdeljene Nemčije, pospešila preoblikovanje zavezništva v politično-vojaško organizacijo s skupno poveljniško strukturo in z ustanovitvijo vrhovnih zavezniških poveljstev za Evropo in Atlantik. Severnoatlantski svet je izbral ameriškega generala Dwighta D. Eisenhowerja za prvega vrhovnega poveljnika zavezniških sil za Evropo (SACEUR), čigar prva naloga je bila preoblikovanje zavezništva v vojaško organizacijo in prepričevanje Evropejcev o nujnosti oboroževanja. Vendar se je za zavezništvo dejanska preobrazba iz sporazuma na papirju v živo organizacijo udejanjila šele s srečanjem vrha zavezništva v Lizboni februarja 1952. Vodstvo zavezništva, Severnoatlantskega sveta, je prevzel generalni sekretar, zavezništvo je bilo sedaj podprto tako po politični kot vojaški plati, poimenovali pa so ga Organizacija Severnoatlantskega sporazuma (NATO). Prvi generalni sekretar je postal lord Ismay, nekdanji visoki britanski častnik. Dve leti pozneje se je zavezništvo razširilo na Grčijo in Turčijo. V zavezništvu pa je prihajalo tudi do manjših oziroma večjih zapletov. Najbolj občutljiva so bila vprašanja v zvezi z neravnovesjem moči med ZDA in evropskimi članicami, ki so ga hoteli nekoliko uravnotežiti z izbiro vrhovnega poveljnika iz ZDA in generalnega sekretarja iz evropskih držav. Prav tako pa so Američani privolili v to, da so njihovi vojaki, nameščeni v evropskih državah, sprejemali zakone le-teh. Na drugi strani pa je Velika Britanija zavračala atlantsko poveljstvo, Francozi pa so za svoj neuspeh v Indokini leta 1954 kar naravnost obtožili Američane, ki so nato dve leti kasneje stali ob strani, ko sta Francija in Velika Britanija reševali sueško krizo.

Strategija jedrskega orožja

V petdesetih letih pa se je v zavezništvu spreminjala predvsem doktrina vojskovanja. V ospredje je prihajalo taktično jedrsko orožje in zavezništvo je popolnoma sprejelo jedrsko strategijo. Trideset z jedrskim orožjem oboroženih ameriških divizij je predstavljalo hrbtenico Natovih obrambnih načrtov. Nasprotovanja med ZDA in SZ pa so prav v tem obdobju dosegla nove razsežnosti. Evropa je ob izstrelitvi prvega sovjetskega umetnega satelita Sputnik v zemeljsko orbito (leta 1957) začela dvomiti o obrambnih sposobnostih ZDA, saj je vse kazalo na ranljivost največje zahodne sile ob morebitnem napadu z medcelinskimi balističnimi izstrelki z jedrskimi bojnimi konicami. Temu je sledila 2. berlinska kriza, ko so Vzhodni Nemci, vsekakor pod patronatom SZ, 13. avgusta na razmejitveni črti v Berlinu postavili žične ovire in betonske bloke ter tako zgradili temelje znameniti ločnici med demokracijo zahodnega tipa in vzhodnoevropskimi diktaturami – berlinskemu zidu. Naslednje leto je sledila še kubanska raketna kriza in kaj lahko bi se vse skupaj sprevrglo v nov svetovni spopad.

Izstrelitvi Sputnika je sledila vrsta ameriških ukrepov, od katerih je bil najpomembnejši namestitev znotrajcelinskih jedrskih raket v Veliki Britaniji, Italiji in Turčiji ter priprava elaborata o ustanovitvi evropskih jedrskih sil. V Washingtonu so želeli, da bi k projektu pritegnili Francijo in jo spodbudili k razvoju lastnega jedrskega orožja, ne pa tudi Nemčije, vsekakor pa bi sami ohranili nadzor nad vsem jedrskim orožjem zavezništva. Proces je uspel delno, kajti podrejanje sil skupnemu ali celo ameriškemu poveljstvu je naletelo na nerazumevanje evropskih zaveznic, predvsem Francije. Višek je to doseglo leta 1966, ko je francoski predsednik De Gaulle sprejel odločitev o izstopu Francije iz poveljniške strukture Nata, kar je povzročilo selitev civilnega in vojaškega poveljstva zavezništva iz francoskega Rocquencourta v belgijsko prestolnico Bruselj. To je po eni strani povečalo vpliv manjših držav zavezništva v Natovih načrtovalnih telesih in poveljstvih, po drugi strani pa je Francija ostala aktivna članica zavezništva in je k obrambi Evrope prispevala enak delež sil v Nemčiji. Francoski predsednik Sarkozy je napovedal, da se bo na vrhunskem srečanju voditeljev držav članic Francija znova vključila v zavezniško poveljstvo.

Politika popuščanja

Vse te novosti so vodile k vzpostavitvi novih procesov odločanja v zavezništvu, ki so bili predstavljeni leta 1976 v Harmelovem poročilu, v katerem je manjša skupina politikov na čelu z belgijskim zunanjim ministrom Pierrom Harmelom uspela s priporočilom o politiki popuščanja – detanta ob obrambni politiki in omogočila manjšim članicam pomembnejšo vlogo v političnem odločanju. Politika popuščanja je dobivala vse pomembnejšo in vplivnejšo vlogo. Dotedanja strategija množičnega večkratnega uničenja pa je bila prevrednotena strategija prožnega odgovora, ki je omogočala izbiro med konvencionalnim ali jedrskim odgovorom na napad. Proces popuščanja pa je v tem obdobju najbolj zaznamoval zahodnonemški kancler Willi Brandt, ki je s prevzemom dolžnost leta 1969 začel z načrtno politiko odpiranja proti Vzhodni Nemčiji in se zavzemal za splošno izboljšanje odnosov z Vzhodom.

Ameriški predsednik Nixon in sovjetski generalni sekretar Brežnjev sta leta 1972 podpisala prvi del sporazuma SALT o omejitvi količin strateškega orožja, pri čemer sta naletela na nezaupanje evropskih članic Severnoatlantskega zavezništva, da se prva moža supersil dogovarjata o nečem, kar ne ogroža njihovih glav. Ob tem je vpletenost ZDA v vietnamsko vojno vzbujala skrb, da se bodo te zaprle navznoter in skušale izdatke za potrebe zavezništva kar se da zmanjšati. Nasprotno pa je krepitev Evropske gospodarske skupnosti dajala njenim prebivalcem več samozaupanja pri izražanju samostojnosti brez ameriškega nadzora. Že leto kasneje so se na Dunaju začela pogajanja o vzajemnem nadzoru oborožitve, ki so bila usmerjena predvsem proti pretiranemu obsegu konvencionalnih sil Varšavskega pakta. Iz pogajanj sta obe strani izšli kot zmagovalki. Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi je leta 1975 v Helsinkih potrdila sovjetsko zavezo za upoštevanje človekovih pravic, priznavanje evropskih meja pa je pomenilo uspeh s sovjetske perspektive.

Razorožitvena pogajanja

Evropejci pa niso bili niti najmanj navdušeni nad poskusi nove ameriške administracije predsednika Carterja, ki je načrtovala razvoj nevtronske bombe, pa tudi Sovjetov, ki so namestili znotrajcelinske balistične izstrelke SS-20, katerih cilj so bile njihove prestolnice. NATO je na ta izziv leta 1979 odgovoril s postavitvijo manevrirnih raket za izstreljevanje s kopenskih izstrelišč in z raketnimi sistemi pershing II, ki so jih začeli nameščati v letu 1983 ob poprejšnji neuspeli ponudbi o vzajemni odpovedi njihovega nameščanja. Začetek vnovičnih razorožitvenih pogajanj je pomenil šele prihod novega sovjetskega vodstva na čelu z Mihailom Gorbačovom, ki so mu sledila celovita pogajanja o nadzoru oboroževanja. Po vrsti srečanj na vrhu sta ameriški predsednik Ronald Reagan in Mihail Gorbačov leta 1987 v Washingtonu podpisala sporazum o znotrajcelinskih jedrskih silah, ki je pomenil začetek dejanskega razoroževanja kljub vprašanjem, kaj bo ta naveza med supersilama pomenila za Evropo. NATO pa je bil tako kot ves preostali svet povsem nepripravljen na razpad komunističnega sistema, ki sta ga povzročila Gorbačovova »glasnost in perestrojka«. Z do takrat nesluteno hitrostjo so si sledile svobodne volitve na Poljskem, odprtje meje na Madžarskem, padec berlinskega zidu in združitev Nemčij ter s tem konec hladne vojne.

Nova strateška zasnova

Povsem nova mednarodna situacija je pred zavezništvo postavila nove zahteve in cilje. Tako so na zasedanju v Rimu leta 1991 sprejeli novo strateško zasnovo in določili nove naloge pri reševanju konfliktov regionalne varnosti. Integralni del le-te je bilo postopno vključevanje držav nekdanjega Varšavskega sporazuma v zahodne strukture, in to najprej s pomočjo Severnoatlantskega sveta za sodelovanje (kasneje Evroatlantski partnerski svet), zatem pa tudi z vojaškim sodelovanjem pod okriljem Partnerstva za mir. S tem je postalo zavezništvo glavna stabilizacijska sila na celini. Preskus je prišel takoj, in to v obliki balkanskih vojn, ki so spremljale razpadanje nekdanje Jugoslavije. Po dokaj neuspešnem poskusu mirovnih prizadevanj OZN v Bosni je NATO leta 1995 vzpostavil lastne mirovne sile Implementation Force (IFOR), ki so jim kasneje sledile stabilizacijske sile (SFOR). Le-te so uveljavile mir in tlakovale pot za obnovo civilnih struktur in družbe ter postavile temelje za sodelovanje z nenatovskimi državami in njihovimi oboroženimi silami vse do danes. Nove naloge in nova strategija so pomenile tudi vnovični pregled zavezniške vojaške strukture.  Osredotočili so se na zmogljivosti za takojšnjo mobilizacijo sil za hitro posredovanje in po letu 1994 začeli z graditvijo kombiniranih skupnih sil za posebne naloge (CJTF). Prav tako pa se je zmeraj bolj uveljavljala samostojna vloga evropskih članic zavezništva, ki so kljub nasprotovanjem znotraj zavezništva začele s pripravo operacij brez ameriškega sodelovanja.

Slovenija v zavezništvu

Članstvo Republike Slovenije v Severnoatlantskem zavezništvu in Evropski uniji je bil strateški cilj od sprejetja Resolucije o izhodiščih in zasnove nacionalne varnosti, ki jo je državni zbor sprejel januarja 1994. Dobrih 10 let za tem, 29. marca 2004, pa je Slovenija postala članica Nata. S tem se je dejavnost naše države pri krepitvi mednarodnega miru še povečala. Sodelovati je začela v operacijah kriznega odzivanja, ki vključujejo operacije za podporo miru in humanitarne operacije. Slovenija je bila vključena v mednarodne sile na Kosovu, v Afganistanu, Siriji ter Bosni in Hercegovini, pa tudi na kriznih žariščih v Albaniji, na Cipru, v Pakistanu, Čadu in Iraku. Že v pripravah na članstvo, predvsem pa ob samem vstopu so predstavniki naše države postali člani civilnih in vojaških struktur zavezništva in prek članstva v posameznih odborih in organih vodenja enakopravno razpravljajo in odločajo o izzivih zavezništva.

Širitev definicije zagotavljanja varnosti

V Afganistanu, tako kot v Bosni in na Kosovu, so zaveznice uvidele, da vojaška moč ni dovolj za zagotovitev miru in stabilnosti. Ohranjanje miru je postalo vsaj tako težko kot vzpostavljanje miru. V letih hladne vojne je varnost zaveznikov vključevala obrambo severnoatlantskih zaveznikov; zdaj se je definicija »varnosti« radikalno razširila in vključuje posameznikovo svobodo pred nasilnim ekstremizmom, ki ga povzročata nestabilnost in propad nacionalne države. Leta 2011 je bila na primer velika pozornost svetovne javnosti usmerjena v krizo v Libiji, kjer je imel Nato s pooblastili Združenih narodov ključno vlogo pri pomoči pri zaščiti civilistov, ki jih je napadla lastna vlada. Stopnja nasilja, ki so jo libijske varnostne sile uporabile proti prodemokratičnim protestnikom, je bila tolikšna, da je mednarodna skupnost privolila v skupno ukrepanje. Brezbrižnost preprosto ni bila možnost.

Izzivi 21. stoletja

Kot vidimo, pa tudi 21. stoletje ne bo samo v znamenju graditve miru. Ruski napad na Ukrajino je skupaj s sirskim konfliktom, vzponom ISIS in terorizma (ter pogosto domačega terorizma) postal brutalna resničnost na mnogih celinah. Medtem se napetosti povečujejo, ko migranti iščejo zatočišče pred konflikti v državah, ki se spopadajo s težo etničnih in verskih sporov, demografskih pritiskov in gospodarske neuspešnosti. Kibernetski napadi postajajo vse pogostejši in vse bolj uničujoči.  Prek družbenih medijev in drugih sredstev nasprotniki liberalnih odprtih družb širijo dezinformacije in propagando, ki želijo spodkopati vrednote, ki jih je Nato vedno poskušal zavarovati in spodbujati. Skupaj je zapletenost zdajšnjega varnostnega okolja tolikšna, da je prožnost Nata znova na preizkušnji.

Kronologija Severnoatlantskega zavezništva (NATO)

https://en.wikipedia.org/wiki/NATO#/media/File:NATO_OTAN_landscape_logo.svg

Viri:

https://www.nato.int/cps/en/natohq/declassified_139339.htm, 2024.

Tomaž Kladnik, Slovenska vojska v službi domovine, 2007.

John Keegan, Zgodovina vojskovanja, 2005.

Christon I. Archer /et al./, World History of Warfare, 2002.