13.1 C
Ljubljana
petek, 26 aprila, 2024

Iz tiskane Demokracije: Ko so bili Melinci tri tedne koncentracijsko taborišče – 2. del

Piše: Ivo Žajdela 

Neznanca sta 25. oktobra 1949 v prekmurski vasi Melinci, ki leži ob Muri, streljala na domačina Franca Tuškeja, visokega operativca Udbe, in ga huje ranila. V naslednjih treh tednih je Udba s 60-glavo vojsko obkolila vas, jo spremenila v koncentracijsko taborišče in hudo mučila vaščane. Storilca niso našli. 

Ivan Duh iz Melincev je napisal Kroniko vasi Melinci, ki je objavljena na spletu. Eno od poglavij nosi naslov Tuškejev misijon. V njem je opisal nasilje, ki ga je Udba izvajala nad vaščani konec leta 1949. 

Začelo se je s tremi dogodki. 20. oktobra je nekdo oropal vaško trgovino v zadrugi. Tri dni pozneje, 23. oktobra, je v reki Muri, ki teče blizu vasi, utonil Vinci Kolenko, občinski sluga, komunist in ovaduh, bil pa je tudi alkoholik. Tretji, najpomembnejši dogodek se je zgodil dva dni za tem, 25. oktobra. Pozno ponoči je prišel na svoj dom Franc Tuškej. Bil je visoko v hierarhiji takratnega komunističnega režima v Prekmurju in uslužbenec Udbe.

Poglejmo najprej, kako je do tja »priplezal«. Podatke povzemam iz knjige Melinci 1900–2015, ki jo je leta 2017 v samozaložbi izdal p. Janez Sraka, ki je v tej 923 strani debeli knjigi napisal večji del besedila.

Pri frančiškanih 

Franc Tuškej se je rodil leta 1925 v Melincih. Osnovno šolo je končal v rojstni vasi, nižjo gimnazijo pa je začel obiskovati leta 1937 v Mariboru. Stanoval je v internatu pri frančiškanih. Po madžarski okupaciji Prekmurja aprila 1941 se je vrnil v Prekmurje in tam ostal.

Julija 1941 je kot dijak sodeloval pri raznašanju letakov protimadžarske vsebine. Akcijo so organizirali prekmurski študentje v času velike manifestacije ob novomašniškem proslavljanju (premiciji) salezijanca Miška Brunca v Beltincih in v Melincih. Madžarski žandarji so organizatorje razpečavanja letakov odkrili, jih postavili pred sodišče in jih nato poslali v internacijsko taborišče.

Jeseni 1941 se je hotel vpisati na gimnazijo v Murski Soboti, vendar ga zaradi suma o sodelovanju pri razpečevanju letakov protimadžarske vsebine in ker se ni hotel udeležiti obveznega učenja madžarščine na Madžarskem, niso sprejeli.

V internaciji na Madžarskem 

Namesto nadaljevanja šolanja so ga jeseni 1941 poslali na obvezno delo na Madžarsko. Bil je v skupini 18 delavcev iz Prekmurja, ki so delali v tovarni sladkorja Bicske. Ker so bili vsi delavci slabo oblečeni in obuti in so pri obiranju sladkorne pese zmrzovali, so prosili vodstvo tovarne, da jim priskrbi primerno obleko in obutev, a jih ni uslišalo. Ker je v naslednjih dneh pritisnil še močnejši mraz, je ta skupina delavcev za en dan prekinila delo. Zaradi tega so naslednji dan prišli žandarji, celotno skupino delavcev vklenili in odpeljali na sodišče v Szekerfehervar, kjer so jih obtoževali, da so jugoslovanski četniki. Po zaslišanju je sodišče za vse prijete izreklo kazen, in sicer dve leti internacijskega taborišča v Koloszvarju. Tam so se srečali s študenti, ki so organizirali razpečevanje letakov julija v Beltincih.

Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Demokracije. 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine