Piše: Dr. Vasko Simoniti
V tem vsestranskem procesu spreminjanja tako družbenega kot državnega ustroja se je s prerazporejanjem oblastnih moči, ki so upravljale z državo, »rodila« politika.
Poleg uradništva, ki je dobivalo vse bolj prepoznaven pomen, so stari nosilci oblasti in njihovi (novi) zaupniki postali profesionalni politiki. Ti so pripravljali odgovore na dnevnopolitične izzive in hkrati snovali načrte, kako voditi državo med Scilo in Karibdo najrazličnejših notranjih in zunanjih interesov. Kaj določa državo, kaj je zanjo pomembno, kaj omogoča njeno uspešnost, kakšen je njen odnos do posameznika, ki ga omejujejo različna bremena in svoboščine glede na stan in premoženje …?
Nastanek novoveške države in njene značilnosti
Na vsa ta in še na številna druga vprašanja je odgovarjala zgodnje novoveška teritorialna država. Če shematično povzamemo, so jo predvsem določale naslednje značilnosti:
- načrtovanje (strategija); s tem ni bilo mišljeno samo načrtovanje vojaških zvijač (stratēgēma), ampak je šlo za načrtovanje – za strategijo postavitve ter vodenja vojske in diplomacije, ki naj bi varovali državo navzven. Države so začele slediti t. i. državnemu interesu (raison d’état) in po vestfalskem miru so nastajala nenačelna vojaška zavezništva, ki naj bi zlasti majhnim državam zagotavljala varnost, mir in preživetje v morebitni vojni;
- pravičnost (iustitia), kot so si jo pač predstavljali v posameznem obdobju, se je nanašala na spoštovanje pravil, prava ter na izgrajevanje in delovanje pravnega sistema, ki naj bi zagotavljal notranji mir in zaščito v jasno družbeno hierarhijo vpetih ljudi. Če sta bila vojska in diplomacija izraz razumevanja države, kako (lahko) ravna s sosedi in se z njimi dogovarja, je bil pravosodni sistem izraz razumevanja, kako se v državi dojema oblast in kako (lahko) ljudje ravnajo drug z drugim;
- zgodovina (historia) je postala pomembna oblikovalka človekove (samo)zavesti in identitete. V valovanju toka življenja so nanjo vplivali prostor, jezik, navade in običaji ljudi. Tradicija in zgodovinsko dogajanje sta vplivala na kolektivni in individualni spomin ter na ozemeljsko pripadnost posameznika in skupnosti. Oblikovali sta se deželna zavest in domovinska zavest, s kasnejšo politično in kulturno homogenizacijo istorodnosti pa še narodna in nacionalna zavest.
Družbena dinamika in izstopajoče vsebine
V tesni povezanosti z omenjenimi tremi značilnostmi – vojsko, pravom in zgodovino – so se v takratni resničnosti družbene dinamike oblikovale tudi tiste izstopajoče vsebine, ki jih pojmovno zajemajo:
- sloga (concordia); postala je poleg besede strpnost (tolerantia) ena od najpogosteje uporabljenih besed v razpravah bodisi humanistov bodisi predstavnikov oblasti. Sloga je pomenila predvsem versko poenotenje. Za ene je pomenila svobodo veroizpovedi, za druge, ki v istem okolju niso delili dovoljenega verskega prepričanja, pa preganjanje. V verskem in ideološkem smislu je sloga pomenila vpeljavo enoumja in nestrpnosti;
- nesloga (discordia); pomenila je prisotnost neskladja z obstoječimi zapovedmi svetne in cerkvene oblasti. Neskladje je skušala oblast odpraviti, a v polni meri ga ni mogla nikoli. Priznavanje verskega neskladja je bila pot do strpnosti;
- strpnost (tolerantia); tako kot ni nikoli povsem popustilo prizadevanje za dosego verskega ali/in političnega enoumja, tako tudi klic po strpnosti do drugače čutečih in mislečih ni nikoli ugasnil. Če je kje v istem okolju obstajala toleranca, je bila praviloma izsiljena z uravnoteženo (vojaško) močjo, ki drugega ni mogla podrediti in mu vsiliti svoje prevlade. Kjer pa je bila kljub popolni oblastni prevladi delno dopuščena verska toleranca, je bila ta prisotna iz povsem koristoljubnih interesov;
- umirjenost (tranquillitas); povsod, kjer je bila uveljavljena sloga, so bili drugoverci, razen redkih izjem, odstranjeni ali prisiljeni v izgnanstvo. Tisti, ki so ostali, so se v zunanjem svetu prilagodili prevladujoči stvarnosti, v duhovni drži pa so se umaknili stran od oči javnosti v svet zasebnosti. Bili so trankvilizirani-umirjeni. Upora nezmožni so bili v javnem izražanju svoje svobodne volje utišani, ne pa duhovno premagani;
- svoboda (libertas); svoboda je bila parcialna. Ljudje so uživali posamezne svoboščine glede na svojo veroizpoved in glede na svoj položaj, ki so ga določale najrazličnejše oblike odvisnosti. Osebno (seveda ne absolutno) svobodo pa je uživala le manjšina. Svoboda le za eno skupino prebivalstva znotraj neke države ni pomenila strpnosti do vseh njenih prebivalcev. Zato je morala manjšina zagotavljati sebi posebno (oboroženo) varnost v odnosu do drugih skupin prebivalstva. Spoznanje o tem, da sta strpnost in svoboda tesno povezani, da druga drugo pogojujeta in da svobode ni, če ne velja za vse enako, se je uveljavljalo počasi in s hkratnim postopnim zavedanjem, da osebna svoboda omogoča tudi rast splošne in osebne blaginje.
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)
