Piše: Luka Perš
“Kot sem že objavil. Strinjam se s tistimi poznavalci, ki ocenjujejo, da se je afera non-paper skuhala v sarajevsko-ljubljanski kuhinji, pri čemer so ključne vloge pri uvozu te afere za slovenske potrebe odigrali evropska poslanka in predsednica SD Tanja Fajon, novinar in politični aktivist Blaž Zgaga, ki po vsej verjetnosti dela tudi za naročnike iz obveščevalnih krogov, Zijad Bećirović, ustanovitelj in direktor mednarodnega inštitut Ifimes, ki naj bi tudi izbiral oziroma določal sogovornike iz Slovenije za bošnjaške medije, in znani akter številnih afer, naperjenih proti Janezu Janši, bivši kriminalist in nekdanji predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos,” je informacije o aferi “non paper” delil novinar Bojan Požar. Svoje mnenje sta nam zaupala še varnostni strokovnjak za Balkan Vladimir Prebilič in politični analitik Miloš Čirić.
Umetno ustvarjena afera tega tedna o “non paper” dokumentih in razkosanju Bosne in Hercegovine s strani režiserjev globoke države se je klavrno končala. Osrednji protagonisti so bili novinarji medija Necenzurirano ter Delov dopisnik iz Bruslja Peter Žerjavič. V tej zaroti so sodelovali, poleg slovenskih, še predvsem bosanski in severnomakedonski mediji, politično povezani s stranko SD in njeno voditeljico Tanjo Fajon. Afera je šla dokončno v franže prav s pomočjo samega Draga Kosa, ko je dal intervju za enega od bosanskih medijev.
Ne glede na to, da so obstoj dokumentov zanikali v Evropski komisiji in na slovenskem zunanjem ministrstvu, so osrednji mediji še naprej hoteli biti zmagovalci. Šli so celo tako daleč, da so za pripravo dokumenta obtožili madžarsko vlado. Medij Necenzurirano je več dni predstavljal t.i. “non paper” o Bosni in Hercegovini, ki se je do sedaj izkazal za lažnega.
Konstrukt obveščevalnih služb
V resničnost navedb osrednjih medijev o bosanski aferi, ne verjame niti analitik in poznavalec balkanskega prostora Miloš Čirić. Najprej ga je zmotilo, da nihče razen Necenzuriranega in nekaj bosanskih medijev ni potrdil, kdo je avtor domnevnih dokumentov o BiH. Zgodba spominja na znano zgodbo o iskanju iraškega orožja za množično uničenje, za katerega se je izkazalo, da je konstrukt obveščevalnih služb. “Takšne insinuacije brez trdnih dokazov, imajo zgolj negativne posledice. Brez njih je to zgolj še eden v nizu brezglavih poskusov preprečiti predsedovanje Janeza Janše v EU. Opazovalec dobi občutek, da gre tu za neko mnogo večjo igro prerazporeditve sil znotraj EU.”
Čirič glede situacije upa, da se bo v kratkem odprla razprava glede situacije v BiH. Dlje časa je že znano, da nihče ni zadovoljen z obstoječim stanjem. Vse bolj kaže, da je Daytonski sporazum načel zob časa, saj je ravno sedanja ureditev kriva za ogromne politične težave v BiH. Poznavalec političnih in poslovnih tokov na Balkanu opozarja, da bo v BiH moralo priti do izboljšanje situacije, saj v nasprotnem primeru grozi razpad države.
Necenzurirano nima niti virov, da bi pridobival ekskluzivne diplomatske dokumente
Zelo slikovito je najnovejšo propadlo politično afero tranzicijske levice opisal novinar Bojan Požar. Po njegovem mnenju sta glavno vlogo odigrala evropska poslanka in predsednica SD Tanja Fajon ter novinar in politični aktivist Blaž Zgaga. Slednji naj bi po vsej verjetnosti delal za naročnike iz t.i. obveščevalnih krogov. Poleg Fajonove in Zgage pa ste še bila osrednja igralca še Zijad Bećirović, ki je afero množično razširil v bosanski javnosti in Drago Kos. “Med glavnimi cilji te afere je vsekakor tudi preprečiti Janši, da bi od 1. julija dalje predsedoval Evropski uniji,” je povedal Požar.
Izkušeni dolgoletni novinar in poznavalec medijske scene se čudi novinarjem in urednikom osrednjih medijev ali so sploh preverjali pristnost. Sam dvomi, da bi se ponarejanja dokumentov lotili v lastni režiji. V primeru, da so te dokumente dobili od drugod “je to seveda neka druga zgodba, prejkone kriminalna.” Zgodba je res verjetno nastala v t.i. “ljubljansko-sarajevski” kuhinji. Urednik Požareporta zelo dobro ve, da necenzurirana novinarska trojka nima “virov, da bi sami, po svoji raziskovalni liniji, pridobivali neke ekskluzivne diplomatske dokumente iz – pozor – Sarajeva?”
Ob vsej nastali politični in diplomatski škodi se poraja vprašanje, kdo bo to načrtno blatenje države sploh odgovarjal. Čirić tako zatrjuje, da bi v tem primeru, podobno kot v Veliki Britaniji zaradi afere iskanja iraškega orožja, morala država sprožiti podobne postopke tudi v tem primeru. V dneh, ki sledijo, bomo videli, na kakšen način se bodo osrednji mediji poskušali izvleči iz mednarodne zagate, ki so jo zakuhali.
Prebilič: Vrednostne kritike šele, ko bi se vprašanja razčistila pred pristojnimi telesi
“Po razkritju dokumenta še vedno ostaja neznanka s stališča avtorstva le-tega. Sam nisem seznanjen z odgovorom kdo je dokument pripravil in s kakšnim namenom. Prav tako ni jasno, komu, če komu, je bil posredovan in zakaj. Sem prepričan, da bi bilo to nujno ugotoviti preden se definirajo takšne ali drugačne obtožbe oziroma se razvijejo takšne ali drugačne teorije. Sploh pa mediji niso prostor za tovrstne razprave. V Republiki Sloveniji imamo zato pristojna telesa (začenši z Državnim zborom, pristojnimi odbori – za zunanjo politiko in nemara evropske zadeve), kjer bi bilo potrebno tovrstna vprašanja razčistiti. Komaj tedaj bi bilo smiselno sprejemati vrednostne kritike.
Mediji seveda želijo in v tem kontekstu je tudi prav opozarjati na različna dejstva, a politične stranke naj stališča izmenjujejo znotraj prostorov političnega diskurza. Razumem, da je trenutna politična situacija pregreta do skrajnosti, a vseeno je nujno razumeti, da lahko (pre)veliko aferaštvo na obeh straneh političnega pomeni ne samo zniževanja že tako nizkega ugleda slovenske politike, temveč tudi, zlasti, ko gre za vprašanja zunanje politike, zniževanje ugleda Republike Slovenije v mednarodnem okolju. Politična škoda nastaja z obeh strani, žrtev pa je politika kot veščina in umetnost vodenja, kar se brez dvoma odražalo pri volilnem telesu, za katerega velja vse večja volilna abstinenca, apatičnost in že skoraj pregovorna nezaupljivost do politike in politikov. Težko je prepoznati namen, čeprav ga sam vidim kot instrumentalizacijo vsega za politični bolj. To, da na političnem parketu nenehno obstaja želja po oblasti, je razumljivo, a se zdi, da bi bilo nujno zamejiti tovrstno ravnanje, saj bi morali na obeh straneh prepoznati skrajne meje pri tovrstnem ravnanju.
Zdi se, da so dandanes le-te popolnoma zabrisane in se pred vsemi nami odvija koncept Machiavellija, kjer namen posvečuje sredstva. Sam prepoznavam pomanjkanje temeljne politične dostojanstvenosti in tolerantnosti. Posledično se politični spekter še naprej polarizira, kar se odraža že v vsakodnevnem delovanju družbe. Pri tej aferi bi priporočil iskreno in neposredno soočenje tako pozicije in opozicije ter izmenjavo argumentov. Vsekakor pa je prostora za samoomejevanje pri ravnanju na obeh straneh političnega spektra. Zelo odvisno je, kdo in s kakšnim namenom je kazal domnevno ponarejene zemljevide. Kazensko odgovornost bo brez dvoma težko dokazovati, a škoda tovrstnega ravnanja se z vidika Republike Slovenije ne meri v teh vatlih. Gre za občutljivo vsebino in kdorkoli tako ali drugače, namerno ali nenamerno izkazuje teritorialne aspiracije, ravna skrajno neodgovorno in žaljivo. Spomnimo se občutkov Slovenk in Slovencev, ko so se pojavljali zemljevidi z madžarsko mejo na reki Muri. To so povsem nesprejemljive provokacije in skrajen odmik od temeljev mednarodnega prava, ki jasno in nedvoumno govori o nedotakljivosti meja sleherne države. Zatorej je takšno ravnanje škodljivo za ugled Republike Slovenije v Evropi in svetu, še posebej, če se tovrstni zemljevidi prestavljeni s strani nosilcev političnih funkcij.
Zunanjo politiko Republike Slovenije vodi Vlada RS ob sodelovanju z Državnim zborom RS. Res je, da je v tem razmerju poudarjena vloga Vlade, a zaradi večje stopnje legitimnosti ravnanj Vlade, ki s svojim ravnanjem pomembno izraža stališča državljank in državljanov, velja pri zunanjepolitičnem delovanju pritegniti poleg tudi predstavnike opozicije, če je to le mogoče. S tem se zmanjšajo možnosti za podobne afere in povedano bolj preprosto, pranju umazanega perila v mednarodnih odnosih. Republika Slovenija, kot članica EU, mora neomajno stati na stališčih o teritorialni nedotakljivosti držav ter striktnemu spoštovanju vladavine prava. Zahodni Balkan bi moral predstavljati prioritetno območje delovanja slovenske zunanje politike, tako z gospodarskega vidika kot tudi poznavanja razmer na tem območju. Prepričan sem, da bi lahko bila Republika Slovenija odločilna pri oblikovanju stališč EU do izjemno nestabilnega območja, ki lahko predstavlja tudi velik varnostni izziv za vse v Evropi.”
