Piše: dr. Damjan Prelovšek
Podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote in transparentnost v ekipi Ursule von der Leyen Věra Jourová je s svojim vmešavanjem v delo ustavnega sodišča odločilno pripomogla k dejanšizaciji slovenskih medijev. Vse to je znana zgodba, bolj zanimivo pa je njeno ozadje. Jourová namreč ni kdor koli, pač pa je tesno povezana z nekdanjim premierjem Češke republike Andrejem Babišem, ki še ni izrekel svoje zadnje besede na politični sceni in ima precejšnje možnosti za vnovično izvolitev. Pred odhodom v Bruselj je bila podpredsednica njegove leta 2011 ustanovljene stranke ANO (slovensko: Da, sprva stranka nezadovoljnih državljanov), z njegovo pomočjo pa se je v Bruslju povzpela tudi na komisarsko mesto. Oba imata veliko masla na glavi. Leta 2006 so Jourovo zaradi vpletenosti v zadevo Budišov za kratek čas celo zaprli, vendar se jim ni posrečilo dokazati koruptivnega delovanja.
Sedemdesetletni Babiš se je na Slovaškem rodil v komunistični družini uslužbenca državne varnosti. V dokumentih se je tudi zanj pojavilo konspirativno ime Bureš s pripombo, da se je organizaciji pridružil prostovoljno. Kljub temu mu krivda doslej še ni bila povsod enoznačno dokazana. Kot mladega perspektivnega absolventa Visoke ekonomske šole v Bratislavi ga je partijska oblast leta 1985 poslala v Maroko zastopat slovaško podjetje Petrimex. Osem let pozneje je skupaj s tremi partnerji ustanovil hčerinsko podjetje Agrofert, katerega edini lastnik je kmalu postal. Podjetje je sodilo v živilski sektor ter trgovalo zlasti z gnojili in s kemikalijami, kar pove tudi njegov naziv. Kot trdijo nekateri viri, od tod ni daleč do marihuane in hašiša, katerih pridelovalci in glavni evropski dobavitelji so Maročani. Kakor koli že, Babiš je v Maroku izjemno obogatel, nadorni državni organi pa so gledali stran, ker jim je moral biti koristen. Podobne zgodbe poznamo tudi iz naših partijskih časov. Babiševi maroški začetki so povezani z enako starim sonarodnjakom Petrom Kovarčíkom, ki je absolviral isto šolo in z njim odšel v Maroko. Novinarjem se je pozneje lahkomiselno pohvalil, da sta skupaj z Babišem v kovčkih nosila denar v švicarske banke. Na zasluženo kazen ni bilo treba dolgo čakati. Leta 2015 mu je med kopanjem v banji smrtonosno spodrsnilo. Metodo dobro poznamo iz filmov o siciljanski mafiji.
Babiš je v Maroku izjemno obogatel, nadzorni državni organi pa so gledali stran, ker jim je moral biti koristen.
Glavni Babišev greh pa je turistično naselje Čapí hnízdo (Štorkljino gnezdo) v kraju Bzenec pri Hodonínu na jugu Češke republike. Zanj je domnevno poneveril evropski denar, da pa ga ne bi lovili, je med drugim vse prepisal na svojega sina Andreja iz prvega zakona, ki je švicarski državljan in po poklicu civilni pilot. Nato pa je dosegel, da so ga psihiatri razglasili za neprištevnega, to je shizofrenega z znaki paranoje in občutkom ogroženosti. S to zadevo je povezano še več neokusnosti, med drugim je bila psihiatrinja, ki je postopek sprožila, na Babiševem plačilnem seznamu. Zgodba o ugrabitvi in deportaciji Babiša mlajšega na Krim in v Ukrajino, kamor ga je odpeljal uslužbenec podjetja Agrofert, se bere kot v napetem kriminalnem romanu. Po več različnih zapletih so švicarski psihiatri ovrgli vse obtožbe, ki jih je o lastnem sinu skonstruiral oče, leta 2019 pa je Babiša mlajšega tudi češko pravosodje opralo vsakršne krivde. Vendar v Čapím hnízdu leži še več različnih afer, ki kažejo na konflikt interesov, na primer zadeva z biogorivi itd.
Ko je Babiš postal premier, ga je ena prvih državniških poti decembra 2018 razumljivo vodila v Maroko. Dopoldanskemu uradnemu delu obiska je zvečer sledil neuradni pogovor z izbranimi podjetniki. Maroško-francoski državljan Ahmed Bahdou trdi, da je ta srečanja organiziral on, nasprotno pa Babiš pravi, da Bahdouja sploh ne pozna. Po čistem naključju je tedaj z drugim letalom v Maroko prispel češki trgovec z orožjem Michal Strnad. V zadevo je bilo vpleteno tudi češko veleposlaništvo v Rabatu, ki je z nezakonito prodajo šengenskih vizumov plačevalo Bahdouju posredniške usluge. To pa je že druga zgodba, o kateri morda kaj več drugič. Sam sem z Babišem govoril le enkrat v Kutni hori ob podpisovanju njegove knjige O čem sním, kdyš náhodou spim (O čem sanjam, ko po naključju spim). V njej se odločno zavzema za pravičnost in napoveduje oster boj korupciji. Tudi to poznamo iz slovenskega političnega vsakdanjika, mar ne? Ker je zadeva skrajno delikatna in se ne bi rad predčasno poslovil s tega sveta, pojasnjujem, da celotna pripoved temelji na javno dostopnih internetnih (večinoma čeških) virih, deponiranih v uredništvu Demokracije.
