Piše: C. R.
Na skrajno sporno in politično pristransko delovanje informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar, ki ščiti tranzicijsko levico, s(m)o mediji že večkrat opozarjali, med njene »najljubše tarče« pa nedvomno spada tednik Demokracija. V nadaljevanju objavljamo članek, ki je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija, št. 14, 5. april 2012 pod naslovom “Kazen za neposlušno Demokracijo”.
Znano je, da se informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar (oz. njene pooblaščene osebe) vsakokrat, ko se v javnosti pojavi kaj v zvezi s stranko SDS ali tednikom Demokracija, ki po njenem mnenju pomeni kršenje varstva osebnih podatkov, zažene v iskanje pojasnil, tem pa sledi grožnja s kaznijo.
A ker je Mišiča kasneje verjetno »zmotil« članek o politično pristranski pooblaščenki, je zadevo znova spravil v postopek in jo končal z odločbo o prekršku, novinarki Petri Janša, glavnemu in odgovornemu uredniku Metodu Berlecu ter podjetju Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija, pa izrekel (vrtoglavo) globo v skupnem znesku 11.660 evrov!?!
Zelo drag državni organ
Informacijski pooblaščenec deluje od leta 2006 z združitvijo inšpektorata za varstvo osebnih podatkov in pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja. Po podatkih, ki so bili posredovani medijem, je bilo v uradu konec leta 2006 zaposlenih 25 oseb, konec lanskega leta pa 30 in še trije za določen čas zaradi nadomeščanja. Število zaposlenih se je od leta 2006 povečalo zaradi bistvenega povečanja obsega pristojnosti informacijskega pooblaščenca, razlagajo na uradu.
In koliko stane davkoplačevalce omenjeni urad? Leta 2006 je proračun Informacijskega pooblaščenca brez upoštevanja namenskih in evropskih sredstev znašal 1.007.966 evrov, se z leti povečeval, za letos pa je v proračunu predvidenih že 1.466.780 evrov. Lani so za plače porabili 1.139.495 evrov, za materialne stroške 302.103 evre in za avtorske pogodbe 11.335 evrov, so med drugim zapisali v uradu, kjer pravijo, da tudi varčujejo, in sicer tako, da od vsega začetka poslujejo gospodarno in varčno ter da vsako leto skušajo svojo porabo znižati na minimum, tudi s tem, kot pravijo, da računalniško opremo uporabljajo, dokler ne odpove, delajo v majhnih prostorih (skupaj 640 m²), s tremi administratorkami, pooblaščenka pa nima svoje tajnice niti voznika.
Na »gospodarnost in varčnost« urada Informacijskega pooblaščenca je opozorila naša novinarka Vida Kocjan, ko je razkrila, da je omenjeni urad po podatkih Supervizorja od leta 2006 za najemnino poslovnih prostorov, ki jih ima kar v celotnem 12. nadstropju zasebnega Hotela Lev sredi Ljubljane, plačal 729.932,75 evra, kar so potrdili tudi na uradu in dodatno pojasnili, da mesečni znesek najemnine znaša 10.448 evrov. Poleg tega je urad od leta 2006 potrošil 105.142,67 evra za opremo prostorov. In prav razkritje podatka, da so omenjeni »majhni prostori« v zasebnem Hotelu Lev, ki je v lasti družbe AC, ta pa v pomembni lasti Hermana Rigelnika, je zbodlo pristojne na uradu, saj so nam poslali popravek (objavljen je bil v prejšnji številki), v današnji Demokraciji pa si lahko preberete tudi odziv novinarke nanj.
Moteči dominantni mediji
Od poldrugega milijona za 33 zaposlenih se osredotočimo raje na delo urada Informacijskega pooblaščenca, ki ga vodi Nataša Pirc Musar. O številnih pristranskih ravnanjih državnega urada s(m)o mediji že pisali, ponovimo naj le nekatere v nebo vpijoče nedoslednosti, ki jih je mogoče opisati kot sporna in politično pristranska ravnanja.
Najprej naj bralce spomnimo na akcijo Pirc Musarjeve zoper Demokracijo, potem ko smo leta 2006 v reviji objavili seznam nekaterih plač, ki so jih prejemali v časopisni hiši Delo. Prostore uredništva je nemudoma obiskal državni nadzornik Jože Bogataj in od urednika zahteval vir, ki nam je posredoval podatke.
Mimogrede, sodelavec Pirc Musarjeve Jože Bogataj je že leta 1996 obiskal prostore tednika Demokracija, ko smo v njem objavili seznam nekdanjih sodelavcev Službe državne varnosti (SDV), bolj znane kot Udbe, hkrati pa tudi način dela te službe v preteklosti. Bogataj nam je prepovedal nadaljnje objavljanje seznama sodelavcev SDV, kot razlog pa je navedel varstvo osebnih podatkov posameznikov. V Demokraciji smo bili Bogatajevo prepoved primorani upoštevati in nismo nadaljevali z objavljanjem seznama sodelavcev SDV.
Če informacijske pooblaščenke po eni strani ne moti, da nekateri njej ljubi mediji objavljajo posebej izbrane odlomke (med njimi elektronska sporočila!) iz obtožnih predlogov, preden so ti uradno vročeni naslovnikom, pa si lahko po drugi strani privošči škandal, kot si ga je tik pred parlamentarnimi volitvami, pri katerem po podatkih revije Reporter še vedno vztraja.
Čonča zanima še, ali so podatke dobili iz javnih virov in iz katerih, od novinarjev je zahteval celo, naj mu pošljejo fotokopije vseh navedenih dokumentov. Omenjeni poseg je že obsodilo Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), delovanje informacijske pooblaščenke pa je ocenilo kot močno sporno in politično pristransko ravnanje.
Znan je tudi postopek informacijske pooblaščenke proti Financam, ker sta odgovorni urednik Peter Frankl in novinar Jaka Elikan v šali na osebni račun Zorana Jankovića nakazala 30 evrov, ker je ta potožil, da ima 300 tisoč evrov negativnega stanja, in predlagal, da mu kaj nakažejo, da se bo izboljšal. Pirc Musarjevo zdaj zanima, kje sta urednik in novinar Financ dobila podatke o Jankovićevem osebnem računu.
Prozoren »uradni« postopek
Informacijsko pooblaščenko in njene sodelavce zmoti vse, kar objavimo v Demokraciji ali pa je objavljeno na spletni strani SDS in ni po volji tranzicijske levice, hkrati pa je zelo prizanesljiva do ravnanja drugih medijev in političnih strank, ki so do (točno določenih) posameznikov v javnosti dokaj neusmiljeni.
Verjetno se še dobro spomnite zapisa na spletni strani SDS z naslovom »Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi«, ki bi šel mimo slovenske javnosti, če ga ne bi »našla« prav Pirc Musarjeva.
Slednja je na tožilstvo takoj poslala kazensko ovadbo zaradi domnevno sovražnega govora, sledila sta obsodba t. i. civilne družbe in pravi medijski pogrom na stranko SDS, sedeža stranke pa seveda niso pozabili obiskati niti kriminalisti, ki so želeli zbrati informacije o omenjenem zapisu. Mimogrede, zapis je med drugim obsodil predsednik republike Danilo Türk, ki je pred tem javno zatrjeval, da je treba ustaviti politiko Janeza Janše. Komentar ni potreben.
Vse to se je dogajalo v času, ko je vlado poskušal sestaviti predsednik (»na horuk« ustanovljene) Pozitivne Slovenije Zoran Janković, sočasno pa je na uredništvo tednika Demokracija (30. 11. 2011) prispel prvi poziv informacijskega pooblaščenca oziroma državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov Klemena Mišiča za podajo pisnega pojasnila o tem, zakaj sta bila v 38. izdaji z dne 22. septembra 2011 (!) objavljena dva elektronska naslova posameznikov, in sicer enega novinarja in enega sodelavca slovenskega sodišča.
V obrazložitvi je bilo tudi zapisano, da je »dolžnost medija v demokratični družbi, da na takšne nepravilnosti opozarja in jih poskuša razkrivati«. »V konkretnem primeru naša objava nedvoumno dokazuje elektronsko korespondenco med sodnikom in novinarjem Mladine.
Kolikor bi medijem zanikali to njihovo vlogo in pravico, potem jim odvzemate tudi njihovo tako opevano vlogo ‘psa čuvaja’ demokratične družbe,« je bilo še zapisano v odgovoru informacijskemu pooblaščencu na prvi njegov poziv. (Bralce na tem mestu opozarjamo, naj pozorno sledijo objavljenim datumom dogodkov!) 6. decembra nam je Mišič poslal sklep, da se omenjeni postopek ustavi, saj »nepravilnosti, ki bi se jih dalo odpraviti znotraj postopka inšpekcijskega nadzora, ne obstajajo več«, in dodal, da »stroški v postopku niso nastali«. Zadeva naj bi bila torej za nas končana.
Toda, pozor! V tedniku Demokracija smo 8. decembra objavili članek z naslovom »Politično pristranska pooblaščenka«, v katerem novinarka Vida Kocjan opozarja, da je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar na nogah takoj, ko na spletni strani SDS ali v Demokraciji zasledi podatek, ki je po njenem mnenju osebni podatek, pri razkrivanju porabe davkoplačevalskega denarja pa je zelo »molčeča«.
Že dan po objavi, 9. decembra 2011 torej, nam iz urada pošljejo zahtevo za popravek, ki je bil v zakonskem roku tudi objavljen, 12. 12. 2011 pa nam znova pošljejo poziv za posredovanje podatkov glede zadeve, ki jo je sam Mišič že ustavil!?
Tako je začel teči postopek zaradi suma storitve prekrška glede nezakonite objave dveh e-naslovov posameznikov, in sicer novinarja tednika Mladine in sodnika Okrajnega sodišča v Ljubljani.
Mišiča smo opozorili, da je v povezavi z isto objavo že poslal sklep, s katerim je za isto zadevo (isto objavo v isti številki revije) ustavil postopek in nam v pouk o pravnem sredstvu sam zapisal, da zoper ta sklep ni pritožbe, a nam je 15. 12. 2011 poslal dodatno pojasnilo, da ne gre za isto stvar, saj je ustavil le postopek inšpekcijskega nadzora (po zakonu o inšpekcijskem nadzoru), zdaj pa nas obvešča o drugem postopku o prekršku (po zakonu o prekrških).
In česa smo bili osumljeni? Novinarka Petra Janša je po mnenju informacijskega pooblaščenca nezakonito objavila že prej omenjena e-naslova novinarja in sodnika, za kar pa ni imela podlage v zakonu ali v osebni privolitvi posameznikov, odgovorni urednik Demokracije Metod Berlec te objave ni preprečil, Nova obzorja založništvo, d.o.o., pa odgovarja za prekršek kot odgovorna pravna oseba, so zapisali v obvestilu.
Naš pisni zagovor
Ker se z dopisom nismo strinjali, smo na urad informacijskega pooblaščenca poslali odgovor, v katerem smo mnenje v celoti prerekali. V njem smo med drugim zapisali, da sta bila oba elektronska naslova objavljena na podlagi določil zakona o medijih, saj navedeni zakon medijem nalaga dolžnost informirati javnost in tako uresničevati pravico državljanov in javnosti do javnega obveščanja in do obveščenosti ter tako posredno utrjevati pravno državo.
Opozorili smo tudi na odločbo ustavnega sodišča (OdlUS III, 123, U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994), v kateri je le-to poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti in na ta način omogoča uravnoteženo ravnanje politične oblasti v državi ter nadzor nad tem ravnanjem.
Je pa po našem mnenju objava zgoraj navedenih elektronskih naslovov nedvoumno dokazovala obstoj elektronske korespondence med novinarjem tednika Mladina in javnim funkcionarjem – sodnikom Okrajnega sodišča v Ljubljani, zato je bil namen objave razkrivati njune službene kontakte v smislu novinar – sodnik in se ni nanašala na njuno zasebno življenje; prav zato smo zavrnili trditev, da za takšno objavo nismo imeli podlage v zakonu.
Prav tako smo poudarili, da je v konkretnem primeru prišlo do omembe, da sta komunicirala novinar in javni funkcionar prek uradne elektronske pošte, ki se po uredbi o upravnem poslovanju uporablja v službene, torej uradne namene, pri izvrševanju javnih pooblastil. Še zlasti pa bi bilo treba upoštevati, da je meja zasebnosti pri javnih funkcionarjih ravno zaradi opravljanja pomembnih javnih funkcij znatno omejena, kar je velikokrat zapisalo tudi sodišče v svojih sodbah.
V odgovoru na poziv za izjasnitev smo tudi opozorili, da je internetni naslov novinarja Mladine (isti, ki je bil objavljen v našem mediju) javno objavljen tudi na svetovnem spletu, elektronski naslov druge osebe pa je službeni elektronski naslov javnega funkcionarja, zaradi česar njegova objava tudi po mnenju Informacijskega pooblaščenca ni sporna.
Po našem mnenju je objava omenjenih elektronskih naslovov upravičena tudi ob upoštevanju načela sorazmernosti. Legitimnega cilja, objektivnega informiranja javnosti v smislu razkrivanja elektronske korespondence med novinarjem tednika Mladina in sodnikom Okrajnega sodišča v Ljubljani, namreč ni mogoče doseči brez objave faksimila te korespondence.
Vrtoglava globa za Demokracijo
A Mišič 15. 2. 2012 vsem osumljemnim in odgovornim v omenjeni zadevi pošlje dodatno obvestilo o prekršku, kjer lnformacijski pooblaščenec ugotavlja, da je po vnovičnem pregledu spisa ugotovil, da je bilo treba obvestilo o prekršku dopolniti.
Če je bila novinarka Petra Janša sprva osumljena objave e-naslovov novinarja Mladine in sodnika Okrajnega sodišča v Ljubljani, pa je bila po novem osumljena objave podatka o tem, da je posameznik-pošiljatelj (ime in priimek novinarja Mladine namensko izpuščamo) poslal elektronsko pošto posamezniku-prejemniku (ime in priimek sodnika namensko izpuščamo), za takšno objavo pa ni imela podlage v zakonu ali v osebni privolitvi posameznikov.
Zakaj si je Mišič premislil in spremenil dikcijo glede prekrškov, ne vemo, morda so ga na to spomnili argumenti v odgovorih osumljenih v zadevi. Vemo le, da na uradu tudi drugega ugovora niso upoštevali in 23. 3. 2012 končali zadevo z odločbo o prekršku ter novinarki Petri Janša in glavnemu in odgovornemu uredniku Metodu Berlecu, vsakemu posebej, izrekli globo v višini 1.660 evrov, podjetju Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija, pa kar 8.340 evrov!?!
Za primerjavo, sodišče je Zidarju, Tovšakovi in Črnigoju nedavno poleg zaporne kazni prisodilo tudi denarno kazen, in sicer bosta morala Zidar in Črnigoj plačati 11.000 evrov stranske denarne kazni, Tovšakova pa 10.000 evrov.
Za nas zadeva seveda ni končana, saj se z Mišičevo odločitvijo ne strinjamo, zato smo zoper odločbo o prekršku prek odvetniške pisarne Matoz zahtevali sodno varstvo, o tej zahtevi pa bo najprej odločal prekrškovni organ.
»Če prekrškovni organ odločbe ne bo odpravil ali postopka za prekrške ustavil ali jo odpravil in nadomestil z novo odločbo, bo zahtevo za sodno varstvo posredoval v odločitev krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka«, pa nam še sporočajo z urada Informacijskega pooblaščenca.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija, št. 14, 5. april 2012.)
