Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se z Ivom B. Piryjem, članom organizacijskega odpora Društva katoliških pedagogov Slovenije za organizacijo serije letnih konferenc z naslovom Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Za demokracijo je predstavil društvo in povedal, kako se je rodila zamisel o pripravi konference in kakšen bo program letošnje z naslovom Jezik kot temelj narodne identitete, ki bo potekala novembra v Cerknici.
DEMOKRACIJA: Kako ste se pridružili Društvu katoliških pedagogov Slovenije?
PIRY: V DKPS sem prišel bolj po naključju, k sodelovanju me je povabil p. Silvo Šinkovec, duhovni asistent društva, kmalu po upokojitvi. Povabilo sem sprejel, ker menim, da svoje znanje in izkušnje lahko še koristno posredujem naprej. Vključen sem v upravni odbor DKPS, najbolj intenzivno pa sodelujem pri delu organizacijskega odbora mednarodne konference Vzgoja za ljubezen do domovine in države. V društvu smo mnenja, da se zavedanje in občutek o pomenu samostojne države med mladimi preprosto ne prime, da ga ne prepoznavajo, še posebej če ni del šolskega procesa. Za naše društvo pa je to ena ključnih vrednot, zapisanih v Etični kodeks društva, ki je bil postavljen že leta 1998. Kodeks je vodilo učitelju ali pedagogu pri njegovem delu z mladimi na kateri koli stopnji vzgoje in izobraževanja. Društvo katoliških pedagogov namreč združuje pedagoške delavce na različnih stopnjah izobraževanja – od vrtca do fakultet. Poudariti je treba, da so to učitelji, ki delujejo v javnem sektorju.
DEMOKRACIJA: Lahko na kratko povzamete Etični kodeks društva?
PIRY: Na začetku poklicne poti pa tudi kasneje znotraj realnosti pedagoškega dela učitelji in vzgojitelji pogosto doživljajo stisko in nemoč ob ovirah, na katere naletijo. Takrat je še posebej pomembno, da se človek znova zave, kdo je, zakaj je v pedagoškem poklicu, kaj želi. Etični kodeks tako v osmih poglavjih ob stavkih iz Svetega pisma odgovarja na ključna etična vprašanja, kdo je učitelj, kaj je strokovnost, kaj pomeni osebnostna rast, kako pomembno je povezovanje in poklicanost učitelja, vsa poglavja pa so usmerjena v podporo učiteljem pri bogatenju in usposabljanju učencev, da bodo zmožni pravilne selekcije vplivov iz okolja in moralnega odzivanja na docela nove in nepredvidene življenjske situacije.
DEMOKRACIJA: Kdaj ste organizirali prvo konferenco na temo domovinske vzgoje?
PIRY: Prvo konferenco smo na pobudo naše članice Branke Roškar organizirali leta 2019 v Radljah ob Dravi in izbrali zelo simbolen naslov: Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Namen je bil spodbuditi učitelje, da pri svojem predmetu znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa spodbujajo razvoj državljanskih kompetenc, kot so politična pismenost, razvoj kritičnega mišljenja ter nekaterih stališč in vrednot. Organizirali smo jo na Maistrov dan 23. novembra in udeležba je bila za prvič zelo dobra: prišlo je prek 100 ljudi, kar je bilo za konferenco, ki je namenjena predstavitvi dela in izobraževanju učiteljev, veliko. Konferenca je od vsega začetka uvrščena na seznam KATIS. Imeli smo ugledne uvodničarje, takrat se nam je prvič pridružil tudi predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki je bil nato z nami do izteka svojega mandata, pridružili so se še dr. Valentin Inzko, predsednik Sveta koroških Slovencev, tedanji poljski veleposlanik, profesor dr. B. Holzman iz Maribora, profesor dr. J. Kunaver s Pedagoške fakultete v Ljubljani itd. Prispevki, ki so jih pripravili učitelji in vzgojitelji, so bili navdihujoči. Videlo se je bogastvo, kaj slovenski učitelj zmore, zna in naredi za to, da otroci dobijo občutek, kaj je domovina in država, da mu to prispeva kamenček k narodni identiteti in da prepoznava simbole te identitete: zgodovino, grb, zastavo, himno itd. Veliko pedagoških delavcev se zaveda pomena razvoja državljanskih kompetenc in jih znotraj svojega predmetnega področja ali obšolskih dejavnosti tudi spodbuja¸ spodbujajo torej pozitiven odnos do sebe, naroda, domovine in države. Tako spodbujajo samospoštovanje.
Veseli smo bili pozitivnih odzivov udeležencev, zato smo bili v organizacijskem odboru mnenja, da takega interesa ne smemo pustiti ob strani. Takoj smo se začeli pogovarjati o možnosti, da bi konferenco organizirali tudi naslednje leto. Tako je konferenca postopoma postala bolj prepoznavna, še zlasti ker je mednarodna in ker omogoča vključevanje slovenskih učiteljev tudi zunaj meja Slovenije.
DEMOKRCIJA: Kako je na DSKP in organizacijo konferenc vplivala epidemija?
PIRY: Ja, ob pripravah na drugo konferenco nas je presenetila epidemija covida-19, zato smo morali konferenco prenesti na splet, smo pa tako lahko k sodelovanju povabili tudi veliko zamejcev ter izseljencev iz Evrope in Argentine.
V tem obdobju se je pokazalo, da sodobna tehnologija lahko pomaga premostiti razdalje in lahko poveže ljudi, ki enako razmišljajo, tudi brez neposrednega stika. Slovenci v diaspori, zlasti v Argentini, so pripravili čudovite prispevke, ki so slovenskim učiteljem prvič neposredno predstavili svoje življenjske zgodbe in pričevanja. Tudi zaradi njih smo obdržali konferenco v hibridni obliki, saj del sodelovanja poteka prek spleta. Tako bo potekala tudi letošnja konferenca v Cerknici.
DEMOKRACIJA: Kaj vam pomeni delovanje v DKPS? Prosim za kak primer pozitivnih učinkov dela društva.
PIRY: Po stroki sem geograf in zgodovinar, vendar nisem nikoli učil v šoli. Deset let sem delal na raziskovalnem inštitutu, potem sem bil ves
čas v javni upravi v segmentu planiranja, regionalne politike ter evropskih programih čezmejnega sodelovanja. Prav zato se zavedam, kakšna dragocenost je država, ki smo jo ustvarili, in da je treba mladim rodovom te vrednote nekako približati. Kako to storiti, pa je prepuščeno bolj ali manj učiteljem. In zanimivo, prav na lanski konferenci je kolega s Plečnikove gimnazije v Ljubljani imel referat o tem, kako se je domovinska vzgoja obravnavala v šolskih sistemih prejšnjih držav na območju Slovenije, od Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije itd. Ugotovil je, da bolj ko gremo v zgodovino, ko so bili državni sistemi avtokratski, manj je bilo zapovedanega, kako se poučuje domovinska vzgoja. Učitelji so preprosto vedeli, kako naj pristopijo, ker so vrednoto državljanske pripadnosti tudi sami živeli. Tako kot imamo tudi mi v Etičnem kodeksu zapisano, da vrednote prenašaš najbolje, če jih sam živiš.
DEMOKRACIJA: Društvo je slovenskim učiteljem torej dobra opora …
PIRY: Svoje člane pa tudi učitelje in pedagoge iz vse Slovenije podpiramo, da na konferenci svoje prakse predstavijo in si jih izmenjajo. To je zanje enkratna priložnost, saj je naša konferenca strokovno srečanje, ki je kot eno redkih namenjeno predvsem domovinski vzgoji. Veselje je poslušati, kaj se dogaja v razredih, kako so proslave v času pandemije ob državni tridesetletnici pripravljali prek spleta, kakšne filmčke so posneli, kako so učitelji inovativni in hkrati vedno strokovni. Potem so tu primeri, ko šole na svoji ravni odločanja o šolskih zadevah preizkušajo metode demokratičnega upravljanja, kakršne so značilne za parlament. Imajo vse postopke, imajo volitve, imajo vse od kandidiranja za funkcije in tako naprej. Presenetljivo je, da za državljansko vzgojo zelo veliko naredijo profesorji jezikov pri mednarodnih projektih izmenjav in sodelovanjih z drugimi šolami v Evropi, ko drug drugemu predstavljajo domovine v različnih jezikih.
DEMOKRACIJA: Kako izberete temo, ki jo potem obravnavate na konferenci?
PIRY: Glede vsebin smo se spraševali, kako jih oblikovati, da bo smiselno vsako leto organizirati konferenco in se pri tem ne bi ponavljali. Zato smo se preteklo leto posvetili dediščini. V Starem trgu pri Ložu je bil naslov konference Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Živeti s kulturno dediščino danes za jutri. Hkrati smo vzpostavili še natečaj pletenja košar za osnovne šole. Pri tem projektu smo se povezali s profesorjem etnologije dr. Janezom Bogatajem, ki je postavil strokovne temelje natečaja. Zamisel je bila, naj bi okoli tega naredili zgodbo, ne samo da učenci fizično naredijo košaro, ampak da gredo do ljudi, ki še obvladajo pletenje košar in stare ročne spretnosti, da jih posnamejo in opišejo njihovo delo. Nastali so ekipni projekti različno ročno spretnih otrok z različnimi idejami. Pri tem gre za odkrivanje in izražanje različnih talentov, ki jih imajo otroci, in tu je mesto učitelja, da proces odkrivanja in razvijanja talentov vodi in usmerja. Hvaležni smo tudi, da smo v Slovenskem etnografskem muzeju našli sogovornico, kustodinjo za to področje Sonjo Kogej Rus, ki je omogočila podelitev nagrad in krajšo razstavo izdelkov v muzeju. Otroci, ki so zmagali na natečaju, so bili ponosni, da so lahko v Slovenskem etnografskem muzeju videli svoje izdelke.
DEMOKRACIJA: Na natečaj torej vabite vse slovenske osnovne šole?
PIRY: Vse osnovne šole v Sloveniji dobijo povabilo k sodelovanju. S spodbujanjem pletenja košar smo želeli obuditi spomin na košaro, ki so jo izdelovali naši predniki in je še danes uporabna. Izdelana iz naravnih materialov je povsem ekološka, njene različne oblike pa omogočajo raznovrstno uporabnost. Mlade bi radi vzgajali, da bodo zavestno ohranjali ta del naše materialne kulturne dediščine. Lani so sodelovale štiri šole, bilo je 6 ali 7 skupin. Ni bilo veliko, ampak prof. Bogataj je bil zelo vesel, da se je nekdo spomnil oživljanja tradicionalne obrti in jo predstavil skozi širši vidik kulturne dediščine.
DEMOKRACIJA: Kakšen pa je naslov in program letošnje konference?
PIRY: Letos je tema jezik, jezik kot temelj narodne identitete. Pričakujemo, da bodo sodelovali predvsem učitelji slovenščine ali drugih jezikov pa tudi drugih predmetov, saj tudi strokovni jezik zahteva dobro poznavanje slovenščine. Posebej smo povabili tudi učitelje iz zamejstva, od koder lahko prenesejo izkušnjo, kako ohranjajo slovenščino na Madžarskem, na avstrijskem Koroškem ali v Italiji. Napovedani so že prispevki iz Argentine, Kanade pa tudi iz Hrvaške. S tem želimo oplemenititi zavedanje, da je materni jezik temelj narodove identitete. Pričakujemo, da bodo udeleženci predstavili svoje izkušnje, kako to prepoznavati, prikazati in povezati. Pa ne gre le za uradni jezik, pač pa tudi za narečja, ki sodijo v našo dediščino in regionalno pripadnost.
DEMOKRACIJA: Načrtujete tudi obravnavo pesmi v dialektih?
PIRY: To je bila ena od tem, ko smo se pogovarjali, katerim vsebinam v prihodnje posvetiti pozornost in morda bo prav glasba izbrana kot vodilna tema ene od prihodnjih konferenc. Letos je torej tema jezik in napovedani so ugledni uvodničarji; ddr. Marija Stanonik, dr. Kozma Ahačič in dr. Andrej Fink. Prispevki udeležencev bodo predstavljeni po skupinah, želimo pa podaljšati čas za diskusije. Še to – posebna kvaliteto konference predstavlja zbornik vseh prispevkov v e-obliki, ki ga objavimo ob začetku konference, skrbno pa ga že vsa leta pripravlja gospa Erika Ašič. V zbornikih zadnjih štirih konferenc so tako dostopni prispevki 222 avtorjev, posamezen zbornik pa obsega od 400 do 600 strani. Vsi dosedanji zborniki so dostopni na spletni strani DKPS. Morda premalokrat govorimo o pozitivnih stvareh, kot o njih pričujejo prispevki v zbornikih. V slovenskem pedagoškem okolju je veliko dobrega, veliko entuziazma in iskrenega pedagoškega erosa, kot temu pravijo. Posebej veseli pa smo, da so slovenski učitelji pripravljeni res vse narediti, da bi mladim posredovali ne samo znanje, ampak tudi življenjsko etiko.
DEMOKRCIJA: Koliko šol sodeluje na konferenci vsako leto, so udeleženci večinoma iz osnovnih šol in srednjih šol?
PIRY: Na konferencah so v štirih letih sodelovali učitelji iz 160 slovenskih šol in vzgojno-izobraževalnih ustanov oziroma več kot 350 udeležencev z vseh ravni izobraževanja. Ko smo imeli konferenco ob 30-letnici države, smo omogočili predstavitev raznovrstnih tem; tako je na primer vzgojiteljica iz ljubljanskega vrtca predstavila dneve regionalne kuhinje, ko so pripravili jedilnike po slovenskih pokrajinah in so otroci spoznavali en dan, kaj jedo Primorci, drugi dan, kaj jedo v Prekmurju itd. Temu bi rekel inovativen pristop, ki ne zahteva velikih sredstev, pomembno je samo to, da tisti, ki da pobudo, zna prepričati vodstvo in pobudo tudi uresničiti. Podoben primer je bil, ko si je učiteljica iz Kopra za osnovo vzela zgodbo o Martinu Krpanu, nato so zgodbo prilagodili današnjemu času, obudili spomin na tihotapstvo itd. Veliko je mogoče doseči, če ni prisile, tudi pri državljanski vzgoji, saj tako otroci vsebine laže posvojijo, ponotranjijo. Odnosa do države se sicer redko zaveš, bolj se spominjamo dogodkov ob praznikih, kot je dan osamosvojitve. Dejstvo, da imamo državo, mora biti prepoznano kot temelj domovinske vzgoje in za to učitelji in profesorji ogromno naredijo. Če se vrnem k temi letošnje konference: slovenščina je danes eden od evropskih uradnih jezikov. Pa do tod ne bi prišli, če ne bi imeli ljudi, ki so zapisali Brižinske spomenike, pa Primoža Trubarja in drugih. Vendar dokler te stvari jemljemo le kot faktografijo, se to lahko otrokom upre. Skozi projektne dejavnosti in krožke pa se otroci bolj aktivno vključijo.
Naj poudarim še, da imamo pri svojem delu podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ministrstvo za šolstvo nas podpira toliko, da je konferenca uvrščena na seznam izobraževanj, ki je uradno priznan za pridobivanje točk za napredovanje. Poleg te konference organiziramo tudi različne seminarje in druga izobraževanja za pedagoške delavce, pri čemer svojih krščanskih načel nikomur ne vsiljujemo.
DEMOKRACIJA: Glede na to, da ste se ukvarjali z demografijo, ali lahko komentirate demografski položaj Slovenije?
PIRY: Z demografijo, z demografskimi vprašanji razvoja slovenske Istre, ki se je že tedaj praznila, sem se ukvarjal še v času pred osamosvojitvijo in prišel v stik z dr. Lojzetom Gosarjem, ki je bil na Urbanističnem inštitutu eden vodilnih slovenskih demografov. Leta 1989 smo pripravljali plan z naslovom Slovenija 2000. Kot osnova je bila demografska projekcija in tedaj je dr. Gosar izračunal, da kolikor ne bo stalnega priseljevanja v Slovenijo, ki je bilo že takrat predvsem iz drugih tedanjih jugoslovanskih republik, bo čez dobrih štirideset let začel po naravni poti prirast prebivalstva upadati. In danes smo že skoraj tam. Menim, da se s tem premalo ukvarjamo in si pred tem zatiskamo oči. Nismo bili sposobni oblikovati jasne imigracijske politike, tako da je priseljevanje kar spontano teklo. Zato je ukinitev demografskega urada nerazumna poteza sedanje vlade. Evropa se stara in države, ki se pred 30 leti niso resno lotile teh vprašanj, se soočajo s hudimi problemi. Dober zgled je edino Francija in morda Madžarska, ki je zelo podprla velike družine. Treba pa se je zavedati, da je zelo dobro pri nas, da je porodniški stalež tako dolg, v Belgiji je le 4 mesece in je v ospredju le storilnost. Pri nas so bile spodbude za velike družine samo v času desno usmerjenih vlad. Z vidika populacije kot celote pa samo to ni edina rešitev. Pogosto so bile narejene napake; ena je koncentracija prebivalstva v večjih središčih, na primer v Ljubljani in okolici, z urbaniziranimi območji se uničujejo najboljše površine. Po drugi strani smo opustili politiko spodbujanja demografsko ogroženih območij, ki je vse do leta 1999 skušala ohranjati poselitev gorskih in obmejnih območij ter omogočala podeželskim naseljem prilagoditve novemu načinu življenja in hkrati ohranitev kulturne krajine. Želel bi si, da ne bi vse primerjali z evropskimi statistikami, ki ne omogočajo vedno odločitev, primernih za naš prostor.
Preučiti bi veljalo, kako na demografijo vpliva val migrantov, ki so ostali tukaj, koliko se bo spremenila rodnost, ki je danes najnižja, vendar tu trčimo ob problem spoštovanja življenja. Družine so temeljna celica družbe, a tega danes ne prepoznavamo dovolj, danes je posameznik tisti, ki ga vsi povzdigujejo, mu zagotavljajo pravice, odgovornosti pa ne.
DEMOKRACIJA: Kako to, da danes, po 30 letih samostojne države še vedno prihaja na plan jugonostalgija? Je to posledica tega, da v šolah ni bilo državljanske vzgoje?
PIRY: Eno je to, da se vrednote prejšnjega sistema v določenih krogih načrtno vzdržujejo. To je danes široko dostopno prek raznih družbenih omrežij. Če povzamem – jaz sem generacija, ki sem odraščal v prejšnjem sistemu odraščal in ne morem reči, da je bilo moje otroštvo prežeto s kakšnim posebnim trpljenjem. Ideološke zgodbe sem odkrival kasneje. Možnosti, ki smo jih imeli, da si šolo končal, da si lahko šel na fakulteto, katerokoli si hotel, da si lahko, če si bil delaven, doštudiral v roku, dobil službo, kjer so te praktično že čakali. In zdaj ob upokojitvi se pogovarjamo, kako lepo je bilo, ko smo bili mladi. Ampak to bi rekel vsak. Tisti kritičen pogled, kaj je šlo v prejšnjem sistemu narobe in koliko ljudem so bile kratene pravice zaradi njihovega prepričanja, pa je druga zgodba. Za to moraš kaj prebrati, pustiti tudi, da te tisto, kar bereš, nagovori.
Poleg tega je bilo med mladimi vedno moderno uporništvo; še danes nosijo majice s Chejem Guevaro, Titov kult se širi po omrežjih. V prejšnjem sistemu si bil na podlagi prepričanja lahko izločen iz družbe in danes si ne moramo privoščiti, da bi se na podlagi različne interpretacije demokratičnih vrednot spet ločevali. Če se vrnem k vašemu vprašanju o pomenu državljanske vzgoje v šoli. Šola je prostor, kjer se kot mlad človek oblikuješ. In če družina in starši ne postavijo otroka na neko pot, je prepuščen zaslonom in potrošniški družbi, ki ga usmerja. Vse generacije pa iščejo isto – temeljne odgovore o smislu življenja. In če ne stopiš na to navidezno težjo pot, je prostor za marsikatero manipulacijo odprt.
BIOGRAFIJA:
Ivo Branimir Piry je po stroki geograf in zgodovinar, ki pa ni bil zaposlen šolstvu. Deset let je delal na raziskovalnem inštitutu, nato pa ves čas do upokojitve v javni upravi v segmentu planiranja, regionalne politike ter evropskih programih čezmejnega sodelovanja.
