Piše: Petra Janša
O sodnem pogromu in trpljenju zaradi tega ter o možnostih sodelovanja pri spremembah v pravosodju smo se pogovarjali z nekdanjim kazenskim sodnikom Zvjezdanom Radonjićem.
Zvjezdan Radonjić, rojen 21. 11. 1961, je po končani Gimnaziji Kočevje leta 1986 dokončal študij prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Pravosodni izpit je opravil leta 1989. Med letoma 1986 in 1996 je bil zaposlen v finančni ustanovi, med letoma 1996 in 2021 je bil okrajni in kasneje okrožni sodnik na kazenskopravnem področju. Je avtor številnih prispevkov s področja prava, sociologije, psihologije in geopolitike doma in v tujini. Objavljal je v številnih domačih in tujih strokovnih revijah in portalih. V letih 2019 in 2020 je bil uvrščen med 10 najvplivnejših pravnikov v državi. Zaposlen je v poslanski skupini SDS v Državnem zboru Republike Slovenije.
Gospod Radonjić, naj uvodoma spomnim naše bralce, da ste 16. aprila 2019 pred izrekom sodbe v zadevi Novič med drugim izrekli naslednje: »Poročilo je jasno, sodnik ne sme soditi pošteno, poštenega sojenja ne sme biti. Jaz sem sodil pošteno, s čimer sem zastavil svojo kariero. Nikoli ne bom napredoval. Čez en mesec bom verjetno v suspenzu. To, da je Novič imel pošteno sojenje, je pogojeno z mojo odločitvijo, da si uničim kariero. Tisti, ki boste od sodnikov zahtevali, da sodijo pokončno in pošteno, trikrat razmislite, preden boste sodniki … jaz sem do sedaj edini, ki je preživel to Golgoto, pa sem sodil tudi že tastu predsednika Združenih držav, sodil sem najbolj občutljive politične zadeve, vsi politiki so bili pred menoj, ampak takšne surove, brutalne kampanje, ki je spremljala to sojenje, ne pomnim.« Ste pričakovali tak pogrom, kot se vam dogaja sedaj?
Dovolite mi prispodobo. Je, kakor če stopiš na igrišče proti Real Madridu. Veš, da boš izgubil z veliko razliko, ne veš pa, ali bo 35:0 ali 47:0. Vedel sem, da me bodo prisiljeni medijsko-sodno osebnostno razvrednotiti, me prikazati za neukega in motenega privrženca teorij zarote. Prikriti je bilo treba dejstvo, da so nameravali osebo, za katero so po vsej verjetnosti zanesljivo vedeli, da ni kriva za nič, postaviti v zapor do konca življenja. S tem bi se zakrila nečedna dejavnost, ki poteka znotraj Kemijskega inštituta in je pač ušla z vajeti. Nihče si ni želel stopiti pred kamere in sporočiti: Pripeljali smo Michela Stephana v državo, da bi za nas opravljal zelo specifične, nečedne posle, pa nam je ušel z vajeti in začel moriti naokoli.«
Vsa Slovenija je lahko gledala nekdanjega sodnika, vklenjenega v lisice, zato se ne moremo znebiti občutka, da gre pri tem za demonstracijo moči in zastraševanja. Naj vam preberem le enega od komentarjev na omrežju X: »Vklenitev z namenom zasramovanja, poniževanja in zastrahovanja je zelo zelo grd znak vračanja diktature. Rekli bodo, da ravnajo z vsemi enako: ni res! Janković še ni bil vklenjen na sodišču …«
Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, verjetno ima tudi to globlji razlog. Najbrž je Jankoviću lepo na svobodi, meni pa v lisicah, kdo ve!? Ne morem pa docela soglašati z vami o inkarnaciji neke zunajčasovne diktature, njenem hunskem vdoru v idilično danost. To, kar živimo, je dalj časa navzoča »diktatura liberalizma«, okrepljena z lisičenji. Govori lepo in drži veliko batino. Očitno je nastopil tako imenovani dialektični preskok; krinke so popadale z obrazov, niso potrebne, saj so si že tako vsi »nepridipravi« enaki med seboj. Živimo »čas laži«. Stekli psi so spuščeni, kamenje pa privezano. Tradicionalne vrednote katere koli vrste se umikajo pred čisto, razosebljeno diktaturo, izkoriščanjem, plenjenjem, kar vse spremljajo pozaba, sterilizacija, malodušje, dekadenca, laž, laž in znova laž. Laž postaja prvo in drugo ime resnice, resnica se je transformirala v laž. V zaporih so tudi nedolžni, naivni so vklenjeni v lisice, pravičneži večinoma vsak na lastnem križu, pretežno pošteni v opozicijah, pretežno nečastni na oblasteh; za hrbtom se prešteva denar in znova denar, razen laži in denarja ni več skoraj ničesar pomembnega. Redki zasanjani pravičneži postopajo po parkih ali posedajo v domovih za ostarele. Babilon.
Nastavljeni oder je treba dodatno izrabiti za širjenje strahu. Sporočilo, pri katerem se nikomur ne šibijo kolena, ni posebno sporočilo; umanjkajo brki. Novi sodniki ne smejo uiti izpod radarjev. Moja zgodba je žal del te širše scenografije, vse prej kot eksces. Daleč od tega, da sem idealen − sem povprečen človek, rahlo starinske morale, z obilico slabosti, napak, nekoliko zaostal v času, pa me odstavljajo, me vlačijo po časopisih neoliberalnega logosa. Izpopolnjene oblastne tehnike jim prinašajo preproste zmage. Edino, kar je v tej profani zgodbi dobrega, je, da nedolžen ne bo dokončal življenja v zaporu v nasprotju s številnimi razkropljenimi po prostoru in času, ki niso imeli te sreče.
Naj vam predstavim še komentar, ki ga je za Nova24TV podal vrhovni sodnik Jan Zobec: »Mene je sram, da po vseh letih opravljanja tega poklica doživim tak padec in da se nihče od kolegov do zdaj še ni oglasil,« je med drugim dejal in dodal, da ga »dodatno skrbi ta brezbrižnost in apatičnost ljudi, ki na to ne odreagirajo«. Vas je javno podprl še kdo od nekdanjih kolegov?
Vesel sem, da živim v pravnem času zakoncev Zobec, kar zadeva Slovenijo. Ne bom rekel, da me navdajata z upanjem, vendar uživam v intelektualni besedi. Veseli me vsak preblisk izobrazbe, boja za resnico, podrejenosti ciljem, prisege dobroti. Osamljena nejevoljna oponenta jezdecem apokalipse. Nekaj podobnih je še, morda kot zaloga k boljšim časom, ki pa jih osebno ne pričakujem. Manjka podmladek, da bi dišalo po perspektivi. Njun odhod bo pospešil dejavnosti tistih, ki radi lisičijo. Zgostila se bo tišina, ki rada spremlja na duhu revne vladatelje. Številni sodniki so me podprli; naskrivaj, potihoma, da ne bi razdražili ušes vselej pozornih sledilcev premikov zraka, ki so se v sodstvu namnožili. Lovijo sapice sprememb, o katerih poročajo, kamor je treba, da se ne bi primerilo. Vsakemu podporniku posebej sem obljubil molk; njihova imena bodo ostala v meni.
Se izogibate sojenju, kot vam očitajo?
Sojenju v konkretni zadevi se, da se nekoliko pošalim, kvečjemu izogiba zagovornik Franci Matoz, ki se sojenj udeležuje namesto mene. Prosil sem ga za to uslugo, kajti, rečeno po resnici, ne morem jih gledati! Vsako od vabil sem podpisal, enkrat samkrat so preklicali narok zaradi moje bolezni. Ljubitelji lisic vedo, da sem nezmožen skrbeti za lastno vsebinsko obrambo, razpolagajo z odločbo komisije ZZZS in s sodnim izvedenskim mnenjem. Trdijo, da tega v spisu ni, kar je notorična laž. Mogoče je sicer, da odločbe in mnenja v spisu ni pod pogojem, da je spis »očiščen« neželenih vsebin. Predsednico senata sem namreč pred narokom opozoril na odločbo in izvedenstvo, nakar mi je zasikala: »To imam!« Razpolagam z izjavo na naroku navzoče novinarke, ki bo pred policijo ali sodiščem potrdila, da je sodničino izjavo slišala. Ga. Giacomelli naj torej neha lagati pred novinarji, naj ne posiljuje mikrofonov z lažmi. Ne morem predvideti, kaj se bo dogajalo med podajanjem in objavo besedila, govorim po stanju na dan 16. 10. 2024.
Imeli ste torej bolniško opravičilo in tudi sodno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ustrezne stroke?
Imel sem in še vedno imam odločbo in mnenje. Trdim, da ju je imela tudi razpravna sodnica, sledeč njenim lastnim besedam. Pa tudi če dokumentov ne bi imela, bi ju bila dolžna priskrbeti, če bi posumila, da obstajata. Sodišče je dolžno po uradni dolžnosti skrbeti za zakonit potek postopka, ki pa ni zakonit, če mora sodelovati oseba, ki ji zdravje tega ne omogoča. Predsednica senata je preklicala že sprejet dokazni sklep, da bo mnenje pridobila. Po vsej priliki ga je, pa je želela postopek končati na silo in se ga nekako znebiti.
V časniku Domovina ste že 4. julija podrobno opisali zaledne okoliščine sojenja, med drugim, da vam je bilo iz sodstva sporočeno, da vam bo izrečena denarna kazen med 5 in 6.000 evrov, da je o tem že vnaprej odločeno. Komentar.
Beseda je postala meso. Sodnik ali sodnica, ki me je insajdersko informiral/a, kaj me čaka, je imela verodostojne podatke.
Verjetno ste seznanjeni z novo ovadbo. Časopis Dnevnik je namreč pisal, da je celjsko tožilstvo zoper vas vložilo obtožni predlog »zaradi vaših spornih potez na odmevnem sojenju Milku Noviču«. Omenjeno kaznivo dejanje sta še pred koncem sojenja policiji sicer naznanila Jamnikova vdova in njen pooblaščenec odvetnik Miha Kunič. Naznanitelja sta vam namreč očitala, da ste zavestno in namenoma kršili določila zakona o kazenskem postopku, vse z namenom, da bi Noviča oprostili. Če je tako, zakaj potem ta dva ne tožita tudi sodnice, ki je v ponovljenem postopku oprostila Noviča?
Menda sta jo; ne morem si namreč predstavljati, da oseba s tako izstopajočo digniteto, kot je predmetni odvetnik, ne bi ravnala dosledno in ugriznila tudi v Božičnikovo. Kar zadeva vdovo, so zgovorni indici, da je bil njen interes po spravljanju stvari pod preprogo zelo močno motiviran z osebnimi razlogi. Vsi vemo, s katerim avtom je odšel Jamnik na zadnja pota, kdo je edini lahko sporočil voznikom v modrem fiatu punto za nenadno spremembo vozila in kdo je imel motivacijo za Jamnikovo predčasno smrt. Nehajmo se igrati, to so resne stvari.
Imate še kakšen postopek poleg omenjenih v sklopu pogroma zaradi sojenja v zadevi Novič?
Za zdaj kakšne tri do štiri. Ovadila me je določena oseba, ki se ji je v kuloarju reklo »gospod 5.000«. Andreja Sedej Grčar je znova pocukala državne tožilce za rokav, menda naj bi jo spet z nečim užalil?! Ali je še kaj na mizi ali pod mizo − ne vem. Pripravljen sem še na desetine tožb in obtožb, če bo treba.
Kot ste zapisali nedavno za naš medij, ob vsej tej gonji najbolj trpi družina, številni prijatelji delijo bolečino z vami …
Trpi. Ožja in širša. Če starši ne bi bili že pokojni, bi jih to ubilo. Tudi moje načeto zdravje ne uživa ravno v dogodkih. Zahvaljujem se številnim prijateljicam in prijateljem, znanim in neznanim ljudem, ki me podpirajo. Zahvaljujem se stranki SDS in njenemu voditelju, ki so mi omogočili nadaljnje delo in ki počnejo vse, kar lahko, da bi bila nesreča manjša. Hvala številnim novinarjem in revijam (v prvi vrsti vam, Domovini in portalu Nova24).
Zapisali ste tudi, da »kolikor boste v prihodnosti dobili možnost sodelovati pri spremembah, boste storili, kar vam bo omogočeno, da zaledni krog, ki upravlja sodstvo, doleti zaslužena kazenskopravna usoda (skupaj s pravosodnimi paži) za vse gorje, ki ga povzročajo temu vrednemu narodu že desetletja«. Bi zadostovali spremembe zakonodaje, premestitev tožilstva iz »nadpovprečnih« v povprečne evropske okvirje ter dosledno varovanje in zagotavljanje neodvisnosti sodnikov pa seveda posebna revizija končanih primerov?
Prvo, kar je treba storiti, je odstranitev zalednih krogov moči. Govorim o nekaj vplivnih odvetniških družbah, nekaj gospodarskih težkokategornikih, ki ukrivljajo prostor okoli sebe, lobistih, večnih reinkarnacijah LDS, centrih moči, nedotakljivih gospodarskih subjektih. Ko se država razkuži od teh vplivov, se bo močno očistil politični prostor, da namesto oprod navedenim centrom nastopijo častni in pošteni. Sprememba zakonodaje naj bi šla v smer postavitve državnega tožilstva na ministrstvo za notranje zadeve s popolno reformacijo anglosaškega tipa. Sodnike za prekrške je treba vrniti nazaj v državno upravo, kamor sodijo. Sodišča je treba razpustiti v celoti, z izjemo nekaj dežurnih služb v nujnih zadevah, opraviti volitve za kakšnih 400 sodnikov, kar je za Slovenijo dovolj, v sistem postaviti po vertikali in horizontali nekompromitirane kadre. Zoper policiste, državne tožilce in sodnike, kjer koli je podan utemeljen sum, uvesti kazenske postopke. V prehodnem obdobju je treba zagotoviti močan nadzor politike nad sodstvom, suspendirati sodni svet s pridruženimi telesi. Zoperstaviti se je treba birokraciji EU, kot se zoperstavljajo Madžari, Slovaki, Poljaki, pred njimi Angleži, postaviti se po robu njihovi institucionalni prisili in finančnim izsiljevanjem, po potrebi zapustiti EU, če se izkaže za nujno. Gre torej za komplet še kako delikatnih posegov, ki zahtevajo velik državljanski pogum, kar je pogojeno z zavednimi političnimi silami. Pričakovati bi šlo prehoden velik padec življenjskega standarda, o čemer bi bilo treba prej zagotoviti zadosten nacionalen konsenz. Drugače se ne more spremeniti v osnovi nič. Tonili bomo počasi, kot v bluzu: »Going down slow.«
Ali veste, da Sloveniji odločbe ESČP niso razlog za obnovo postopka?
Nisem vedel, to je nekaj novega zame.
Bi še kaj dodali?
Ostanite, kakršni ste.
