Piše: Petra Janša
O žgočih zadevah, povezanih z aktualno družinsko problematiko smo se pogovarjali z vodjo društva Družinska pobuda Tomažem Meršetom.
Tomaž Merše je rojen leta 1969 v Ljubljani. Na Fakulteti za elektrotehniko na Univerzi v Ljubljani 1994 je dosegel naziv: univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. Poklicno deluje na področju razvoja programske opreme v telekomunikacijah. Je poročen od leta 1993 in oče petih otrok. V času študija je sodeloval v skupini ustanoviteljev Združenja katoliških študentov. V letu 1998 je skupaj z nekaj prijateljskimi pari ustanovil Družinsko pobudo, društvo za družini naklonjeno družbo (danes približno 900 članov), in ga še vedno vodi.
Od leta 1998 je predsednik Družinske pobude, društva za družini naklonjeno družbo, ki spremlja, analizira in računsko preverja vladne predloge sprememb zakonodaje s področja družinske politike. Pripravljajo tudi predloge boljših rešitev, med katerimi jih je bilo več tudi sprejetih. Izdelujejo spletni obrazec za izračun dohodnine, ki je posebej prilagojen za družine. Prav tako sodelujejo v posvetovalnih svetih ministra za družino in vlade za področje družine.
Gospod Merše, ključni razlog za pogovor z vami je zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Zakaj se je vlada sploh odločila zanj?
Pristojno ministrstvo je dalo v javno razpravo samo gol predlog zakona brez ocene stanja in z zelo skopo razlago posameznih členov, zato na to težko odgovorim. Upam, da ne drži vtis, ki se vsiljuje sam od sebe, da je vlada z minimalnimi izboljšavami za rejniške družine želela predvsem nekako prikriti ideološki udarec po družinah, ki svojih otrok nimajo v vrtcu, ta zakon pa bi jim še bolj otežil in zmanjšal možnost izbire načina vzgoje in varstva njihovih malčkov.
Kaj bi glede na katastrofalno demografsko sliko pričakovali?
Slovenija je ena od demografsko najbolj ogroženih držav, kar se zdaj že resno kaže tudi v pomanjkanju ljudi za delo. V takih okoliščinah bi bilo normalno in razumno pričakovati, da bo ministrstvo, ki ima v imenu tudi »za družino«, predlagalo resne ukrepe za izboljšanje položaja družin, ki se je v času po pandemiji covida-19 in še posebej v času te vlade poslabšal.
Od leta 2022 se niso uskladile davčne lestvice. Od leta 2022 so se davčne olajšave za otroke le enkrat polovično uskladile z inflacijo, večinoma pa ne, čeprav je bila v preteklih nekaj letih visoka, za družine pa še nekoliko višja, saj za enak standard bivanja potrebujejo nekaterih dobrin, ki so se najbolj podražile, več kot drugi. Od leta 2022 je ukinjeno zviševanje splošne davčne olajšave. Samo zaradi posegov te vlade na davčnem področju imata oče in mama dveh otrok s povprečno plačo v letošnjem letu za več kot 1.200 evrov nižje letne dohodke, kot bi jih imela, če bi ta vlada pustila veljati davčne zakone, ki so bili že uveljavljeni pod Janševo vlado. Za usklajevanje družinskih prejemkov z inflacijo se je bilo treba vsakokrat znova boriti z vlado. Izjemno so se podražila stanovanja (nakup rabljenih stanovanj za približno 33 odstotkov, najemnine za približno 40 odstotkov) in vozila ter stroški, povezani z njimi (med 15 in 30 odstotki), podražitev toplotne energije za okoli 60 odstotkov in elektrike za približno 20 do 40 odstotkov, kar povečuje ovire mladim, da bi se stanovanjsko osamosvojili in laže zastavili družino, ter znižuje njihov standard.
Tudi cene vrtcev so višje …
Cene programov v vrtcih so se izjemno zvišale (v nekaj letih med dobrimi 20 in skoraj 30 odstotki), saj je vlada vse stroške višjih plač zaposlenih v vrtcih prevalila na starše in občine, kar družino z enim otrokom v vrtcu povprečno dodatno obremeni za 350 do 650 evrov letno. Če se ne bi javnost uprla, bi ukinili brezplačen vrtec za drugega in nadaljnje otroke v družini. Staršem je vlada znova naložila vse administrativne komplikacije v zvezi z uveljavljanjem družinskih pravic in prejemkov, ki so jih interventni zakoni v času pandemije covida-19 ukinili. Pričakovali bi odpravo vsaj večjega dela administrativnih zapletov v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev, ki družine povsem brez potrebe precej bremenijo in jih starši tudi ne razumejo. Starše in CSD bi lahko razbremenili medletnega sporočanja vsake spremembe, ki bi jim zniževale obstoječe pravice, kar je na podlagi interventnih zakonov v času pandemije nekaj let lepo delovalo. Država bi lahko na podlagi podatkov, ki jih tako ali tako že ima, družini pripravila informativni izračun pravic in starše razbremenila zapletenih in nepreglednih vlog, a še vedno zahteva, da jo starši neprestano o nečem obveščajo.
Kaj pa bi lahko pričakovali?
Pričakovali bi odpravo diskriminatornega določila o vrstnem redu pravic, zaradi katerega otroški dodatek za mlajše otroke v družini lahko znižuje ali celo izniči pravico dijaka(ov) in /ali študenta(ov) v družini do državne štipendije. Kje je tu enakost pred zakonom? Pričakovali bi odpravo upoštevanja premoženja pri odmeri družinskih prejemkov. To za družine pomeni dvojno obdavčenje premoženja. Naprej enako kot pri vseh drugih in drugič prek znižanja ali izničenja družinskih prejemkov zaradi premoženja. Upoštevanje premoženja je upravičeno pri ugotavljanju upravičenosti do socialnih prejemkov, kot je denarna socialna pomoč. Pri odmeri družinskih prejemkov pa je to diskriminacija, ki pri enakih dohodkih kaznuje družine, ki nekaj prihranijo ali ustvarijo nekaj trajnega, v primerjavi s tistimi, ki preprosto vse sproti porabijo ali pa jim morda celo uspe kaj skriti. Družinam in CSD bi življenje lahko močno poenostavili, če bi upoštevanje premoženja pri odmeri družinskih prejemkov preprosto ukinili, hkrati pa so tudi izračuni na ministrstvu že pokazali, da učinek na skupno maso sredstev za družinske prejemke ne bi bil pretiran. Zakon, ki bi vse to reševal, je bil na ministrstvu v prejšnjem mandatu že pripravljen, a iz meni neznanih razlogov nikakor ni prišel na dnevni red vlade. Pričakovali bi prožnejšo ureditev starševskih dopustov. Zaradi nelogičnih omejitev te vlade pri izrabi očetovskega dopusta le-tega nekateri očetje sploh ne morejo izkoristiti, če so ravno v prvih treh mesecih po rojstvu otroka morda službeno v tujini ali imajo druge službene obveznosti, da ga ne morejo izkoristiti v tem času. Lahko bi tudi dodali rešitev, po kateri bi lahko oče svoj neprenosljivi del starševskega dopusta izrabil tudi že v času materinega materinskega dopusta, kar bi nekaterim materam močno olajšalo prve tedne po porodu. Rešitev je enkrat že bila v predlogu zakona, a jo je ta vlada pred sprejetjem zakona črtala. Ob izjemnih podražitvah nepremičnin pogrešamo bistveno učinkovitejše ukrepe za lažje stanovanjsko osamosvajanje mladih parov in družin, ob velikih podražitvah vozil pa tudi več ukrepov za znižanje stroškov mobilnosti za družine z otroki.
Pričakovali bi spodbude za delodajalce, ki bi mladim staršem olajšale uveljavljanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva.
V komentarju, ki ste ga poslali medijem, zapišete, da »za večino družin omenjena novela zakona ne prinaša nič dobrega, nekaj malega za rejniške družine, udari pa po družinah, ki so že danes diskriminirane«. Če se ustaviva najprej pri tem – kaj so minimalne izboljšave?
Rejniškim družinam se bodo za dodelitev dodatka za veliko družino upoštevali lastni otroci in otroci v rejništvu skupaj. Rejnik/ca bi tudi ob namestitvi otroka v starosti med 8 in 15 let v rejništvo lahko dobil 15 dni starševskega dopusta. Družinam s tremi ali več polnoletnimi dijaki in študenti, mlajšimi od 26 let, z državno štipendijo ne bo več treba vlagati vloge za dodatek za veliko družino. Sicer dobrodošla odprava nepotrebne administrativne komplikacije, ki pa je žal le ena izmed mnogih, ki bremenijo bistveno več staršev, kar pa ministrstva očitno ne zanima.
Na kakšen način pa bo novela udarila po družinah, ki so že danes diskriminirane?
Predlog zakona ukinja danes veljavni 20 odstotkov višji otroški dodatek za otroke, mlajše od 4 let, ki niso vključeni v vrtec. Po ustavi mora država vsem otrokom omogočiti čim bolj enake možnosti ter staršem pravico do izbire oblike vzgoje in izobraževanja njihovih otrok. Višji otroški dodatek za otroke, ki niso v vrtcu, je bil uveden prav z namenom, da zmanjša razliko med podporo družinam, ki otroke vključijo v vrtec, in tistimi, ki jih ne. Ta dodatek je tako majhen, da že v veljavni zakonodaji v resnici nimajo starši vsi enakih možnosti za izbiro vzgojnega programa za predšolske otroke, saj država subvencionira le programe v javnih vrtcih in deloma še v vrtcih s koncesijo, ki tudi izvajajo javni program, če pa starši želijo izbrati kakšno drugo obliko, je finančno breme te izbire v celoti na starših. Zato je ta izbira za mnoge v praksi neizvedljiva, čeprav tudi ti starši plačujejo davke, iz katerih se zagotavlja subvencija za otroke v vrtcu. Za prav vsakega otroka v vrtcu država staršem daje subvencijo najmanj v višini 23 odstotkov cene programa, kar ta čas pomeni približno najmanj nekaj več kot 100 evrov mesečno, medtem ko znaša dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu, le 20 odstotkov njihovega siceršnjega otroškega dodatka, kar znaša največ približno 33 evrov, vendar za veliko večino teh otrok mnogo manj.
Bi nam to razložili bolj plastično?
Glejte, država ne glede na dohodek družine vsakemu otroku v vrtcu pokrije najmanj dvakratni mesečni strošek živil za prehrano otroka v vrtcu (mesečni strošek živil v vrtcu znaša približno 50 evrov), medtem ko večini otrok, ki niso v vrtcu, ne pokrije niti polovice tega stroška. Ali tem otrokom ni treba jesti? Če je povprečno plačilo staršev za vrtec približno 37 odstotkov cene programa, pomeni, da znaša subvencija za vsakega otroka v vrtcu v povprečju približno 63 odstotkov cene programa ali od nekaj več kot 300 evrov do skoraj 450 evrov mesečno. Če so tudi družine otrok, ki niso v vrtcu, v povprečju v istem dohodkovnem razredu, znaša zanje 20 odstotkov dodatek k otroškemu dodatku v povprečju le 13 evrov mesečno na otroka ali več kot 23-krat manj kot drugi otroci pri enakih družinskih dohodkih dobijo subvencije za znižano plačilo vrtca.
Pri tem opozarjate na pomanjkljive podatke o dostopnosti vrtcev …
Ministrstvo ukinitev tega dodatka predlaga s preprosto trditvijo, »ker je v zadnjih letih v vrtcih dovolj prostora«, ne podkrepi pa je s podatki o dostopnosti vrtcev po Sloveniji. V nekaterih občinah je morda res že dovolj prostora, to pa ne pomeni, da to velja za vse občine in kraje. Samo v Ljubljani je bilo letos maja na čakalnem seznamu za prvo starostno skupino približno 200 otrok.
Sprašujete se tudi, kaj pa otroci, za katere vrtec iz zdravstvenih razlogov ni primerno in varno okolje?
Že nekaj časa narašča število otrok, za katere zaradi bolehnosti in občutljivosti na respiratorne okužbe vrtec sploh ni primerno in varno okolje, zato pediatri njihovim staršem svetujejo, naj zanje, če le zmorejo, poiščejo zasebno varstvo s čim manjšo skupino otrok. To dejstvo zelo jasno dokazuje strma rast sredstev za bolniški stalež staršev za nego bolnih otrok, na kar je že opozoril tudi ZZZS. Tu gre za porabo velikih zneskov javnega denarja in velikanske izgube delovnih ur na delovnih mestih teh staršev, ki bi jo lahko zmanjšali, če bi staršem omogočili, da bi si laže privoščili tudi drugačne oblike vzgoje in varstva, ki so vsaj za nekatere otroke primernejše in varnejše kot vrtec.
Tudi vprašanje, zakaj udariti starše, ki vrtca ne morejo ali pa morda ne želijo uporabljati, se pojavlja v vašem komentarju.
Od vlade, ki razglaša slogane svobode, spoštovanja različnosti in spoštovanja možnosti izbire, bi pričakovali, da bo predlagala rešitve, ki širijo svobodo in možnosti izbire po načelu »moja družina, moja izbira«, ne pa takšnih, ki te možnosti in svobodo izbire krčijo. Predlagatelj žal ne navede nobenih argumentov, zakaj bi bilo dobro, da še poslabšajo položaj staršev, ki morda zaradi urnikov zaposlitve vrtca preprosto ne morejo učinkovito uporabljati in so prisiljeni poiskati druge rešitve ali pa preprosto želijo poskrbeti za vzgojo in varstvo svojih otrok na drugačen način. Zato sprašujemo zakaj.
Vladajoči v noveli celo pišejo, naj bi ta predlog pomembno pripomogel k reševanju romske problematike …
Tega sicer ne zapišejo, v nedavni razpravi v DZ pa so dejali, da si v vladajoči koaliciji domišljajo, naj bi ta predlog pomembno pripomogel k reševanju romske problematike. Ali res mislijo, da bi potencialna vključitev nekaj ducatov romskih otrok v vrtce karkoli bistveno spremenila? So vrtci res tako idealno okolje, kjer ni nobenega nasilja in tam noben otrok ne razvije vzorcev nasilnega vedenja?
Koliko otrok oziroma družin bo po vaši presoji prizadetih, če bo omenjena novela zakona sprejeta?
Čeprav ministrstvo ima podatke, tega ne navede. Ker gre za razmeroma majhen delež družin oziroma otrok in posledično za razmeroma majhen znesek, ki ga država danes nameni zanje, se še bolj utrjuje vtis, da gre predvsem za to, da se še bolj oteži izbira vsake druge oblike varstva za otroke, ki ni javni vrtec. Treba se je zavedati, da tudi ta razmeroma mali delež družin pomeni več tisoč prizadetih družin, kar v absolutnem smislu nikakor ni majhno število. Ocenjujem, da gre za približno 6.000 do 7.000 otrok oziroma približno en milijon evrov letno.
Predlagatelje zakona celo pozivate k dvigu otroškega dodatka za otroke, ki niso v vrtcu, namesto da ga ukinete?
Ker je dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu, že danes zelo majhen v primerjavi s subvencijo za vrtec in v primerjavi s stroški za vzgojo in varstvo, je očitno, da so ti otroci že danes kljub temu dodatku diskriminirani v primerjavi z vsemi drugimi. Zato predlagatelja predloga zakona pozivamo, da raje razmisli o zvišanju tega dodatka, ki bi bil tudi ob znatnem povečanju (npr. podvojitvi) še vedno tako majhen, da v nobenem primeru ne bi spodbujal ne-vključevanja otrok v vrtec, bi pa nekoliko zmanjšal vrzel diskriminacije med otroki, ki so v vrtcu, in otroki, ki niso.
Če sem vas prav razumela, sistemskih ukrepov za izboljšanje položaja vseh družin v omenjeni noveli zakona ni?
Žal res ne.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)