Piše: Petra Janša
O njenem zahtevnem delu na Oddelku za onkologijo UKC Maribor in občinski nagradi zlati grb mesta Maribor, ki so ga nedavno prejeli, pa o tem, kakšno je stanje na področju rakavih obolenj v Sloveniji, kako daleč je znanost na tem področju in tudi o tem, ali jo je kakšen bolnik kdaj že prosil, da bi mu končala življenje, smo se pogovarjali z vodjo Oddelka za onkologijo UKC Maribor Tamaro Petrun, dr. med., spec. onkologije z radioterapijo.
Gospa Petrunova, v časopisu Večer smo lahko pred časom prebrali vaš sestavek z naslovom Dnevnik, kjer ste med drugim zapisali, da radi hodite v službo. Predstavljam si, da je ta služba vse prej kot lahka.
Rada hodim v službo. Me izpopolnjuje. Ampak res je tudi, da je vsaka služba po svoje težka in vsako delovno mesto je odgovorno. Izjemno pomembno je, da svoj poklic opravljamo z veseljem in z zavestjo, da opravimo delo po svojih najboljših zmožnostih. In da si delo osmislimo. Res pa je, da se marsikdo vpraša, kako lahko rada hodim v službo, saj velikokrat delam z neozdravljivo bolnimi. Tudi z bolniki, ki jih čaka samo še nekaj dni življenja. Sprašujejo se, kako mi lahko to prinese radost, smisel in ne nazadnje tudi veselje pri delu. Na to misel oziroma vprašanje je čisto preprost odgovor. Verjemite, nikjer ne boste videli toliko življenja, kot ga je na onkologiji. Na onkologiji se naučiš, da si hvaležen. Hvaležen za dober dan, hvaležen za življenje, hvaležen, da zmoreš korake. In ja. Velikokrat je hudo. In se mi zdi, da ne bom zmogla več. Ko požiram solze ob sporočanju slabe novice. Ampak to je človeško. Zavedati se moramo, da je življenje dar. Mi smo tukaj, da ga negujemo. Prav tako se moramo zavedati, da je naravno, ko začne življenje ugašati. In to ni neuspeh.
V omenjenem prispevku ste tudi zapisali: »Pridem v službo in inženirji mi povejo, da danes mašine (linearni pospeševalnik) zagotovo ne bodo crknile.« Je to sistemska težava v zdravstvu ali bolj izjemen dogodek?
Na Enoti za radioterapijo UKC smo se soočali s problemom, da sta naša linearna pospeševalnika na začetku stala, ker ni bilo kadra. Nista klinično obratovala. Sedaj si pa predstavljajte, da kupite nov avto in ga imate 5 let v garaži. Nato ga začnete postopoma uporabljati. Okvare na takem avtu bodo pogostejše, kot če bi ga vozili od prvega dneva. Prav tako bodo rezervni deli teže dostopni oziroma ne bodo takoj na voljo. To se je dogajalo pri nas. Ko govorimo o finančnem zalogaju nakupa enega linearnega pospeševalnika, govorimo o več milijonih evrov. Zato nam naš UKC ni mogel kupiti novih »mašin«. Sedaj dobimo 4 nove linearne pospeševalnike in nov CT-simulator. Prav tako dobimo vso pripadajočo opremo (računalniške programe, kamere za nadzor dihanja …). To bo financirala Evropska unija.
Je pa prav Oddelek za onkologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor pred kratkim prejel občinsko nagrado zlati grb mesta Maribor. Verjetno ste kot vodja onkologije v UKC Maribor ponosni na to?
Zelo. To je znak, da so nas opazili. In prepoznali, da se trudimo za dobro naših onkoloških bolnikov.
Nam lahko zaupate, kaj je občina zapisala v obrazložitvi k omenjeni nagradi?
Zapisali so, da so napori in dosežki v vseh treh enotah Onkologije UKC Maribor (Enota za internistično onkologijo, Enota za radioterapijo, Enota za paliativno oskrbo) veliki. Opazili so izjemno predanost medicinskega osebja. Poudarjajo, da se vsi zaposleni kadri trudimo izboljšati kakovost človeškega življenja. Kljub kadrovski stiski se vključujemo v študije in skrbimo, da so bolniki obravnavani v skladu z indikacijami za zdravljenje, hkrati pa negujemo empatičnost do bolnika.
Zakaj se mlad človek odloči prav za specializacijo onkologije z radioterapijo?
Onkologija je ena od področij v medicini, kjer lahko razvoj merimo s potencialno rastjo. Onkologija ponuja izjemno možnost za strokovni razvoj. Hkrati pa te prizemlji. Da nič ni večno. Delaš s hudo bolnimi bolniki. Zdraviti moraš tako telo kot duha. Kar je izziv, ki te napolni. Specializacija onkologije iz radioterapije je izjemno zanimiva, ker je delo razgibano. Imaš ambulanto, si na konzilijih, rišeš tarčne volumne, sodeluješ pri celovitem zdravljenju onkološkega bolnika – od radikalnega do paliativnega zdravljenja. Vsaka veja medicine je izjemno zanimiva. Prepričana sem, da so vse specializacije, ki se ukvarjajo z onkologijo (internistična onkologija, onkologija z radioterapijo, delo v paliativni medicini) primerne za vse, ki imajo širok nabor zanimanja in si želijo izzivov. In ni prav, da mislimo, da smo uspešni samo takrat, ko nam gre vse po načrtih. Zame je ena izmed največjih umetnosti v medicini, da sem ob bolniku, ki je neozdravljivo bolan, in ga vodim na njegovi poti.
Kakšno je stanje na področju rakavih obolenj v Sloveniji?
Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji ta privilegij, da imamo izjemno hitro dostopna vsa zdravila za sistemsko zdravljenje, ki so na voljo v Evropi. In da zdravnikom ni treba razmišljati, ali bomo dali ob ustreznih indikacijah zdravilo bolniku, čeprav stane ena aplikacija npr. 20.000 evrov. Zdravila so dosegljiva ne glede na ceno. Zdravniki in bolniki imamo izjemen privilegij, da nam bolnika pri onkološkem zdravljenju ni treba gledati »skozi denar«. Če zdravilo potrebuje, ga dobi ne glede na stroške. Velikokrat v tujini ni tako. Ali zdravila niso dostopna ali pa si jih bolnik ne more privoščiti, ker so predraga. Kot pa vemo, je pojavnost rakavih obolenj v konstantnem porastu. Po poročilu SLORA bo vsak tretji Slovenec, ki se je rodil v letu 2022, zbolel za rakom.
Ljudje, ki zbolijo za rakom, se najprej ustrašijo smrti. Upravičeno?
Razumem jih, da se ustrašijo smrti. Še pred 20 leti je bil določen rak lahko smrten. Sedaj (v letu 2025) je isti rak ozdravljiv. Ko je moja mama zbolela za rakom jajčnika, sem tudi sama najprej pomislila na smrt, saj je njena mama (moja babica) za rakom jajčnika umrla pri 38. letih. Moja mama je prejela zdravljenje po smernicah, dobro odgovorila ter danes pazi moje otroke in pomaga pri vzgoji vseh svojih vnukov. Ko je mama zbolela, smo imeli največje število obiskov, kar se jih spomnim. Vsi so želeli videti mamo, ker so bili prepričani, da ne bo več dolgo z nami. Ampak verjemite, danes rak ne pomeni smrti. Raka znamo zdraviti in velikokrat pozdraviti. Če pa bolezni ni mogoče ozdraviti, znamo omiliti in lajšati simptome.
Bo rak kdaj ozdravljiv oziroma kako daleč je znanost na tem področju?
Že danes znamo pozdraviti veliko različnih rakov. Verjamem, da se bo ta trend nadaljeval, saj prihajajo nova in nova učinkovita zdravila. V primeru, da pa rak ni ozdravljiv, postane kronična bolezen, s katero lahko v mnogih primerih kvalitetno živimo veliko časa. Verjamem, da bo v prihodnosti postal ozdravljiv marsikateri rak, ki danes še ni. Prav tako že danes vemo, kako lahko določene rake preprečimo (izjemno pomembna je preventiva in cepljenje proti HPV, s katerim lahko preprečimo raka na materničnem vratu). Zaradi napredka zdravljenja se preživetje izboljšuje.
Vas je kakšen bolnik kdaj že prosil, da bi mu končali življenje?
Preoblikovala bi vprašanje. Koliko bolnikov me je prosilo, naj jih zdravim oziroma vodim na njihovi onkološki poti. Vsi! Le dvakrat (lahko vam zdeklamiram ime in priimek, vrsto raka in njihovo socialno mrežo) sem se soočila z vprašanjem, kaj pa, če bi končala njihovo življenjsko pot. Starejša gospa (bilo je pred poletnimi počitnicami) je izrazila strah, da bo v napoto svojcem, ker ve, da si želijo iti na morje. Po pogovoru ter dodatnih kontrolah in telefonskih posvetih so si svojci organizirali dopust, gospa pa je svoje zadnje dni še naprej preživela v domači oskrbi. Drugi gospod je bil hospitaliziran. Tisti dan sem bila dežurna. Popoldne so se začele hujše bolečine v predelu trebuha. Gospod je bil utrujen od bolečin, saj začetna protibolečinska terapija ni prijela. Zvečer me je prosil, ali lahko nekaj naredim, da bo umrl. Sem mu dejala, da ga razumem, ampak bova še naprej poskušala urejati njegovo bolečino. Ob enih ponoči je bil gospod umirjen, ker so se bolečine zmanjšale in je lahko zaspal. Zjutraj sem ga obiskala. Na moje vprašanje, ali si še vedno želi umreti, je odgovoril, da je hvaležen, da se je zjutraj zbudil, ker je svet lepši.
Bi za konec še kaj radi sporočili našim bralcem?
Bodimo hvaležni za to, kar imamo. Imejmo radi življenje z vsemi radostmi in »hudimi urami«. Življenje je dar. Ni vedno lepo, daleč od tega. Ne imejmo pred očmi, da življenje ni vredno, če smo neozdravljivo bolni oziroma smo priklenjeni na bolniško posteljo. Tisti, ki delamo z neozdravljivo bolnimi, se ne srečujemo z vprašanjem smrti, ampak z vprašanjem življenja. Drug drugega potrebujemo. Prof. Zwitter, moj prvi mentor pri specializaciji, mi je prvo leto dal izjemen nasvet, ki je utrdil moj pogled na življenje. Dejal je: Tamara, ko si se rodila in si bila nebogljena, so zate skrbeli starši. Ko bodo tvoji svojci ali bolniki nebogljeni, jim pomagaš ti in skrbiš za njihovo dobro. In je krog sklenjen. Ne pogovarjamo se o smrti, ampak o življenju.
