Piše: Petra Janša
O izjemnem uspehu filma Exodus 1945: Naša kri v slovenskih kinematografih, kaj mu nagrada pomeni, ali je poleg pohval prejel kakšne politične odzive ter o prihodnjih načrtih smo se pogovarjali z režiserjem, scenaristom, filmskim producentom in vodjo ekipe Studia Siposh Davidom Sipošem.
David Sipoš je filmski producent in vodja ekipe Studia Siposh. Velik del svojega ustvarjanja je posvetil zgodbam za filmska platna in televizijske ekrane po vsem svetu, saj Studio Siposh že vrsto let sodeluje z mednarodno katoliško televizijsko mrežo EWTN s sedežem v ZDA. Poleg zgodb, ki dajejo moder uvid v bogato zgodovino krščanskega izročila, želi skozi film odkrivati slovenske zgodbe, ki navdihujejo, a so bile v preteklosti zamolčane ali pozabljene. Njegov igrani filmski projekt Kresnik: Ognjeno izročilo je obudil stare slovenske legende. Vidnejši filmski projekti, ki jih je ustvaril, so Goreči škof o škofu Antonu Vovku, Sen 1991 o osamosvojitvi Slovenije in Srečen bo čas o blaženem Antonu Martinu Slomšku. Glavno poslanstvo, ki ga izpolnjuje z vsakodnevnim delom, je vodenje ekipe, ki v Sloveniji in svetu širokemu gledalstvu dokazuje velik estetski potencial in visok produkcijski nivo.
Gospod Sipoš, film Exodus 1945: Naša kri je v manj kot mesecu dni prejel prvo zlato rolo za slovenski celovečerni film. Naše iskrene čestitke!
Najlepša hvala. Res smo veseli, da je film občinstvo tako lepo sprejelo.
Kaj vam osebno pomeni ta nagrada in kako ste jo doživeli vi in ekipa Studia Siposh?
Priznam, da o nagradah med samim ustvarjanjem filma sploh nismo razmišljali. Želeli smo ustvariti film, ki čim bolj iskreno, spoštljivo in tehnično dovršeno predstavi usode, o katerih govori. Zato sem za to priznanje resnično hvaležen. Zlata rola za Studio Siposh pomeni dragoceno potrditev našega dosedanjega dela in vizije. Hkrati pa nam vliva ogromno novega zagona, da s ponosom in odgovornostjo raziskujemo še druge zgodbe, ki so predolgo ostale v senci zgodovine.
Zlata rola torej potrjuje, da si je film ogledalo več kot 25.000 gledalcev. Ste pričakovali tako močan odziv občinstva, še posebno pri tako občutljivi zgodovinski temi, kot so tragični povojni dogodki? Vas je kakšen odziv gledalcev še posebej ganil?
Nas je takšen odziv resnično presenetil in hkrati ganil. Čeprav smo verjeli v kakovost svojega dela, si nismo upali napovedati, da se bo film tako hitro in močno dotaknil tako širokega kroga ljudi. Še posebej nas veseli dejstvo, da so si za obisk kinodvorane čas vzeli tudi starejši, ki si že nekaj časa niso pogledali filma v kinu. Velik obisk v kinu je dokaz, da je Exodus 1945: Naša kri film, ki ga je veliko ljudi pričakovalo in potrebovalo. To se vidi tudi v odzivih po koncu filma, ko ljudje pristopijo do nas in nam zaupajo takšne in drugačne usode svojih sorodnikov. Še posebej ganljivo je, ko pristopijo ljudje, ki povedo, da je kdo od njihovih bližnjih doživel popolnoma enako usodo, ali pa so osebno poznali dr. Meršola ali dr. Janeža. Ti osebni stiki nam potrjujejo, da smo posneli zgodbo, ki je ljudem končno dala prostor, da o svoji bolečini spregovorijo naglas.
Slovenski film ima pogosto težave z obiskom v kinematografih. Kaj po vašem mnenju loči Exodus 1945: Naša kri od drugih domačih filmov in kaj mu je omogočilo tako velik uspeh pri gledalcih?
Pri filmu Exodus 1945: Naša kri naš namen nikoli ni bilo zgolj nizanje zgodovinskih dejstev ali kronološki prikaz dogodkov. Od samega začetka smo stavili na človeško noto, torej na tiste globoke osebne stiske, neizmeren pogum in težke moralne dileme posameznikov, s katerimi se gledalec lahko resnično poistoveti na čustveni ravni. Želeli smo, da občinstvo začuti težo tistega časa skozi oči ljudi, ki so ga doživeli oziroma preživeli. Druga ključna komponenta pa je zagotovo sama tematika, ki je bila v našem prostoru predolgo potisnjena v zasebno sfero, in verjamem, da so ljudje zato s toliko večjim veseljem prišli v kino.
Film govori o dogodkih leta 1945 in vračanju dostojanstva ljudem, ki jim je bilo desetletja odvzeto. Kako ste se kot producent odločili, da boste to zgodbo pripovedovali prav zdaj, in s kakšnimi izzivi ste se srečali pri financiranju in snemanju?
V Studiu Siposh smo se na ta korak pripravljali postopoma. Po filmih Goreči škof, Srce se ne boji in Nebesa pod Triglavom, ki so že odpirali podobna zgodovinska vprašanja, smo čutili, da je čas tudi za neposreden nagovor prelomnega leta 1945.
Produkcijsko je bil projekt izjemen zalogaj, ki je od celotne ekipe zahteval nenehno iskanje kreativnih rešitev. Največji logistični izziv je bila prepričljiva uprizoritev množičnih prizorov bežanja. To je bil velik podvig tudi za kostumografijo, saj smo morali v avtentična oblačila tistega časa obleči ogromno število ljudi. Tehnično najbolj zahtevno pa je bilo delo na vlaku. Preživeti ves dan z množico statistov v tako omejenem prostoru je od celotne ekipe in igralcev zahtevalo veliko discipline in obilo potrpežljivosti.
Največji izziv pa je vsekakor predstavljalo financiranje filma. Zagotavljanje sredstev iz donacij nam je po eni strani dalo popolno ustvarjalno svobodo, po drugi strani pa je pomenilo ogromno odgovornost in nenehno iskanje sredstev pri ljudeh, ki bi (in so) v zgodbi prepoznali vrednost. Tudi za naprej ostajamo zvesti tej poti; trenutno se že intenzivno osredotočamo na zbiranje donacij za drugi del.
V filmu Exodus 1945: Naša kri so v ospredju izključno žrtve in njihove osebne zgodbe; konkretna imena storilcev se ne pojavljajo – kot da gre za kolektivno krivdo zločina. Zakaj ste se odločili za tak pristop in kako je to vplivalo na sprejem filma pri gledalcih?
Odločitev za osredotočenost na osebne zgodbe brez navajanja imen storilcev izhaja iz želje po preseganju ideoloških delitev in poudarjanju univerzalne človeške tragedije namesto političnega obračunavanja. Naš cilj ni bil kazanje s prstom ali iskanje krivcev, temveč ustvarjanje prostora, ki priznava trpljenje in spoštuje dostojanstvo žrtev. Poseben izziv nam je bil to občutljivo temo predstaviti tako, da filmskemu jeziku prisluhne vsak, ne glede na osebna prepričanja, saj naš namen ni deliti, temveč odpirati prostor za premislek o pogumu, človečnosti in kolektivnem zgodovinskem spominu. Odziv javnosti nam potrjuje, da je slovenski prostor takšno zrelo in sočutno obravnavo zgodovine močno potreboval.
Ste prejeli kakšne negativne ali kritične politične odzive, npr. z leve ali desne strani političnega spektra?
Glede na to, kako občutljiva je ta tema, smo kritike pričakovali. Vendar se z njimi nismo preveč obremenjevali, saj naš namen ni bil ugajati ali slediti kakšni ideologiji. Naš glavni cilj je bil le to, da film doseže čim več ljudi in se jih dotakne na osebni ravni. Želimo si, da bi gledalci v kino prišli z odprtim srcem in brez vnaprejšnjih prepričanj ter preprosto dovolili, da jih zgodba nagovori. Na koncu nam največ pomeni to, da film gledalcem nekaj da, ne glede na njihovo politično prepričanje.
Poleg filma Exodus 1945: Naša kri ste ustvarjali tudi filme, kot so Kresnik: Ognjeno izročilo, Goreči škof in Srečen bo čas. Kateri od preteklih projektov vam je dal največ izkušenj za ta veliki celovečerni film?
Vsak od naših preteklih filmov je bil šola zase, saj se človek pri vsakem projektu nauči nekaj novega. Čeprav so bili nekateri filmi morda krajši ali dokumentarni, so bili vanje vedno vključeni tudi igrani deli, na katerih smo se učili. Prav ta pot nas je počasi, korak za korakom, pripeljala do točke, ko smo se počutili dovolj suverene, da smo vsa pridobljena znanja lahko združili v eno celoto, kar nam je končno omogočilo, da posnamemo tako zahteven projekt, kot je enourni igrani film Exodus 1945: Naša kri.
Po prejemu zlate role ste omenili, da je nagrada hkrati tudi »obveza za prihodnost«. Kaj načrtujete v prihodnje?
Prejem zlate role razumemo kot potrditev preteklega dela in hkrati, kot že rečeno, kot veliko obvezo za naprej. Naše raziskovanje za prvi film je hitro pokazalo, da je zgodb, ki si zaslužijo filmski spomenik, preprosto preveč, da bi jih zajeli le v trilogiji, zato se obeta serija, ki bo presegla tri dele. Pot do tja bo dolga, naš prvi cilj pa je izvedba snemanja naslednjega dela v letu 2027. Ker film nima naročnika in nastaja izključno s pomočjo donacij, trenutno zbiramo sredstva, ki so potrebna za zagon predprodukcije. V novem poglavju bomo sledili dr. Valentinu Meršolu (Jernej Kuntner) in dr. Janezu Janežu (Matevž Müller) skozi dogajanje v Vetrinju, britansko izdajo in usodno vračanje v Jugoslavijo. Vzporedno pa v naši produkciji nastajajo tudi drugi projekti s krščansko vsebino – eden od teh bo v kinematografe prišel že jeseni.
