Piše: L.K.
Pred dnevi je izšla nova knjiga Milana Gregoriča z naslovom TIGR se vrača iz pregnanstva in podnaslovom Vrnimo primorskemu domoljubju njegovo poteptano čast, ki obravnava bridko usodo primorskih domoljubov pod komunizmom in veličasten napor za njihovo rehabilitacijo. Prav o tem je avtor knjige govoril tudi v sledečem intervjuju.
Kdaj in kaj vas je spodbudilo, da ste se poglobili v preučevanje te teme?
Enkrat sredi 70. let prejšnjega stoletja sem v reviji Obala zasledil tekst Silvestra Faturja, pivškega slavista, pedagoga in publicista, z naslovom »Zakaj molk o Tigru«. Tekst mi je zbudil pozornost, ker se je o tem večkrat spraševal tudi pisatelj Boris Pahor. Hkrati me je to spominjalo na moje otroštvo, ko so moji predniki govorili o Tigru z občudovanjem, a šepetaje in skrivnostno ter včasih celo konspirativno zapeli tigrovsko primorsko himno: »Mi smo ubežniki, / mi smo izgnanci, /sestra nam cesta je, / brat nam glad./ Matere v sužnosti,/ v ječah so znanci, / mi pa verujemo v našo pomlad!…«, ki pa je na moje veliko začudenje po vojni izginila iz javnosti. In slišal sem celo, da je ni niti v učbenikih. Začel sem iskati literaturo, ki bi mi dala potrebne odgovore na vprašanja, ki so se mi postavljala, a je bila v prejšnjem režimu o tem prava suša. Je pa po demokratizaciji Slovenije izbruhnila na dan silovita eksplozija informacij o Tigru, a ne samo o njegovem junaštvu pod fašizmom, ampak tudi o bridki usodi Tigra in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, med vojno in po njej.
In kakšen je bil vaš odziv, ko ste ugotovili, da je režim dejstva o revolucionarnem nasilju nad primorskimi domoljubi skrival pol stoletja in jih tranzicijska levica še zdaj poskuša zamolčati?
Brez olepševanja, doživel sem zgražanje nad tem in upor. Moral sem nekaj storiti, da vsaj v neki meri razkrinkam to umazano skrivaštvo in se oddolžim tem žrtvam revolucionarnega nasilja. V junaško vlogo Tigra pod fašizmom se nisem poglabljal, ker je to ledino orala množica drugih piscev in je iz tega nastajala skladovnica knjig. Potegnilo me je raziskovanje bridke usode Tigra in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, kjer je vladala zarota molka in se o tem pol stoletja ni smelo ne govoriti ne pisati. Kot bomo videli iz intervjuja, je komunistično vodstvo obravnavalo TIGR kot politično nazadnjaško meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih imperialističnih služb. Zato vodstvo partije Tigra kot organizacije ni povabilo v NOB, pač pa je posameznike sprejemalo, vendar s sumničenjem in jih je imelo vedno pod nadzorom, organizacijo pa je uničilo tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih tigrovcev, kar ni uspelo niti fašistom.
Ali lahko naštejete vsaj nekaj najbolj vidnih primerov revolucionarnega nasilja in zločinov nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi?
Za uvod v odgovor na to vprašanje bi rad pojasnil, da za revolucionarno nasilje in zločine nad tigrovci ne moremo kriviti navadnih partizanov in tudi ne navadnih komunistov, ki so iskreno verovali v svoje ideale in se jim ni sanjalo, kaj vodstvo partije naklepa in počne za njihovim hrbtom. Tudi sicer je vodstvo partije to nasilje in zločine izvajalo prek specialnih enot, zavezanih molčečnosti (OZNA, VOS, SDV, KNOJ idr.). Mnogi izmed njih, vključno z njihovimi družinami, so bili tudi sami žrtve tega nasilja, saj jih je kar nekaj končalo s samomorom, z zdravljenjem v psihiatričnih bolnišnicah ipd. Seznam žrtev je dolg in bom naštel le nekaj najvidnejših primerov. Tatjana Rejec je npr. v svoji knjigi »Partija in tigrovci« nanizala dovolj prepričljivih dejstev o medvojnem zagonetnem, zahrbtnem umoru vodilnih tigrovcev Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika. Znane so okoliščine o povojni ugrabitvi in umoru vodilnega tigrovca Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 1995). Prav tako je znana povojna ugrabitev in umor liberalcev dr. Andreja Uršiča in Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1995). Pa zahrbten povojni umor tigrovca Franca Pelicona leta 1949, brata dolgoletnega predsednika koprske borčevske organizacija Cirila Pelicona (Svobodna misel, 14. 8. 2007). Vidnega tigrovca Vladimirja Manjkoča je pograbilo zobato kolesje kominforma. Bil je deportiran na Goli otok, kar ga je spravilo v grob pri 43 letih. Danilo Zelen, vojaški vodja Tigra, je bil po podatkih iz oddaje »Pričevalci« žrtev izdaje komunista Filipa Tekavca. Krščanski socialec dr. Stanko Vuk, priljubljen domoljub, književnik in politik, je bil s soprogo Danico Tomažič, sestro komunista in heroja Pinka Tomažiča, ter z njunim znancem dr. Dragom Zajcem iz Ljubljane surovo umorjen v Trstu med vojno (Martin Brecelj, »Anatomija nekega zločina«, Trst, Mladika, 2006). Znana je tudi sestava trojke, ki je storila ta zločin, in to poimensko. Janko Premrl Vojko, ikona primorskega uporništva, je bil tudi zahrbtno umorjen med vojno. Primorska je ob tej novici, ki je pred nedavnim prišla na dan v oddaji »Pričevalci«, dobesedno obnemela. In tako naprej brez konca.
Kakšna pa je bila usoda čedermacev in primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje, in še drugih žrtev?
V knjigi je tudi poimenski seznam dvajsetih med vojno in po vojni zahrbtno umorjenih čedermacev z opisom časa in okoliščin umorov, pa podatki o dvajsetih čedermacih, stlačenih v slovenske zapore in gulage, kjer so prebili skupaj 82 let. Česa takega niso počeli z njimi niti fašisti. Ne nazadnje ima partijsko vodstvo na vesti nekaj zahrbtno umorjenih primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za vzdrževanje zvez z zavezniškimi silami, ki so tudi bili neke vrste tigrovci. Od 27 padalcev so 2 ubili četniki, 4 so padli v boju z okupatorjem, 9 »pa jih je vzela noč« že med vojno in po njej. Zgodovinsko potrjeno je tudi, da je iz Trsta in Gorice v dveh mesecih povojne jugoslovanske uprave izginilo od 1500 do 2000 ljudi, pretežno Italijanov pa tudi več Slovencev, od katerih so se nekateri vrnili, druge pa je tudi »vzela noč«. Iz dokumentov zavezniške vojaške uprave pa lahko tudi zvemo, da je Udba tudi po izgonu jugoslovanske vojske iz Trsta še naprej ilegalno vdirala v mesto ter ugrabila in umorila še okrog 30 slovenskih političnih nasprotnikov komunizma. Prava, pravcata orgija ugrabljanja in pobijanja političnih nasprotnikov torej.
Kako so molk o njihovi bridki usodi pod komunizmom in prikrivanje revolucionarnega nasilja nad njimi sprejemali preživeli tigrovci in drugi primorski domoljubi? Kako so se odzivali na to? In kako je reagiralo vodstvo partije?
Preživeli tigrovci so ob širši primorski javnosti boleče prenašali zakrknjeni molk o njihovi vlogi v slovenski novejši zgodovini in so ves povojni čas prosjačili borčevsko organizacijo, da bi tudi oni ustanovili veteransko organizacijo znotraj ZB z zahtevo po rehabilitaciji Tigra, preučitvi njegove zgodovine med vojno in po njej, ustanovitvi lastne veteranske organizacije in izenačitvi socialnega statusa tigrovcev s statusom borcev NOB. Tigrovci namreč, ki se niso vključili v NOB, niso uživali po vojni prav nobenih družbenih privilegijev (ugodne pokojnine, brezplačno zdravljenje v toplicah, olajšave pri prevozih z javnimi prevoznimi sredstvi ipd.). Zadnji poskus rešitve njihovih zahtev je bil sredi leta 1958, in to po uradni poti, prek predstavnika v Republiški ljudski skupščini, a so bili spet surovo zavrnjeni. Še več, na zloglasni seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 (Primorski rodoljub, št. 5/2001) so še poldrugo desetletje padali po njih sledeči ogabni pljunki: »TIGR ni bilo nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila nobena zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje (Mitja Ribičič). In dalje, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher). Zato »naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). In to se je tudi zgodilo, kot so to dokazali številni seznami s povojnih zasliševanj, ki jih je v arhivih Udbe odkrila Tatjana Rejec in jih objavil v knjigi Partija in tigrovci, o njih pa je spregovoril tudi 92-letni preživeli tigrovec, učitelj Anton Rutar. Ni mi znano, da bi kdo od vodstva tranzicijske levice, ki se na tigrovskih spominskih proslavah tako radi kitijo s tigrovskim junaštvom ter se v prvih vrstah vzhičeno nastavljajo kameram in reflektorjem, kadarkoli protestiral proti sramotnim sklepom navedene seje CK ZKS ali se celo opravičil za pljunke, ki so padali po tigrovcih.
Kdaj in kako so potem tigrovci ustanovili lastno veteransko organizacijo – Društvo TIGR Primorske?
Ob odkritju dolgo časa prikritega zapisnika zloglasne seje CK ZKS z dne 13. junija 1958, ki je še poldrugo desetletje po vojni ogabno pljuvala po Tigru, je preživelim tigrovcem in drugim primorskim domoljubom prekipelo in so proti volji ZB (Zveze borcev) ustanovili lastno veteransko organizacijo, imenovano »Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (v nadaljevanju »Društvo TIGR Primorske«) z okrog 1000 člani, s Karlom Kocjančičem kot njegovim prvim predsednikom, z lastnim simbolom in praporom brez rdeče zvezde in z območnimi enotami po vsej Primorski, vključno z zamejstvom in Ljubljano. Borčevska organizacija pa je tedaj, ko jim je društvo ušlo izpod nadzora, pohitela in jim ponudila položaj samostojne veteranske sekcije znotraj ZB, a je bilo to prepozno, ker je vlak že odpeljal. Zato pa je, niti malo naključno, poskrbela, da so se v sicer pluralno domoljubno društvo nagnetli tudi številni borci, komunisti in celo udbovci. Ustanovitelji društva so namreč s svojo uporniško držo in s svojim razkrinkavanjem tudi bridke usode primorskih domoljubov pod komunizmom predstavljali za ZB veliko skrb in nevarnost, zato jih je poskušala imeti pod nadzorom vsaj znotraj društva. In navzočnost teh načrtovanih vsiljencev je tako povzročala stalne konflikte na shodih društva, kar sem opisal tudi v knjigi. Kljub tem sporom in spopadom je društvo, ko je še bilo pod vodstvom ustanoviteljev, z veliko odločnostjo opravilo veličastno delo pri rehabilitaciji primorskih domoljubov.
Kako se je na ustanovitev društva odzvala javnost?
Naj pri tem omenim, da je 92-letni preživeli tigrovec učitelj Anton Rutar, ko je zvedel, da se v društvu gnetejo tudi borci, komunisti in celo udbovci, ki naj bi jim sedaj postavljali spomenike, imeli slavnostne nagovore ipd., v zli slutnji vzkipel, rekoč (Karlo Kocjančič, Življenje in delo, Mladika, Trst 2008): »In sedaj nam bodo ti fanatiki, ki so nam pošiljali špiclje, ki so poročali, kaj delamo, govorimo, beremo …, ali pa so to izvajali kar znotraj naših družin, žena, hčerk, sinov …, da bi si oprali vest, postavljali spomenike. Kot bi Stalin postavil spomenike svoji žrtvam v Sibiriji. Moralne pokveke!«
Pisatelj in akademik Saša Vuga, ki je odločno podpiral ustanovitev društva in njegovo delovanje v prvem desetletju ter se je nekajkrat pridružil tudi tigrovskim shodom in imel slavnostne nagovore, je npr. na velikem zborovanju v Gorici ob proslavljanju 50. obletnice osvoboditve (1995) pretresel zbrano množico z besedami: »Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali pa kot zravnani čuvaji dragocene dediščine …Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati, če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes.«
Kaj so v društvu povzročala nerazrešljiva razhajanja in konflikti?
Društvo je ob takem konfliktnem sestavu in takih radikalnih razhajanjih v pogledih na program zašlo v velike, nerazrešljive težave. Naša pričakovanja o pluralnem društvu, ki se bo ukvarjalo izključno z rehabilitacijo primorskega domoljubja ne glede na politične poglede primorskih domoljubov, so se izkazala z množičnim vdorom komunistov in borcev vanj za naivna in neuresničljiva. Najbolj je padalo po vodstvu, to je po Kocjančiču in njegovih najožjih sodelavcih, ki so, napadeni z vseh strani, s težavo poskušali vzdrževati ravnotežje v društvu in uresničevati zastavljeni program. Tudi sam sem se zavedal, da grozi društvu razkroj. Že v 3. številki Primorskega domoljuba leta 2000 sem v zli slutnji opozoril, »da moramo ohraniti pluralnost društva in preprečiti, da bi se ga kdo polastil, ker bi se v tem primeru naselilo enoumje vanj. In če kdo slučajno to načrtuje, potem pripravlja njegov pogreb. Pa naj se tega zaveda ali ne.« To se je potem tudi zgodilo. Leta 2013, po skorajšnji hkratni smrti ustanoviteljev društva, sem prav tako v društvenem glasilu (št. 79) že resignirano zapisal, »da se zaradi skomin borčevske organizacije, da bi položila roke na društvo, odpira vprašanje, ali je društvo TIGR še TIGR ali pa je postalo zgolj podružnica neke druge centrale«.
Kateri so bili v prvih desetih letih po ustanovitvi najpomembnejši dosežki društva pri rehabilitaciji primorskih domoljubov?
Kljub notranjim razhajanjem, sporom in konfliktom je društvo v prvih desetih letih delovanja − do skorajšnje hkratne smrti njegovih ustanoviteljev Karla Kocjančiča, Nadje Maganja, Franja Batagelja, Cirila Pelicona in Marjana Bevka − opravilo veličastno delo pri rehabilitaciji primorskih domoljubov. Postavljenih je bilo prek 40 spominskih znamenj in doprsnih kipov »pozabljenim« tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, tudi žrtvam revolucionarnega nasilja. Izdanih je bilo ducat knjig v založbi društva, tudi s kritično vsebino do režima ,in prav toliko ob sozaložbi ali drugačni podpori društva. In na Velikem Cerju, na Goriškem Krasu, je na pobudo in ob velikanskih naporih društva zrastel veličasten spomenik braniteljem slovenske zemlje, ki bo žarčil primorsko domoljubje daleč naokoli in v prihodnost.
Zakaj je v društvu prišlo do tragičnega razkola in njegovega zatona?
Tragična usoda je hotela, da so ustanovitelji in stebri društva, to je primorski narodnjaki Karlo Kocjančič, Nadja Maganja Jevnikar, Franjo Batagelj, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije Ciril Pelicon in Marjan Bevk, skoraj hkrati pomrli in društvo je, kot je bilo verjetno načrtovano, padlo v roke levi, trdi komunistični in borčevski struji in postalo bled privesek ZB. S tem je bilo v društvu konec kopanja po bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom. Na tigrovskih proslavah društva je po novem prevladovalo nikogar moteče monotono slavljenje, sicer junaškega primorskega upora pod fašizmom, in o njih ni bilo več niti ene same besede o njihovi bridki usodi pod revolucionarnim nasiljem, kar pomeni žalitev mrtvih in izzivanje živih. Tudi na nedavni proslavi na Mali gori Matjaž Nemec kot slavnostni govornik »ugrabljenega« društva ni niti z besedo omenil zloglasnega zapisnika seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958, kaj šele da bi obsodil ogabne pljunke, ki so na seji padali po Tigru še poldrugo desetletje po vojni. Ob taki hinavski drži »novodobnih povzpetniških levičarskih tigrovcev« ne more človek ravnati drugače, kot da podpiše bridke besede, ki sta jim jih v svojih izjavah namenila Anton Rutar in Saša Vuga. Stvar je šla tako daleč, da so pod novim vodstvom vidni člani društva obiskali Titov grob v Beogradu in položili cvetje nanj itn. Pomladna stran, vključno z menoj, piscem te knjige, in drugimi vidnimi predstavniki v njej, je iz Društva TIGR Primorske izstopila. Praporščak je vrnil prapor društvu in odklonil, da bi se z njim še naprej udeleževal društvenih slovesnosti. Območne enote so začele razpadati, npr. v Gorici in Benečiji. Društvo mi ni bilo več zanimivo zaradi enoumja in hinavščine, ki sta prevladovali v njem, in me njegove slovesnosti, na katerih so še naprej prikrivali revolucionarno nasilje nad primorskimi domoljubi, niso več zanimale. V bistvu so se mi levičarski izobraženi društveni akterji, ki dobro poznajo tudi bridko usodo primorskih domoljubov pod komunizmom, v svojih manipulativnih nastopih na slovesnostih smilili. Mislim celo, da to ni več tigrovsko društvo, ampak pohlevni privesek borčevske organizacije, in da nima moralnih kvalifikacij, da bi nastopalo v imenu Tigra. Ko bodo javno obsodili navedeno nasilje in zločine, bodo lahko spet govorili v imenu tigrovcev. Doslej nastopajo v vlogi mizernih lutk.
Kako je potem prišlo do ustanovitve novega, vzporednega tigrovskega društva SLOVENSKI TIGR – 13. MAJ?
Po razkolu v Društvu TIGR Primorske je Vili Kovačič na Krasu ustanovil novo, pluralno vzporedno tigrovsko društvo SLOVENSKI TIGR – 13. MAJ, ki je ostalo zvesto izvornemu programu preminulih ustanoviteljev prvotnega društva. Kot je razvidno iz knjige, je novo društvo začelo svojo dejavnost z organizacijo posvetov o Tigru v Državnem svetu RS. Predlagalo je 13. maj, dan prvega spopada z okupatorjem na slovenskem ozemlju, za državni praznik (deloven), a mu je v parlamentu zmanjkal en glas. Predlagalo je tudi razglasitev vojaškega vodje Tigra Danila Zelena za narodnega heroja in postavitev njegovega spomenika v park pred predsedniško palačo v Ljubljani. Pripravlja ločene slovesnosti v čast bazoviškim junakom pred Univerzo v Ljubljani in ločene slovesnosti na Mali gori nad Ribnico mimo tistih, ki jih organizira »ugrabljeno« društvo. Dalo je pobudo in pridobilo pisatelja Ivana Sivca, da je napisal roman o velikem primorskem čedermacu Virgilu Ščeku, poskrbelo za prevod romana tudi v italijanščino in predlagalo, da bi bil roman v obeh jezikih na vidnem mestu v letu, ko bosta obe Gorici razglašeni za evropsko mesto kulture. Na slovesnostih novega društva pa nastopajo slavnostni govorci, vključno z menoj, ki ne slavimo samo tigrovskega junaštva pod fašizmom, ampak obsojamo tudi nasilje in zločine, ki jih je nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi zagrešilo vodstvo partije. Tako je bil boj za resnico v »ugrabljenem« društvu zadušen, čeprav je kljub razkolu v njem, kot je razvidno iz knjige, obrodil v prvih desetih letih obstoja veličastne rezultate pri rehabilitaciji primorskega odporništva. Vendar pohoda resnice, katerega del želi biti tudi ta knjiga, ne more nihče več ustaviti. Italijanski razumnik Carlo Bo je namreč nekje napisal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov. Do zdaj se nikomur še ni posrečilo, da bi se jim ognil«.
Žalostno je pri vsem tudi to, da je »ugrabljeno« društvo obdržalo status društva v javnem interesu in se koplje v proračunskih sredstvih, tudi za potrebe obiskovanja Titovega groba v Beogradu, na novo nastalo društvo pa tega statusa ni dobilo in deluje na etični pogon ob prosjačenju in kaki miloščini, ki jo mimogrede dobi. Vendar so nedavne volitve opozorile, da se časi spreminjajo, da slovenska družba, čeprav z zamudo, politično dozoreva kljub nagrabljeni premoči tranzicijske levice in da bo to v doglednem času prineslo spremembe tudi v status tigrovskih društev in še marsikam.
Biografija
Milan Gregorič, ekonomist, je istrski publicist in javni delavec. Rodil se je v Dekanih pri Kopru 8. septembra 1934. Maturiral je na Slovenski klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (prek 800 različnih besedil in 15 knjižnih del) vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in tudi širše po Primorski in Sloveniji.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)