Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se s scenaristom, producentom in režiserjem Matjažem Mihelčičem. Pripovedoval je, kako je bilo snemati dokumentarni film Hrepenenje naroda, ki je nastal ob 30-letnici samostojne slovenske države, pa o tem, da je podoba slovenskih osamosvojiteljev v medijih danes izkrivljena – šele ko jih srečaš, odkriješ, kdo v resnici so.
DEMOKRACIJA: Najprej čestitke za preboj v polfinale na berlinskem festivalu! Kako je pravzaprav prišlo do tega filma, ki je bil posnet ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve?
Mihelčič: Ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve smo se prijavili na razpis za dokumentarno-igrani film, ki ga je pripravljal odbor za proslave. Ker sem ljubitelj zgodovinskih filmov – diplomiral sem s filmom na Univerzi v Ljubljani na primeru dokumentarnega filma Bitka za Reko –, in nam je ta vsebina največjega dogodka v slovenski zgodovini predstavljala velik izziv, smo se odzvali na razpis.
DEMOKRACIJA: Snemati dokumentarec o slovenskem vodnem krogu in dokumentarec o slovenski osamosvojitveni vojni je gotovo zelo različno delo, velik preskok …
Mihelčič: Vsak dokumentarec se začne s pripravami, raziskavami in s scenarijem. Ker delam v avdio-vizualni produkciji kot avtor in producent že 26 let, sem sodeloval in ustvaril vrsto različnih avdio-vizualnih projektov-žanrov (dokumentarni, igrani, izobraževalni, otroško-mladinski, igrani …), pri tem pridobil veliko izkušenj, si izoblikoval širok nabor najboljših produkcijskih in postprodukcijskih soustvarjalcev ter sodelavcev, kar mi je pri tovrstnem zahtevnem projektu veliko pomagalo, da smo v zelo kratkem času ta film ustvarili. Tako meni osebno film Hrepenenje naroda ni predstavljal tako velikega preskoka, ampak bolj produkcijski in kreativni izziv, kako skupaj z ekipo predstaviti naše potenciale tako doma kot v svetu. Žal je tovrstnih izzivov in velikih projektov pri nas malo, tako da se takrat, ko so, in imaš možnost to realizirati, vedno z velikim veseljem in vnemo podamo v produkcijo.
DEMOKRACIJA: Kako gledate na čas pred 30 leti? Kako ste ga doživljali takrat? Kako je nastajal scenarij za film?
Mihelčič: Čas pred 30 leti je bil čas velikih tektonskih sprememb v Evropi in svetu. Kot mladenič, star nekaj čez 20 let, sem zelo čustveno doživljal ta čas, lahko rečem skoraj filmsko, ker je bilo resnično zelo napeto in se do konca ni vedelo, kaj se bo iz vojne za Slovenijo izcimilo. Scenarij je nastajal na podlagi pregledovanja zgodovinskih dejstev, arhivskih posnetkov, knjig različnih avtorjev osamosvojitve, predvsem pa je slonel na pričevanju nastopajočih v filmu, ki smo jih podkrepili z avtentičnimi avtorskimi posnetki iz arhiva TV Slovenija ter tujih TV-postaj, z igranimi sekvencami in današnjimi posnetki zgodovinskih lokacij.
DEMOKRACIJA: Gotovo je bilo potrebnih veliko priprav. Vas je med pripravami kaj presenetilo? Kaj je bila morda za vas nova informacija o slovenski osamosvojitvi?
Mihelčič: Ker je bilo časa za pripravo in produkcijo zelo malo, sem največ poudarka dal pregledu arhivskih posnetkov, ki so kronološko sledili najpomembnejšim dogodkom pred in med osamosvojitvijo ter samo vojno za Slovenijo s končnim dejanjem v tej vojni, z odhodom zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije 25. oktobra 1991. Pri pripravah me je najbolj presenetilo to, kako je bil narod ob osamosvojitvi in v sami vojni enoten, povezan in neomajen za samostojno Slovenijo; če tisti čas pred 30 leti primerjam z današnjimi dogodki, te enotnosti in povezanosti ni več zaslediti. Neprijetno je opazovati predvsem to, da se spričo neomajne volje celotnega slovenskega naroda ob osamosvojitvi zdaj vračajo nostalgija za starimi in propadlimi časi, za nekim sistemom, ki se je sam sesul vase v vojnah po državah nekdanje Jugoslavije.
DEMOKRACIJA: V filmu so zbrana pričevanja glavnih akterjev slovenske osamosvojitve – kako je bilo delati z njimi, morda nam lahko zaupate kakšen pripetljaj iz ozadja?
Mihelčič: Pričevanja glavnih akterjev slovenske osamosvojitve so bila zelo čustvena in nabita z energijo, tako da so nas kot filmsko ekipo ponesli prek svojih pripovedovanj v tiste dramatične in zgodovinske čase. To so ljudje z veliko karizmo, s pogumom in pokončnostjo, ki jo dandanes v družbi težko najdeš. Njihova podoba v današnjih medijih je izkrivljena – šele ko se s temi ljudmi srečaš v živo, dobiš resnično predstavo o tem, kdo v resnici so. Sodelovanje in snemanje z njimi je bilo izjemo navdihujoče in naš namen je bil ponesti med gledalce njihovo osnovno energijo, pogum in veliko ljubezen do domovine in želje, da bi slovenski narod resnično zaživel v vseh svojih potencialih tudi danes.
DEMOKRACIJA: V filmu je posnetih nekaj zaigranih kadrov, če se ne motim. Kje so ti nastajali?
Mihelčič: Igrane rekonstrukcije nekaterih spopadov so bile posnete na vojaškem vadišču Poček, kjer smo sodelovali s pripadniki Slovenske vojske, društva taktičnih iger in s statisti uprizorili dogodke iz časa vojne za Slovenijo. Bilo je več kot 150 nastopajočih in sodelujočih članov ekip.
DEMOKRACIJA: Nam lahko razkrijete še kaj iz ozadja nastajanja tega dokumentarnega filma? Gotovo je nastalo več posnetkov, kot ste jih potem dejansko vključili v film …
Mihelčič: Ker smo bili časovno omejeni na 50 minut filma, žal nismo mogli vključiti vseh predvidenih sogovorcev, prav tako ne vseh drugih dogodkov in igranih sekvenc, ampak smo morali izbirati na podlagi pripovedovanj nastopajočih, katere dogodke in igrane sekvence upodobiti. Če bi imeli več produkcijskega časa in bi lahko podaljšali dolžino samega filma, bi vključili še več igranih prizorov in povabili še nekatere nastopajoče, ki pa so bili žal zaradi omejene minutaže filma in same kronologije dogodkov omejeni na prej omenjeno minutažo.
DEMOKRACIJA: Ste naleteli na kakšno nasprotovanje pri realizaciji dokumentarnega filma?
Mihelčič: Žal tudi pri tovrstnih projektih pride do nasprotovanja in nerazumevanja produkcijskih okvirov. Bilo je napeto, a ker je bil namen jasen in je imel pozitivno zgodovinsko sporočilo, nam je s ključnimi nastopajočimi in sodelujočimi le uspelo v rekordno kratkem času meseca in pol končati film, ki je na naše veliko veselje požel veliko odzivov v tujini. Poleg domačih TV-postaj so film predvajali tudi na evropskih javnih televizijah, kot sta npr. HRT in RAI, bil je prepoznan na dveh filmskih festivalih, prvič v Košicah (Košice International Film Festival ) in sedaj v Berlinu, kjer smo se uvrstili v polfinale. Film s tega festivala potuje naprej na filmski festival v Pariz, ki bo prihodnje leto v maju.
DEMOKRACIJA: Če primerjam Slovenijo danes in to, ki jo gledam v vašem dokumentarnem filmu, vidim popolnoma drugo državo … Zakaj je do tega prišlo oziroma kaj je šlo narobe? Zakaj je po vašem danes narod tako razdeljen? Slovenska politika je bila vedno razdeljena, je v dokumentarcu dejal Janez Janša …
Mihelčič: Tudi jaz z žalostjo opazujem, kako se v teh časih ljudje ne povežejo v celoto kot narod, da ne vidijo manipulacij in laži, ki nas vse zastrupljajo in hromijo. Žal se ljudje glede tega, kako bomo živeli in seveda v kakšni družbi, odločajo samo glede na embalažo in ne na vsebino, kar je skrb zbujajoče. Nekateri se v svoji zaslepljenosti trdno oklepajo ideologij in demagogij ne glede na barvo in stran pri nas, a ne opazijo dejstva, da drvimo v slepo ulico. Dvigajo se davki, razpada zdravstveni sistem, okolje mladih in podjetnikov ne motivira. Brez jasnih ciljev za boljšo in svetlo prihodnost za vse nas se išče notranji in zunanji sovražnik, nastaja enosmerna medijska krajina, kjer bosta družba in stanje duha v vsakem posamezniku zbujala nelagodje in strah pred prihodnostjo. In prav temu se je narod pred več kot 30 leti s skupnimi močmi odrekel, levi, desni, zeleni, takšni in drugačni, so se tedaj izrekli, da si črno-belega stanja duha iz prejšnjega režima ne želimo več. Danes pa se to vrača, kar je res zaskrbljivo.
DEMOKRACIJA: Se boste s tem obdobjem v naslednjem dokumentarcu še ukvarjali?
Mihelčič: Verjamem, da si čas osamosvojitve zasluži serijo in več filmov predvsem o preprostih ljudeh, ki so šli v prvih vrstah na barikade in s tem, ko so tvegali svoje življenje, z delovnimi stroji, avtomobili postavili blokade na mostovih, križiščih po vsej Sloveniji. Kajti osamosvojitev in vojna za Slovenijo sta pomenila upor celotnega slovenskega naroda. Različni projekti se pripravljajo že dalj časa, in ko bodo dozoreli, bodo zagledali luč sveta.
BIOGRAFIJA
Matjaž Mihelčič (1969), ki ga je od nekdaj zanimal film, je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral kot ekonomist in filmski producent na primeru dokumentarnega filma Bitka za Reko. Sledil je dodaten študij v tujini, kjer se je več kot 10 let na področju scenaristike in režije izobraževal pri priznanih predavateljih v filmskem svetu od Los Angelesa, Londona, Edinburgha do Cannesa. Od januarja 2006 je direktor multimedijske produkcijske družbe CV KONCEPT multimedija, d. o. o. V vlogi scenarista in režiserja je kot avtor v zadnjih 10 letih ustvaril 180 različnih dokumentarno-igranih in prireditvenih vsebin nacionalnega pomena, ki so se vse emitirale in se še emitirajo na TV Slovenija in v tujini. Njegovi najodmevnejši multimedijski projekti so Vodni krog (2020, 2022), Hrepenenje naroda (2021), multimedijska prireditev ob 100-letnici Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana (2019), TV-serija Čarokuhinja pri Atu (2015–2019), Slovenski vodni krog (2004–2019), Elektronski medij (2013) in etnološki dokumentarni film Zlate roke slovenskih zamejcev (2010).
