Piše: Lucija Kavčič
O v Sloveniji v največji meri nepoznani jezikovni situaciji v Ukrajini smo se pogovarjali z dr. Marijo Sotnikovo Štravs, ki zadnjih 19 let živi v Sloveniji, sicer pa prihaja iz Luganske regije na vzhodu Ukrajine, kjer vojna traja že od leta 2014.
Dr. Marija Sotnikova Štravs se je rodila v Luganski regiji v Ukrajini, v rusko-ukrajinski družini, en del katere (stara starša po očetovi strani) je prišel na Donbas iz Rusije (sedanja Belgorodska regija Ruske federacije), drugi del (stara starša po materini strani) pa iz okolice Ternopola in Volinije. V družini se je govorilo rusko, pretežno rusko govoreče je bilo tudi okolje (vključno z učnim jezikom v šoli, ki sta ga izbrala starša). Prvi neposreden stik z ukrajinščino se je zgodil pri pouku ukrajinskega jezika v 2. razredu osnovne šole. Za ljubezen do ukrajinskega jezika pa so krivi mediji, ki so v 90. letih preteklega stoletja predvajali veliko kakovostnih vsebin prav v ukrajinskem jeziku. Z ukrajinsko govorečim delom družine ni imela stikov do konca 90. let. Leta 2003 se je preselila v Slovenijo. Leta 2012 je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti ter poljskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2019 je zaključila doktorski študij 3. stopnje (Slavistični študiji). Njeni raziskovalni interesi vključujejo jezikovno politiko, zgodovino, slovanske jezike, keltske jezike, varstvo manjšin, jezikovno zakonodajo itd. Večino časa posveča prevajanju.
DEMOKRACIJA: Ruski napad na Ukrajino je bi za vas gotovo šok. Kako sami občutite to vojno? Gotovo je boleča tudi za vas?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Takole bom rekla: o tem se je veliko pogovarjalo, sem pa vseeno ohranjala upanje, da ne bo prišlo do najhujšega. Sicer pa se že od otroštva zanimam za politiko in vseskozi spremljam dogajanje po svetu, ki me zanima. Lahko rečem, da me ni presenetilo v smislu, da se je vojna začela, bolj v smislu razsežnosti, dogajanja in uporabljenih metod.
Zame osebno je vprašanje vojne boleče predvsem s tega vidika, da prihajam z Donbasa, kar pomeni, da imam oz. poznam nekoga na različnih straneh, prav tako imam sorodnike tako v Ukrajini kot tudi v Rusiji. Imajo različne nazore, kar dodatno zaplete vse skupaj. Imam sorodnike v Rusiji, ki ne podpirajo vojne in na splošno Putinove polike v odnosu do Ukrajine, na drugi strani pa vojno podpirata moja lastna starša, zato se zelo težko pogovarjamo o vseh teh temah in se jim na splošno izogibamo že od leta 2014 naprej.
Kljub temu sama nimam dileme, na čigavi strani sem. Podpiram Ukrajino in njen boj za lasten obstoj.
DEMOKRACIJA: Kakšni so zgodovinski razlogi za to, da vzhodni del Ukrajine večinoma govori rusko, zahodni pa ukrajinsko?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Trditev o vzhodnem delu, ki večinoma govori rusko, in zahodnem delu, ki večinoma govori ukrajinsko, je nekoliko posplošena. Razlog za prisotnost ruskega jezika na ozemlju sodobne Ukrajine pa se skriva v zgodovini. Kljub temu je zgodba nekoliko bolj zapletena, kot jo skušajo predstaviti nekateri mediji. Vprašati bi se morali namreč, kakšne so tiste okoliščine, zaradi katerih se nek narod odreče svojemu jeziku v prid jeziku sosednje države …
Leta 1922 se je Ukrajina pridružila novonastali Sovjetski zvezi. Politika Sovjetske zveze na področju jezika je bila v različnih obdobjih zelo spremenljiva. V dvajsetih letih 20. stoletja je potekala sovjetska ukrajinizacija, prišlo je do razširitve področij rabe ukrajinskega jezika.
Po letu 1933 nastopi deukrajinizacija, čeprav uradne prepovedi rabe ni bilo. Za petdeseta in šestdeseta leta je značilna odsotnost usmerjane jezikovno-kulturne politike, sedemdeseta leta so bila obdobje pospešene rusifikacije. Situacija se je spremenila po letu 1985, ko je oživelo ukrajinsko narodno gibanje.
Asimilacijska politika sovjetskih oblasti je bila zelo uspešna. Gre predvsem za narodnostno in jezikovno raznarodovanje, pogojeno s rusifikacijsko politiko.
V preteklosti je bilo značilno tudi naraščanje števila mestnega prebivalstva na račun vaškega, kar je vplivalo na asimetrično dvojezičnost (še zdaj boste na Donbasu našli pretežno ukrajinsko govoreče vasi ob rusko govorečih industrijskih mestih, in tukaj govorim o vzhodu države). Ta je bila obvezna za Ukrajince, ne pa tudi za Ruse oz. pripadnike drugih narodov.
Tik pred razpadom Sovjetske zveze je v celotnem komunikacijskem sistemu Ukrajine prevladovala ruščina.
DEMOKRACIJA: Omenili ste ukrajinizacijo v 20. letih 20. stoletja. Lahko poveste kaj več o tem?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Zgodnje obdobje obstoja Sovjetske zveze (20. leta 20. stoletja) je zaznamovala politika t. i. korenizacije, ki je vključevala sistemske ukrepe na področju zagotavljanja rabe lokalnih jezikov na administrativnem področju, v šolah in na sodiščih, prevajanje svetovne literature v lokalane jezike, standardizacijo jezikov, nudenje podpore novonastajajočim knjižnim jezikom, oblikovanje abeced za vernakularne jezike, spodbujanje učenja lokalnih jezikov s strani Rusov, širjenje pismenosti v lokalnih jezikih. Posledica teh pobud je bilo širjenje področij rabe lokalnih jezikov.
Politika SZ na področju kulture je bila v različnih obdobjih zelo različna. Da bi pridobili podporo lokalnega prebivalstva in postopoma združili vse novonastale republike v SZ, je bilo treba zagotoviti nekaj posebnih pravic v obliki kulturno-etnične avtonomije, zato je najprej prišlo do derusifikacije. Kulturni del je bil nujno zlo. Oblasti so odpirale kulturno-narodne ustanove na vasi in izvajale posebno šolsko politiko. Najbolj rusificirano pa je bilo mestno prebivalstvo.
Dva glavna vektorja korenizacije sta tako bila razvoj t. i. naslovnih narodov in njihovih jezikov ter podpora etničnih manjšin in njihovih jezikov. Izvorni namen te politike je bil povezan z navajanjem lokalnega prebivalstva na novi red, lahko pa rečemo, da je ta politika nedvomno vplivala tudi na nacionalni razvoj na splošno. V sklopu nove jezikovnopolitične strategije so se oblasti pretežno ukvarjale s standardizacijo, oblikovanjem abeced za vernakularne jezike in reformiranjem abeced za nekatere knjižne jezike.
Do decembra 1922 je šolanje ponekod potekalo v ukrajinščini, ponekod pa v ruščini ali v obeh jezikih hkrati. Za stike med republikami se je uporabljala ruščina, lokalne kulture so bile bolj zanimivost, posebnost. 27. julij 1923 je izšel zakon o ukrajinizaciji, ki je formalno prinesel enakopravnost jezikov in zagotavljanje razvoja ukrajinščine.
Ukrajinizacija je pomenila izobraževanje ukrajinskih uradnikov; upoštevanje narodnostnih dejavnikov; odpiranje ukrajinsko jezičnih vrtcev, šol, knjižnic, muzejev itd.; tisk ukrajinskih časopisov, revij; poglobljeno učenje ukrajinskega jezika, ukrajinske književnosti, geografije, tradicij, kulture. Takšna politika je bila nujna, ker je omogočala širjenje komunističnih gesel, obstoj SZ pa je bil v neposredni odvisnosti od rešitve narodnostnega vprašanja.
V tem času je prišlo do oblikovanja skupnega pravopisa. Vendar je ukrajinizacija trajala prekratek čas, da bi razmahnila in pripeljala do bolj temeljitih sprememb, ni mogla zajeti celotnega ukrajinskega etničnega ozemlja in povezati Ukrajince v sociokulturno, konsolidirano celoto.
DEMOKRACIJA: Sledila so 30. leta, in rusifikacija je, kot omenjate, sledila po letu 1933 – to je tudi leto, ki je s predhodnim (1932) povezano z golodomorom. Slednji je najbrž precej pripomogel k rusifikaciji? Kaj pa Stalinove represije, preseljevanje velikega števila ljudi v Sibirijo (oziroma na vzhod SZ), – kako je to vplivalo na jezikovno podobo Ukrajine?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: V 30. letih 20. stoletja je prišlo do vala represij v odnosu do lokalnih elit zaradi suma buržoaznega nacionalizma. Oblasti so začele dajati prednost ruščini za konsolidacijo države, izvajanje industrializacije in kolektivizacije. To pa ni popolnoma ukinilo politike korenizacije, ki se je deloma nadaljevala na področju izobraževanja, umetnosti in medijev.
Rusifikacija je v tem obdobju vključevala načrtovanje statusa in načrtovanje jezikovnega znanja, kar je veljalo za ruščino, ter načrtovanje korpusa, kar je veljalo za lokalne jezike. Jezikovnopolitične težnje tega obdobja so povezane z aktivno implementacijo ruščine na vseh področjih javnega življenja.
Po letu 1933 je prišlo do sprememb v narodni politiki SZ. Ukrajinizacijo nadomesti asimilacijska praksa. Nekateri kulturniki so se izselili ali postali žrtve Stalinovih represij. Tako na področju statusa kot na področju korpusa ukrajinskega jezika nastopi deukrajinizacija. Na področju statusa pride do oženja področij rabe, zlasti na področju izobraževanja, ukrajinščina ponovno izgubi družbeni prestiž. To obdobje zaznamuje tudi prepoved terminologije, ki je nastala v prejšnjem obdobju, le-to oblasti nadomeščajo z rusko ali kalkirano iz ruščine. Poleg tega so oblasti razglasile politiko zbliževanja ukrajinščine s sestrinsko ruščino, zato so posegle v notranjo strukturo jezika. Formalne prepovedi rabe ni bilo.
Na področju načrtovanja jezikovnega znanja so oblasti v odloku iz leta 1938 razglasile ruščino za obvezen drugi jezik v neruskih šolah v vseh nacionalnih republikah in regijah. Večina šol je že nudila ruščino, odlok pa je vzpostavil nabor univerzalnih standardov, poenotil učni načrt, povečal število ur ruščine, poudaril prioriteto priprave učbenikov in usposabljanja učiteljev. Ruščina je postala de facto uradni jezik Sovjetske zveze, dejansko pa je odlok ostal neuresničen, poučevanje ruščine v neruskih šolah ni bilo enakomerno razporejeno, sploh v Centralni Aziji. V nadaljevanju je jezikovna reforma iz leta 1958 omogočila staršem izbiro jezika pouka za svoje otroke, kar je povečalo vpis na rusko jezične šole, ki so ponujale možnosti za socialno mobilnost, ter, posledično, prispevalo k izboljšanju znanja ruskega jezika.
Na področju jezikovnega načrtovanja so oblasti leta 1935 izdale odlok o obvezni rabi cirilice za vse jezike z latiničnimi abecedami. Druga jezikovnonačrtovalna poteza je vključevala prizadevanja za približevanje slovnic lokalnih jezikov slovnici ruskega jezika ter vzpostavitev ruskega jezika kot edinega ali vsaj glavnega vira neologizmov v lokalnih jezikih. Posledica je bil ogromen pritok ruskih izrazov v lokalne jezike, zlasti na področjih, povezanih s socializmom, komunizmom, znanostjo in tehnologijami. Medtem ko je bila carska rusifikacija usmerjena v posameznike, je bila sovjetska rusifikacija bolj splošne narave, ker je prizadela cele jezike, njihov besedni zaklad, slovnico, pravopis, celo ozemlja, če upoštevamo migracije prebivalstva, sponzorirane s strani države.
V obdobju druge svetovne vojne je stalinski režim dal podprl različne narode, kar je imelo mobilizacijski pomen. To so zagrabili predstavniki inteligence in partijskega vodstva. Oblasti v Moskvi pa so imele v mislih popolnoma drugačno sliko. V času vojne so oblasti ponovno poudarile potrebo po reformiranju ukrajinskega pravopisa. Eno od meril za reformiranje je bilo pretežno ujemanje z rusko abecedo. Tako je leta 1933 iz ukrajinskega pravopisa izginila črka ґ (g). Vodja ukrajinske Akademije znanosti O. Bogomolec je namignil, da je to ukaz Stalina, obrazložitev je bila povezana z zagotavljanjem enotnosti s pravopisi »bratskih narodov SZ, še posebej z ruskim pravopisom«.
DEMOKRACIJA: Ukrajinščina ima tudi narečja. Prosim povejte kaj o njih. Ter še – kakšna je danes jezikovna situacija v Ukrajini?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Glede narečij pa po navadi govorimo o jugozahodni, jugovzhodni in severni narečni skupini, vsaka od njih vsebuje še več različnih govorov. Jugovzhodna narečna skupina je postala osnova splošnega knjižnega jezika, jugozahodni govori pa so dali osnovo za nastanek zahodnoukrajinske različice knjižnega jezika konec 19. in v začetku 20. stoletja. Delitev temelji na fonetičnih, slovničnih in besednih pojavih. Je pa tudi to zelo obsežna tema.
Sodobno jezikovno situacijo v Ukrajini zaznamuje konflikt med dvema knjižnima jezikoma, ruščino in ukrajinščino, ki se jima v vzhodnih, južnih in deloma osrednjih regijah pridruži še suržik, tj. idiom, ki se je izoblikoval pod močnim interferenčnim vplivom ruskega jezika.
Izraz suržik prihaja iz kmetijske terminologije in pomeni mešanico žit in moko iz takšne mešanice. Semantično jedro besede suržik, ki je postala metafora za določene jezikovne pojave, združuje dva elementa – mešanje različnih snovi in nižanje kakovosti nastalega produkta, tj. »jezika«.
DEMOKRACIJA: Kako je z identiteto prebivalcev Ukrajine – je vezana na jezik? Najbrž je to zelo kompleksno vprašanje, saj ima država več kot 40 milijonov prebivalcev?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Dobro vprašanje. Z identiteto je tako, da ni zmeraj pogojena z jezikom oz. etnične opredelitve ukrajinskih državljanov niso vedno enake jezikovnim, in tukaj bi morali izpostaviti predvsem vprašanje t. i. rusko govorečih Ukrajincev, ki se kljub vsemu imajo za Ukrajince.
Sicer zaznavam tendenco do večje rabe ukrajinskega jezika, tudi v zasebni rabi. Poznam primere ljudi, ki mi po vsem dogajanju v zadnjem mesecu pišejo izključno v ukrajinščini, kljub temu, da so celo življenje pred tem govorili pretežno rusko.
DEMOKRACIJA: Nekje sem slišala, da ima kar 11 milijonov prebivalcev Rusije sorodnike v Ukrajini, verjetno pa je sorodstvenih povezav še več… kako to vpliva na vso situacijo?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Ne vidim neposredne povezave. Nekateri Rusi imajo sorodnike v Ukrajini in kljub temu vseeno podpirajo »posebno operacijo«, na podoben način so leta 2014 podprli aneksijo Krima.
DEMOKRACIJA: Kakšna je bila jezikovna politika v Ukrajini v zadnjih letih? Za kaj je šlo pri zadnjem zakonu?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Ukrajina razpolaga z velikim številom zakonodajnih instrumentov za formalnopravno urejanje jezikovnopolitičnega področja. Večina dokumentov eksplicitno ureja področje statusa jezikov, čeprav je mogoče zaslediti tudi veliko ciljev s področja jezikovnega načrtovanja in promocije ukrajinščine. Dejansko uveljavljanje državnega statusa ukrajinskega jezika na vseh področjih rabe ostaja eno najbolj perečih vprašanj jezikovne politike v Ukrajini.
Od osamosvojitve leta 1991 naprej je ukrajinska jezikovna politika obstajala skoraj izključno na papirju. Edini pomemben dosežek prvega desetletja po osamosvojitvi je bila potrditev statusa ukrajinščine kot državnega jezika v ustavi leta 1996. Nadaljnje jezikovnopolitične poteze niso prinesle resnih sprememb na področju dejanske uresničitve v naslednjih dveh desetletjih.
Obdobje med letoma 2014 in 2017 je bilo zaznamovano z velikim številom neuresničenih populističnih jezikovnopolitičnih izjav in napovedi ter porastom t. i. jezikovnega aktivizma, ko so ukrajinski državljani vzeli zadeve v svoje roke in se začeli boriti za dejansko uveljavljanje ukrajinskega jezika v javnem življenju in za svoje pravice na področju dostopa do storitev v ukrajinskem jeziku.
Večje spremembe je prinesel sprejem novega zakona o javni rabi ukrajinskega jezika leta 2019. Ta zakon bi lahko vsebinsko primerjali z Zakonom o javni rabi slovenščine.
Zakon opredeljuje izključno javno rabo ukrajinskega jezika in ne posega v zasebno komunikacijo, prav tako ne omenja drugih jezikov, razen ukrajinščine. Implementacija je postopna, z večletnimi prehodnimi obdobji (npr. 2030 za šolstvo).
Jezikovnopolitični in jezikovnonačrtovalni cilji zakona vključujejo zaščito državnega jezika (ukrajinščine), zagotavljanje njegove javne rabe na celotnem ozemlju Ukrajine, zagotavljanje pravilne rabe v smislu pravopisnih pravil, popularizacijo ukrajinščine v tujini ipd.
DEMOKRACIJA: Eden izmed “razlogov” za ruski napad Ukrajine je ta, da naj bi se v Ukrajini prepovedovala uporaba ruskega jezika – od kod jim to? Kaj lahko poveste o položaju ruskega jezika po sprejemu tega zakona – saj prihajate prav iz Donbasa.
SOTNIKOVA ŠTRAVS: S tem je tako, da preprosto ne drži. V nadaljevanju bom predstavila kronologijo jezikovnopolitičnega dogajanja od leta 2014 naprej.
23. februarja 2014 je ukrajinski parlament na pobudo poslanca Vjačeslava Kyrylenka z 232 glasovi (od 450) ukinil Zakon o načelih državne jezikovne politike (t. i. Zakon Kolesničenka-Kivalova, ki je veljal za kontroverznega, kar je predmet za posebno razpavo). Ta poskus je bil negativno ocenjen s strani prebivalcev Krima in nekaterih vzhodnih in južnih regij Ukrajine.
26. februarja je v. d. predsednika Ukrajine in začasni vodja parlamenta Oleksandr Turčynov naložil veto na to pobudo poslancev. Ruski in svetovni mediji so hitro razpihnili novico, o vetu se v nadaljevanju ni kaj dosti govorilo, obveljalo je splošno prepričanje, da je Ukrajina »ukinila in prepovedala ruščino«, kar ne drži. Mediji, ki so leta 2014 naznanili »prepoved in ukinitev ruščine«, so pozabili na nadaljevanje zgodbe.
Ob koncu leta 2016 in v začetku leta 2017 je ukrajinski parlament registriral tri nove projekte zakona o državnem jeziku (ukrajinščini), med katerimi je bil najbolj zanimiv, dodelan in strokovno utemeljen t. i. projekt št. 5670. Napovedali so tudi nov zakon za ureditev statusa drugih jezikov, ki pa še ni bil sprejet, zaenkrat v veljavi ostajajo manjšinski zakon iz leta 1992, Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih itd.
17. novembra 2016 je ukrajinsko ustavno sodišče sprožilo postopek ugotavljanja ustavnosti zgoraj omenjenega Zakona o načelih državne jezikovne politike iz leta 2012, v nadaljevanju pa je bila razprava do nadaljnjega ustavljena.
28. februarja 2018 je ukrajinsko ustavno sodišče razveljavilo zakon zaradi neustavnosti.
Dejstvo je, da Ukrajina ni sprejela nobenega dokumenta oz. zakona, v katerem izrecno piše »prepovedujemo ruščino in njeno rabo«.
Leta 2019 je bil sprejet in stopil v veljavo nov zakon o javni rabi ukrajinščine.
V času predsedniškega mandata V. Zelenskega je bil sprejet tudi zakon o avtohtonih narodih (Krimski Tatari, Krimčaki in Karaimi).
DEMOKRACIJA: Kakšne so bile razmere zadnjih 8 let na tem območju? Kaj se tam dogaja danes? Mariupol je mesto, kjer je najhuje; kaj pa se dogaja v Odesi, ter v Doneški in Luganski narodni republiki?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Glede preteklega dogajanja menim, da je Putin izkoristil situacijo in poskusil odcepiti določene dele Ukrajine že takrat, leta 2014. Pri tem si je pomagal s propagando, ki je bila odlično financirana. Uspelo mu je zanetiti vojno na območju Luganske in Doneške regije, kjer je približno tretjina prebivalstva nasedla tej propagandi, dve tretjini prebivalstva pa sta se odločno uprli. Nekateri od tistih, ki so zanetili vojno na Donbasu, danes zasedajo poslanske stolčke v ruskem parlamentu.
Za »LNR« (Luganska narodna republika, op.p), kamor spada moje rojstno mesto, lahko rečem, da v tem trenutku poteka vpoklic domačinov, moških določene starosti, in da je med domačini veliko tistih, ki sicer podpirajo Rusijo, ne bi pa ravno z veseljem šli na fronto, da bi se borili proti ukrajinski vojski. Nekateri se skrivajo, da bi se izognili temu vpoklicu.
Glede Odese pa sem se ravno v zadnjih dneh dopisovala z nekdanjo sošolko T., ki se je leta 2014 preselila v Odeso z Donbasa. Pravi, da je pri njih zaenkrat »več ali manj mirno«. Sicer pa sta na poti do Odese dve drugi večji mesti, Herson in Mikolajiv, ki se redno pojavljata v medijih.
DEMOKRACIJA: Kako gledate na odzive evropski držav oziroma EU oziroma njihovo podporo Ukrajini?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Ne gre posploševati, ker ne gre za enoten odziv celotne EU, pa tudi odziv prebivalcev v različnih evropskih državah ni vedno enak političnemu odzivu posameznih držav članic EU.
Na eni strani lahko izpostavim odziv Poljske, ki je ponudila pomoč na vseh možnih področjih, tako na državni kot tudi na zasebni ravni. Lahko rečem, da sem zelo hvaležna in da meni osebno veliko pomeni prav ta poljski odziv, ker imam zelo rada Poljsko in Poljake.
Presenetil me je tudi slovenski odziv, tako v političnem smislu kot tudi v smislu pomoči, ki jo prebivalci Slovenije pošiljajo Ukrajincem, ki ostajajo v Ukrajini, oziroma ponudijo ukrajinskim beguncem, ki prihajajo v Slovenijo.
Kljub temu pa je pri nas v Sloveniji veliko t. i. kajpaistov in zagovornikov Putinove politike v odnosu do Ukrajine.
DEMOKRACIJA: Bi želeli kaj posebej poudariti?
SOTNIKOVA ŠTRAVS: Moja velika želja je, da slovensko občinstvo neha dojemati Ukrajino skozi prizmo lastnih stereotipov in ruskih stereotipov o Ukrajini. Vesela bom, če ne bom več dobila vprašanja, ali je ukrajinščina »res tako drugačna kot ruščina?!«, ki mu po navadi sledi presenečeno zavijanje z očmi, ko oseba, ki je zastavila tovrstno vprašanje, ne dobi odgovora, ki ga je pričakovala. Tisto drugo glede ponotranjenja ruskih stereotipov v zvezi z Ukrajino pa lahko ponazorim predvsem z odrekanjem subjektnosti Ukrajini, kar je, glede na podobno zgodovinsko izkušnjo Slovencev, milo rečeno, presenetljivo.
DEMOKRACIJA: Hvala za pogovor!
