Piše: Lucija Kavčič
Iz izkušenj v tujini zakonodaja, ki omogoča evtanazijo, nezadržno pomeni velik pritisk na vse hudo bolne, stare, obnemogle in revne, ki si npr. težko privoščijo ustrezno oskrbo, pa tudi na starše otrok z redkimi boleznimi, je v pogovoru za Demokracijo dejal zdravnik Janez Dolinar in poudaril, da v Sloveniji namesto tega potrebujemo razvoj paliativne medicine in oskrbe.
Janez Dolinar, dr. med., je po maturi na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani ter leta 2016 s pohvalo specializiral iz anesteziologije, reanimatologije in perioperativne intenzivne medicine. Od leta 2016 je poslanec skupščine Zdravniške zbornice Slovenije, od leta 2018 predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov. Sodeluje pri tečajih Priprave na zakon v okviru ljubljanske in celjske škofije ter na predavanjih za otroke in mladino v okviru programa Up2Me in Inštituta Integrum. Od mladega je aktiven v ljubiteljski kulturi kot pevec, folklorist in godbenik, oglaša pa se tudi s članki in komentarji.
Vse več ljudi je brez osebnega zdravnika, čakalne vrste so samo še daljše … Zakonodaja je zdaj slabša namesto boljša. Kako to komentirate?
Janez Dolinar: Zdravniki in zdravniške organizacije že leta glasno opozarjamo, da tako upravljanje z zdravstvenim sistemom, kot je zadnja leta, pelje v dokončen propad javnega zdravstva. Razlogov je več. Od povsem mačehovskega odnosa do kadrovskih problemov, ki iz leta v leto naraščajo, do nalaganja dodatnih administrativnih obveznosti in strogega omejevanja dela, s čimer vlada dela velike korake k privatizaciji zdravstva. Ob odhajanju podplačanega strokovnega kadra v tujino ali celo ven iz zdravstva se daljšajo čakalne dobe, dodatno se obremenjujejo preostali, posledično pa se manjša kvaliteta zdravstvenih storitev, ki so ključne za zdravje državljanov. Glede na kadrovska imenovanja v vodstvene strukture je očitno pomemben samo vpliv nad tokom denarja, za bolnike jim je vseeno.
Kakšno je razpoloženje med zdravniki? Sedanja vlada se je spravila na zasebnike …
Precej je apatije in tukaj je bila vlada zares uspešna. Veliko pozitivne energije za resne spremembe jim je uspelo z medijskim stampedom proti zdravnikom dodobra uničiti in marsikdo se je vdal v usodo. Zdravniki še vedno stavkamo, ker pravega dialoga nikoli sploh ni bilo, a delamo enako, saj si bolniki zaslužijo najboljšo mogočo obravnavo. Kar delajo z zasebno prakso tako v zdravstvu kot v podjetništvu, pa spominja na temne čase prejšnjega režima. Namesto da bi podpirali zasebnike – večina jih dela v okviru javnega zdravstva, na koncesijo torej – in jim omogočili, da čim bolje delajo za skupne bolnike, jim omejujejo pravice in omejujejo upravljanje. Bolniki tako v stiski npr. odhajajo na samoplačniško zdravljenje v sosednjo Hrvaško, za kar zavarovalnica povrne bolniku stroške. Če bi isto storitev opravil samoplačniško v Sloveniji, pa stroškov ne bi dobil povrnjenih. Ali kdo lahko to razume?
Društvo Vilijem Julijan je dermatološki kliniki darovalo aparat za odstranjevanje ognjenih znamenj, medtem pa je vlada zavrnila predlog zakona o Skladu RS za redke bolezni. Kaj pravite na to? Kako gledate na problematiko zdravljenja otrok z redkimi boleznimi?
Problematika zdravljenja redkih bolezni je ena težjih tem, saj so tovrstna zdravljenja povezana z zelo visokimi stroški, a hkrati z nejasnim izidom zdravljenja. Ker gre pogosto za inovativna zdravljenja, ki so v fazi preizkušanj, je težko upravičiti kritje vseh stroškov, saj neizbežno to pomeni manj dejavnosti na drugih področjih zdravstva. Z ureditvijo ustreznih nabavnih postopkov – samo spomnite se afere z žilnimi opornicami – bi zagotovo prihranili kar nekaj denarja, ki bi ga lahko namenili tako za te bolnike kot navsezadnje za razvoj medicine in nakup novih aparatur. Vendar kljub jasnim indicem, kam denar odteka, vladi spremembe očitno niso v interesu.
Kmalu bo referendum, na katerem bomo odločali o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Stališče Društva katoliških zdravnikov je PROTI zakonu. Kateri so osnovni razlogi proti temu zakonu?
Združenje slovenskih katoliških zdravnikov ostro nasprotuje omenjenemu zakonu. Gre za zakon, ki je v nasprotju z Ustavo RS, ki je jasna, in tudi v nasprotju s svetostjo življenja. Zdravniki smo izšolani za zdravljenje in pomoč bolnikom tudi ob koncu življenja in niti po naključju ne za aktivno skrajševanje življenja! Tovrstna zakonodaja iz izkušenj v tujini nezadržno pomeni velik pritisk na vse hudo bolne, stare, obnemogle in revne, ki si npr. težko privoščijo ustrezno oskrbo, ne nazadnje tudi na starše otrok z redkimi boleznimi. In če sledimo poročilom iz Kanade, Nizozemske, Belgije itn., bi se pod krinko enakopravnosti dostopnost do pomoči pri samomoru in evtanazije hitro povečala s podzakonskimi akti ali z odločitvami sodišč. Namesto da bi razmišljali o izboljšanju zdravstva in paliativne oskrbe, s tem zakonom zakonodajalci sledijo nacističnim načrtom iz začetka 2. svetovne vojne. Uveljavitev zakona pomeni skoraj gotovo zaviranje razvoja in financiranja paliativne oskrbe. Da ne govorimo o ocvirkih v zakonu, kot je npr. ta, da se ob smrti s pomočjo /zastrupitvi/ ne sme napisati pravega vzroka smrti, ampak se mora mrliški oglednik zlagati (!) glede vzroka smrti. Praktično se prepoveduje možnost ugovora vesti za pravne osebe, kot so bolnišnice, hospici in katoliški domovi za ostarele.
Zakon je že sedaj vnesel ogromno razdora v družbo in odprl nova vprašanja. Bomo ljudem, ki želijo narediti samomor, od sedaj naprej pomagali pri tem ali jih bomo še naprej zdravili in skušali preprečiti ta korak, kar je ena temeljnih dejavnosti psihiatrične obravnave samomorilnega pacienta?
Poslušala sem vaš prispevek na Dragi na Opčinah, ko ste dejali, da ko ima bolnik ali ostareli dobro paliativno oskrbo, potem si nihče ne želi umreti. Kaj vse obsega takšna oskrba?
Veliko ljudi paliativno zdravljenje razume kot zadnji korak, preden človek umre, in se ga bojijo. A paliativno zdravljenje je mnogo več kot to − lajša trpljenje, izboljšuje kakovost življenja in podpira bolnika ter bližnje ob neozdravljivi bolezni. Holistični, celostni pristop, ki krasi paliativno medicino, se je izkazal kot zelo uspešen, saj z obvladovanjem simptomov – bolečine, slabosti, nelagodja, kratke sape –, s čustveno in socialno podporo ter ohranjanjem dostojanstva bolnika temu lahko omogoči kvaliteten preostanek življenja in miren odhod s tega sveta. Timski pristop različnih strokovnjakov v bolnišnici in/ali na domu ob sodelovanju bolnika in svojcev prestavlja gore. Nikoli ne bom pozabil bolnice, ki je v hudih bolečinah hotela umreti, po nekajdnevni obravnavi na paliativnem oddelku, kjer smo ustrezno ublažili bolečine, pa se je v solzah zahvalila in dejala, da je srečna, ker gre domov, da bo spet lahko videla vnučke.
Kot sem razumela, je področje lajšanja bolečin in trpljenja pri nas slabo urejeno oziroma so nekatere stvari uzakonjene, vendar jih je v praksi nemogoče izvajati. Katere so to in kaj je razlog?
Vedno pridemo do istih ovir. Kadrovska in finančna podhranjenost pomeni omejen nabor storitev in zdravljenja ter posledično manjšo dostopnost za bolnike. Država in družba si bosta morali naliti čistega vina in doumeti, da je ob hitrem staranju prebivalstva treba ta del medicine okrepiti in mu omogočiti čim hitrejši razvoj. Kar nekaj izredno srčnih zdravnikov in medicinskih sester se že leta korak za korakom trudi, da bi družbi in politikom predstavili paliativno medicino v pravi luči. Navsezadnje bomo vsi enkrat pri koncu življenja in takrat bomo zelo hvaležni, če bomo dobili paliativno oskrbo.
Ali so med zdravniki razlike v mnenjih glede evtanazije? Nekje sem slišala, da so mlajši zdravniki v večjem delu za tak zakon. Ali je to res?
Vse zdravniške organizacije so enotno proti zakonu in enako velja za zelo velik del zdravnikov, ki se ukvarjamo s hudo bolnimi, umirajočimi in sprejemamo težke odločitve ob koncu življenja. Študentom medicine se zdi pogovor o smrti nepotreben in oddaljen, saj so se prišli učit, kako zdraviti, ne pa kako človeka ubiti. Tako me niti ne preseneča, da posamezni zdravstveni delavci celo podpirajo omenjeni zakon, saj kar je »daleč od oči, je daleč od srca«. Glede na to, da že v tem zakonu podpis bolnika ni nujno potreben za soglasje in da iz tujine prihajajo novice o evtanaziji mladih, mislim, da se to zelo tiče prav vsakega posameznika. Nihče se ne vpraša, ali je stroka vsa proti, zakaj potem sploh sprejetje zakona? Če bi na ta način odločali o letalih, bi bilo bistveno več letalskih nesreč.
Kaj bi želeli še povedati pred nedeljskim referendumom?
Slovenija je pred prelomnico, ko so bomo odločili, ali bomo glede pomoči pri samomoru in evtanaziji šli po zgodovinsko dokazano zgrešeni poti zahodnih držav ali bomo prvi znanilci, da so temelji, na katerih stoji in živi naša družba, nedotakljivi, in dokazali, da nam je res mar za naše domače, sosede, prijatelje ne glede na njihovo bolezen, svetovnonazorski pogled, vero. Sam bom glasoval proti zakonu, saj s tem zahtevam, da država poskrbi za naše bolnike in zdravstvo. Bližnjic ne potrebujemo.
