18.2 C
Ljubljana
četrtek, 30 maja, 2024

(INTERVJU) Ester Cmor: »Prave slovenščine ne obvladam, vse bolj se spoznam na prekmurščino«

Piše: Damian Ahlin

Spoznali bomo argentinsko-prekmursko gospo Ester Cmor, ki je polna energije. Bila je pianistka, plesalka, manekenka, igralka, študirala je umetniško ličenje in restavratorstvo. Sodelovala je v cirkusu, v radijski oddaji in zbira dragocen zgodovinski arhiv.

DEMOKRACIJA: Gospa Cmorova, ker ugotavljam, da pri vas slovenščina ne teče prav gladko, ali bi se motil, če vas predstavim kot Prekmurko? Od kod pravzaprav izhajate?

Cmorova: Seveda se motite, sem Argentinka, rojena v južnem predelu mesta Buenos Airesa v četrti Dock Sud pred štiriinosemdesetimi leti. Prave slovenščine ne obvladam, veliko bolje pa se spoznam na prekmurščino, saj so bili bila moji starši doma iz Prekmurja.

DEMOKRACIJA: Povejte, prosim, od kod izhaja vaš rod in zakaj so se vaši starši odločili, da se preselijo na drug konec sveta?

Cmorova: Izhajam po domače rečeno z brega. Seveda iz Prekmurja torej, bolj natančno iz Motovilcev, kjer boste lahko našli Cmorov breg, torej s tistega brega so moji starši –bila oče Štefan in mama Tereza, ki je sicer iz bližnje vasi. Tam imam še dandanes sorodnike. Zgodovina mojih staršev je prav gotovo marsikomu znana. Pod avstro-ogrsko monarhijo je bila velika gospodarska kriza, zlasti pri kmetih ali poljedelcih, zato so se veliko izseljevali. Tudi v Argentino, v Buenos Aires. Prvi Prekmurci so prišli v to mesto med letoma 1920 in 1938. S seboj so prinesli kulturo in posebnost jezika. Oče in mama sta že bila poročena. Takoj ko sta prišla v buenosaireško pristanišče, sta dobila za nekaj časa prenočišče v izseljenskem hotelu, kjer sta spoznala msgr. Hladnika in patra Kastelca. Vedela sta za večjo skupino Prekmurcev, ki so živeli južno od mesta, in z njimi sta se tako povezala. Ženske so delale kot služkinje ali kot natakarice v nemških restavracijah v središču mesta. Moški so delali v livarni, v tehnični stroki ali kot mesarji. Številni Prekmurci so sčasoma začeli razmišljati, da bi ustanovili društvo, ki bi jih združevalo. Tako so leta 1930 v Avellanedi, v predmestju Buenos Airesa, ustanovili prvo društvo, ki pa na žalost ni dolgo živelo zaradi nesoglasij med katoličani in protestanti. Leta 1937 sem se jima rodila jaz in leto kasneje sta v mestni četrti Dock Sud lahko kupila parcelo, na kateri sta sezidala hišo.

foto: Osebni arhiv Ester Cmor

DEMOKRACIJA: Prosim, povejte več o sebi, o vašem otroštvu in okolju, kjer ste odraščali …

Cmorova: Spomnim se, da je imel moj oče trgovino z živili: vsak dan je bil cel živžav, slišala sem mnogo različnih jezikov, danes se čudim, kako so se lahko med sabo sporazumeli. Med seboj smo se pogovarjali samo v prekmurščini. Doma so bili dolgi dnevi, pri nas so se odvijali sestanki in vaje z orkestrom Sandor-Cmor prekmurskih fantov. Doma smo imeli več inštrumentov: harmoniko, ki jo je igral moj oče, violino in klarinet. Pri desetih letih so tudi mene vključili v vaje in ostala sem pri orkestru; igrala sem klavir. V soseski, kjer sem se rodila in odraščala, je bilo takrat 90 odstotkov ljudi različnih narodnosti. Zelo težko je pripovedovati o svojem lastnem življenju, v katerem sem bila poleg pianistke tudi plesalka, študirala sem umetniško ličenje, nato restavratorstvo. Zanimala me je likovna umetnost, ampak ker sem rada tudi nastopala, sem v mladosti imela več dela na gledališki sceni kot kje drugje. Od 1961 do 1963 sem celo sodelovala pri cirkusu, s katerim smo imeli turneje po Argentini, Urugvaju in Braziliji. Najbolj zanimivo je bilo, da smo med drugimi živalmi imeli slona z imenom Tom, a dragi Tom ni hotel nastopati, če ni bilo mene v bližini! In to so morali upoštevati – morala sem biti v bližini, ko je bil nastop … In ko sem se konec leta 1962 vrnila v naš dragi Buenos Aires, sem spoznala Italijana Giovannija iz Genove, ki je postal moj življenjski partner. Takrat se je začelo drugo obdobje.

DEMOKRACIJA: Kako je teklo življenje po poroki?

Cmorova: Leta 1963 sva z Giovannijem kupila parcelo v Quilmesu, južnem okraju v predmestju, v bližini društva v Bernalu in njegovih staršev. Še isto leto sva se poročila in začela graditi lastno hišo, ki jo je v glavnem sezidal moj oče sam. Leta1965 se nama je rodil sin Evgen. Več let sem imela umetniško knjigarno. Drugače pa sem bila kar dejavna v društvu. Vedno sem bila v stiku s svojimi sorodniki v Sloveniji in sem rada vedela, kaj se tam dogaja. In ker je v Argentini tradicija, da se skoraj obvezno navija za kako nogometno ekipo, jaz že vse od osamosvojitve dalje sledim slovenskim tekmam in navijam za naše NK MURA.

DEMOKRACIJA: Se pravi, da ste dejavni in na tekočem. Ste kdaj obiskali Slovenijo?

Cmorova: V Sloveniji sem bila prvič leta 2001. Ker sem v tistem času sodelovala pri argentinski radijski oddaji »Slovenija, moja ljubezen« v režiji Edvarda Kovačiča, sem povabljena v Slovenijo na Svetovni novinarski kongres za slovenske medije v tujini. Tu sta moje zbirateljsko delo in morda tudi raba stare prekmurščine vzbudili radovednost in zanimanje različnih slovenskih kulturnih krogov. Zato sem bila leta 2002 osebno povabljena, da se udeležim mednarodne konference o izseljenstvu na območju Panonske nižine. Bila sem edina z ameriške celine na tem dogodku, moje delo pa je bilo izbrano za najzanimivejšega. Od tedaj sodelujem z Etnološkim muzejem Slovenije, s Pokrajinskim muzejem Murska Sobota in z drugimi kulturnimi centri v Sloveniji. V letih 2004 in 2008 sem bila povabljena še na druge kongrese, povezane z radijskimi in pisnimi mediji. Skratka, v Sloveniji bila sem štirikrat.

DEMOKRACIJA: Če se vrneva nekoliko nazaj – zakaj je bila slovenska prekmurska skupnost razdeljena?

Cmorova: Kot sem že omenila, so se Prekmurci razdelili na dvoje zaradi nesoglasij med katoličani in protestanti. Med letoma 1940 in 1943 je bilo večkrat slišati željo, da bi se združili, a to se je zgodilo šele leta 1943, ko so se dogovorili, da se uredi društvo pod pogojem, da se ne opredeli ne versko in ne politično. Še danes se spomnim takratnih spodbudnih besed mojega očeta, ustanovnega člana društva, Štefana Cmora: »Rojaki, ne bomo popustili ne glede na to, da nekateri pravijo, da smo neumni, šli bomo naprej in dokazali, da smo nekaj naredili.«

DEMOKRACIJA: Kaj pa Prekmurci v Urugvaju; so se naselili pred vami ali za vami? Kdaj so ustanovili društvo?

Cmorova: Naselili so se približno sočasno. Prvi Slovenci so na urugvajska tla stopili leta 1924. Moški so delali v gradbeništvu, ženske pa kot služkinje. Živeli so blizu drug drugega in ob koncih tedna so se srečevali v kavarni. Od vsega začetka so si želeli oblikovati društvo, da bi laže ohranili jezik in ne izgubili tradicij, običajev, plesov in priljubljenih pesmi. Leta 1935 so ustanovili prvo slovensko-prekmursko društvo v Urugvaju. V primerjavo s tistimi, ki s(m)o bili v Argentini, so ti bili bolj pametni in so se kljub vidnim razlikam potrudili obdržati društvo. Leto 1959 sta se pobratili prekmurski društvi iz Bernala v Argentini in Montevidea v Urugvaju. Značilnost obeh je, da so številni člani v sorodu. Veliko članov je že pokojnih, nekateri so se izselili v druga urugvajska mesta, društvo je pa še vedno dejavno.

DEMOKRACIJA: Sedaj pa malo o vašem društvu Bernal …

Cmorova: Omenila sem že, da jim je šele leta 1943 uspelo ustanoviti društvo ne na politični in ne na verski osnovi, ki je združilo vse prekmurske Slovence na enakopravni osnovi. V ta namen so imeli Kolman Škrilec, Jože Ošlaj, Viktor Skalic in Jože Kuzma tudi sestanke in se končno dogovorili za osnutek pravil, ki so jih dali podpisati vsem tistim, ki so se hoteli včlaniti, in jih hkrati povabili na prvi, ustanovni občni zbor podpornega društva 1. maja 1943. Izvoljeni odbor je začel delati z velikim veseljem in v dobro vseh članov. Leta 1947 so se s skupnimi prihranki odločili kupiti lastne društvene prostore. Po dolgem poizvedovanju so se odločili za zemljišče v Bernalu, na katerem društvo še danes stoji.

Sledilo je obdobje požrtvovalnega dela članov. Bilo je veliko ročnega težkega dela. Z veliko požrtvovalnostjo jim je uspelo postaviti dvorano in druge objekte. Pohvaliti pa moramo tudi veliko delo, ki so ga opravile članice društva. Prispevali so tudi lastna sredstva.

Kmalu so že lahko začeli s prvimi družabnimi prireditvami in plesi, na katerih je igral ansambel »Sandor-Cmor«. Te plesne zabave so postale znane po vsem južnem delu velikega Buenos Airesa. Društvo si je dan za dnem pridobivalo vse večji sloves in je leta 1950 dobilo tudi pravne pravice za svoj obstoj. Leta 1955 je društvo uresničilo še en del svojih velikih načrtov: dogradili so veliko in moderno dvorano za družabna srečanja.

Vedno se dogajajo tudi prelomni časi in društvo pri tem ni bilo izjema, a po sreči se je vse uredilo in leta 2005 se je preimenovalo v Slovensko prekmursko podporno društvo iz Bernala, kakor ga poznamo še danes.

foto: Osebni arhiv Ester Cmor

DEMOKRACIJA: Preselili ste se v Cordobo, 800 km severno od Buenos Airesa. Zakaj prav tja?

Cmorova: Morda zato, da sem našla kraj, ki je podoben Prekmurju in kjer okoli 200 metrov proč na bregu stanuje sin Evgen s družino. Imam kar štiri vnuke, ki so mi v veselje. Tudi z drugim sorodnikom smo povezani in prav tako s prijatelji.

DEMOKRACIJA: Ali se v Cordobi povezujete tudi s slovenskimi potomci?

Cmorova: Seveda, čeprav so razkropljeni. Slovensko priseljevanje v Cordobo se je začelo že leta 1927 in vse do leta 1939. Večinoma so se naselili v Barrio Alto Alberdi, nekateri pa v San Vicente. Zaposlili so se v pivovarnah, na železnici itd. Bilo je tudi nekaj samostojnih obrtnikov. V glavnem so Primorci, vendar najdeš tudi Prekmurce. Že leta 1942 je bil sprejet statut, v katerem se je določilo, da so verske ali politične dejavnosti kakršnekoli narave izključene iz ciljev slovenskega društva v Cordobi. Istega leta, 1942, je bilo kupljeno zemljišče, na katerem je sedež ustanove. Potomci takratnih ustanoviteljev društvo vodijo še danes. Predsednik je gospod Dario Uršič, tajnica pa gospa Graciela Mravlje, znana likovna umetnica.

DEMOKRACIJA: Ali še vedno ohranjate stike z vsemi društvi in prijatelji?

Cmorova: Glede na svojo visoko starost recimo, da imam prijateljev vedno manj, največ stikov se je zgubilo z Urugvajem, čeprav je društvo še živo, a v rokah novih generacij, s katerimi nimam toliko vezi. Z drugimi pa smo na zvezi, tako z Bernalom v Buenos Airesu kot tu v Cordobi.

DEMOKRACIJA: Kakšni so vaši načrti in kako gledate na prihodnja leta?

Cmorova: Pred leti sem se odločila, da sestavim blog prekmurskih Slovencev pod naslovom Slovenci z vzhoda, a sem ga, priznam, malce zapustila. Že od leta 2020, ko sem se za stalno preselila v Cordobi, sem si postavila kot cilj nadaljevati in kar se da dokončati poslanstvo, ki ga je začel moj oče: zbiranje gradiva, veliko fotografij, pisem, zgodb izseljencev iz Prekmurja, ki bi ostala zapisana v naši zgodovini. Digitalizirati vse dokumente ni preprosta zadeva. Čaka me še veliko dela. In seveda skušam ohraniti tudi stari prekmurski jezik, ki sem se ga naučila že v ranem otroštvu.

DEMOKRACIJA: In radio, se pravi kot poročnik in povezovalna moč … ali še kaj več?

Cmorova: Kot sem že omenila, sem že pred leti sodelovala pri argentinski radijski oddaji Slovenija, moja ljubezen v režiji Edvarda Kovačiča. To je bilo do leta 2001. Od leta 2002 dalje pa sem enourno tedensko oddajo Slovenci z vzhoda in… še kaj več organizirala in vodila sama. Posvečena je bila predvsem Prekmurju, a smo vključili tudi preostali del Slovenije. Z oddajo sem končala pred selitvijo, konec leta 2019.

foto: Osebni arhiv Ester Cmor

DEMOKRACIJA: Bi želeli še kaj dodati ali kaj zanimivega povedati?

Cmorova: Želim si, kot sem že večkrat izjavila, da bi vse svoje delo in dokumentacijo zvesto in odgovorno hranil Pokrajinski muzej Murska Sobota. Drugo, kar lahko delim z vami in za kar se čutim zelo počaščeno, je krajši dokumentarec o prekmurskem arhivu v Argentini, zgodba o mojem življenju, ki je nastal pri MPN Studio. To mi je v veselje in ponos.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine