Piše: Metod Berlec
Z moralnim teologom dr. Ivanom Janezom Štuhecem smo se pogovarjali o njegovi novi knjigi Teološki temelji morale, Katoliški cerkvi, slovenstvu, novih prispevkih za slovenski pomladni program in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju. Pogovor je nastal še pred smrtjo papeža Frančiška.
Dr. Ivan Janez Štuhec se je rodil leta 1953 v Celju. Maturiral je na gimnaziji Frana Miklošiča v Ljutomeru leta 1973. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1981, leto kasneje pa je bil posvečen v duhovnika. Podiplomski študij je nadaljeval na Univerzi »Gregoriana« v Rimu, kjer je leta 1985 magistriral iz moralne teologije, leta 1988 pa doktoriral. Izobraževal se je tudi drugod v tujini. Do upokojitve leta 2019 je bil profesor za področje moralne teologije in družbenega nauka Cerkve na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in na enoti v Mariboru. Njegovo področje raziskovanja je usmerjeno predvsem v družbeno-etična vprašanja in v tej zvezi raziskovanje družbenih tokov v dvajsetem stoletju in kasneje, vloge religije v sodobnem svetu, družbenega nauka Cerkve in vzgojno-izobraževalne problematike ter v zadnjih letih medgeneracijskih vprašanj. Leta 1997 je soustanovil Vzgojno-izobraževalni zavod Antona Martina Slomška v Mariboru. Od leta 2009 do 2019 je bil strokovni direktor zavoda, od leta 2019 pa rektor Vikariata Antona Martina Slomška. Med drugim je bil predsednik Mohorjeve družbe Celje, član pogajalske skupine za urejanje odnosov med državo in Cerkvijo, tajnik sinode Cerkve na Slovenskem, član Medicinsko-etične komisije pri Ministrstvu za zdravstvo Republike Slovenije in član različnih strateških in strokovnih svetov pri ministrstvu za kulturo in ministrstvu za šolstvo. Bil je član komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, dvakrat član programskega sveta RTV Slovenija, član Zbora za republiko, član Evropskega združenja katoliških teologov – sekcija za Slovenijo in član več različnih mednarodnih združenj in uredništev.
Dr. Štuhec, nedavno sva se v oddaji Beremo na televiziji Nova24TV pogovarjala o vaši novi knjigi Teološki temelji morale. Če se na začetku tega pogovora še malo dotakneva te vaše knjige. V predgovoru pravite, da za vsako teološko vedo in za vsako humanistično znanost velja pravilo, da so v ozadju konkretnih življenjskih dilem temeljni filozofski, religiološki, antropološki in teološki premisleki. Lahko to malo pojasnite?
Vedno gre za vprašanje človeka, kako ga razumemo, kako ga razlagamo, kako ga umeščamo v ta svet in kako odgovarjamo na njegova temeljna bivanjska vprašanja. Za to ni nobene humanistične znanosti, ki ne bi imela v ozadju konkretnih vprašanj in dilem temeljnih premislekov ved, ki se ukvarjajo s človekom.
Vsebino knjige ste razdelili na štiri velika in zelo obsežna poglavja. V teh štirih delih knjige ste predstavili moralnoteološko tradicijo, biblično moralo, človeško naravo kot temelj moralnosti ter temelje posameznikovih svobodnih in odgovornih moralnih odločitev. Pri čemer je vaše monumentalno delo, kot pravite, povezano tudi z burnim razvojem moralnoteološke vede v drugi polovici 20. stoletja. Ob tem omenjate tako drugi vatikanski koncil kot tudi poraz ideologij …
Drugi vatikanski koncil vsekakor predstavlja prelomnico v Katoliški cerkvi. Teologiji je naročil, naj se vrne k virom. To pomeni k Svetemu pismu in cerkvenim očetom. Zakaj je bilo to pomembno? Zato, ker se je katoliška teologija po zahodnem razkolu s protestanti oddaljila od Svetega pisma in se naslonila na tomizem, iz česar je nastala neosholastična teologija. Pri tem ni nujno vedno bila zvesta misli Tomaža Akvinskega. Hkrati se je zgodil novi vek, ki pomeni obrat od objekta k subjektu. Človek in njegovo gledanje na stvari sta postala ključna. Za to imamo eksistencializem in personalizem, ki povzročita tudi obrat k osebi v teologiji drugega vatikanskega koncila.
Pri tem omenjate tudi revolucionarno leto 1968. Zakaj je to leto tako prelomno? Tudi v moralnem smislu …
To leto je pomembno za to, ker se postavi pod vprašaj vse avtoritete in vse institucije. Tudi cerkveno. Moralni teologi so bili postavljeni pred izziv, kako pristopiti k moralnim vprašanjem z vidika človekove osebe in ne z vidika avtoritete. Avtoritete so si svoje mesto morale izboriti z dejanji in ne s formalnim statusom. Tako je še danes.
S to obsežno knjigo pa se želite, kot ste zapisali v predgovoru, zahvaliti Katoliški cerkvi za vse, kar vam je bilo v njej dano. To je povsem v nasprotju z današnjimi trendi, ko je tako popularno udrihati čez Katoliško cerkev …
Sam Cerkev razumem v njeni celovitosti od začetka do danes. Njena zgodovina je kljub takšnim in drugačnim stranpotem veličastna in neponovljiva. Konkretno zame osebno pa to tudi pomeni, da mi je Cerkev omogočila vse to, kar je zapisano tudi v tej knjigi, in še več. Za to sem vsem, ki so imeli kakršen koli vpliv name, hvaležen.
No, glede na povedano me zanima, kako komentirate nove obtožbe na račun patra Marka Rupnika, ki seveda mečejo slabo luč na Rimskokatoliško cerkev? In levi mediji to veselo izkoriščajo …
Ta zgodba je žalostna in tragična. Dlje kot se bo vlekel postopek zoper Rupnika, slabše bo za stvar in za Cerkev. Hkrati pa ta primer tudi veliko pove o tem, kaj pomeni, če nekega problema ne razrešijo pristojni takrat, ko nastane. Sedaj se pogosto omenja nadškofa Šuštarja. Na žalost nikoli ne bomo vedeli, kaj je vedel in kaj je bila njegova odločitev. Vsekakor pa je treba reči, da je Rupnik večino svojega življenja živel in deloval v Italiji in ne v Sloveniji. Delal in živel je v senci jezuitske kurije. Tisti, ki so imeli neposredno odgovornost zanj, so bili v Rimu in ne v Sloveniji. Zdaj »kasira« naša Cerkev na Slovenskem, ki je že pokasirala finančno zgodbo Zvonov. Javnomnenjsko to seveda ni dobro.
Papež Frančišek ima zadnje čase kar precejšnje težave z zdravjem. Zaradi pljučnice se je kar pet tednov zdravil v rimski bolnišnici Gemelli. Začeli so se že delati ocene njegovega pontifikata …
Papež še živi, ne glede na njegovo zdravstveno stanje. Običajno se ocene delajo po smrti papežev. Papež Frančišek je s svojim stilom papeževanja demistificiral papeštvo, kar mi je zelo všeč. Ob primeru njegovih predhodnikov in njega se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da se v času, ko živimo pomembno dlje kot v preteklosti, uvede starostna meja za papeža, tako kot se je uvedla za škofe. Frančišek je sam pogosto poudarjal, da je rimski škof. V primeru papeža Benedikta smo videli, da ni nobene resne težave, če imamo opravilnega in upokojenega papeža.
Seveda pa se že na veliko ugiba, kdo bo njegov naslednik!?
Da, to je priljubljena tema rumenega tiska. Če pogledamo izbor papežev v zadnjih desetletjih, lahko ugotavljamo naslednje strateške koordinate, ki jih je upošteval Sv. Duh in kardinali z njim. Po Janezu XXIII. je prišel papež, ki je bil sposoben organizacijsko in teološko izpeljati in dokončati koncil. Po Pavlu VI. smo dobili za zelo kratek čas papeža, ki nam je zapustil samo prijazen nasmeh.
Za njim pride Janez Pavel II., ki odločilno prispeva h končanju totalitarnega komunističnega sistema na celotnem vzhodnem delu Evrope. Izbran je iz naroda, ki je v času druge svetovne vojne najbolj nastradal z obeh totalitarnih strani: nacizma in komunizma. Za njim pride njegova desna roka kardinal Ratzinger, ki je bil pomemben teolog za Janeza Pavla II. Prej Poljak, sedaj Nemec. Tandem, ki bi si ga takoj po drugi svetovni vojni težko predstavljali. Globalizacija Katoliške cerkve je postajala vse bolj realnost, in vprašanje časa je bilo, kdaj bomo dobili papeža, ki ne bo iz Evrope.
Frančišek je Argentinec italijanskih korenin. Morda papež, ki predstavlja vez med Evropo in Latinsko Ameriko, med kontinentom blagostanja in kontinentom socialne zanemarjenosti in materialne revščine. Kje je težišče problemov danes? Severna Amerika in Azija. Dvomim, da bi bodoči papež prišel iz Afrike. Bi me pa presenetilo, če bi bil Evropejec.
Sedanji papež prihaja iz Argentine. Vi ste konec lanskega leta obiskali naše rojake v tej južnoameriški državi.
Drži, bil sem prvič v Argentini. To me je zanimalo iz dveh razlogov. Najprej slovenska skupnost, ki živi v Argentini, in drugič, kakšen je utrip dežele, iz katere je prišel papež Frančišek. Zanimivo je dejstvo, da papež ni obiskal svoje domovine. To se sprašujejo tudi Slovenci v Argentini, zakaj ne. Razumnega in strateško otipljivega odgovora nisem slišal.
Kako živa je tamkajšnja slovenska skupnost? Kot vemo, se je v letih po drugi svetovni vojni tja preselil cvet slovenske politične emigracije. Torej tudi številni intelektualci, duhovniki, ki so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo zaradi komunizma …
Slovenska skupnost, ki je najštevilčnejša v Buenos Airesu in Mendozi, je zelo živa glede na dejstvo, da je sedaj v izobraževalnem procesu četrta generacija. Tretja generacija prevzema pobudo in vodenje slovenskih domov. Kar nekaj pomembnih ljudi, ki so bili za skupnost ključnega pomena, se je odločilo za Slovenijo. Vsekakor dejstvo samostojne države in generacijske razdalje vplivajo na skupnost in jo tudi postopoma zmanjšujejo. Pastoralno je zanimivo, da tudi slovenska skupnost trpi pomanjkanje duhovnikov, kot pri nas doma.
Kako pa kaj gledajo na Slovenijo? Na prihodnost slovenstva tako v Argentini kot v deželi pod Triglavom?
Kot je znano, je Argentina bogata dežela z veliko možnostmi. Kot rečejo Slovenci, je Argentino pahnil v revščino peronizem. Peronizem je nekakšna mešanica fašizma, socializma, liberalizma in močne korupcije. Volitve se je kupovalo s socialnimi transferji in podpiranjem nedela. Sedanji predsednik Milei naj ne bi bil iz tega peronističnega paketa. Njegove reforme so že prijele in inflacijo je v enem letu krepko zmanjšal. Slovenci upajo, da bo državo spravil v red in da bosta socialne transferje nadomestila delo in pošteno plačilo.
Če greva konkretno k Sloveniji. Vi ste se v zadnjih letih precej umaknili iz komentiranja dnevnopolitičnega dogajanja v naši državi. Ste pa v okviru Katedrale svobode sodelovali v uredniškem odboru pod vodstvom Petra Jambreka, ki je poskrbel, da je nedavno luč sveta zagledal skoraj 900-stranski elektronski zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek – Novi prispevki za slovenski pomladni program. Nedvomno je bil potreben!
Na začetku ste me povprašali po knjigi. Potreboval sem mir in osredotočenost na stvari, ki sem jih v knjigi obdelal. Poleg tega vidim, da je vedno več mladih kritičnih komentatorjev našega javnega življenja. To me veseli in sam imam še nekaj drugih načrtov.
Premislek o sedanjem zgodovinskem trenutku je vsekakor potreben in nujen. Bojim se, da tisti, ki bi to morali videti in upoštevati, dejansko vse ignorirajo. Dokler imata Jenull in Nika več prostora na ekranih kot sedemdeset prispevkov intelektualcev v omenjenem zborniku, vam to vse pove o stanju duha v tej državi.
Za zbornik ste napisali prispevek z naslovom »Drugačen človek in drugačna kultura«. Kaj je glavna poanta tega vašega razmisleka?
Glavna poanta je, da Galimbertova teza o tehnološko popolnoma spremenjeni naravi človeka ne drži in da je tudi ne smemo dopustiti. Sodobna tehnologija z umetno inteligenco na čelu je in ostaja sredstvo, ki ga je človek iznašel in ga tudi mora znati kontrolirano uporabljati.
Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bodo ti intelektualni prispevki v kakršni koli meri prispevali k političnim spremembam v naši državi. Še posebej ob dejstvu, da vse več ljudi prisega na družbena omrežja, kjer pa je nivo debate pogosto pod vsako kritiko.
Vaša ugotovitev je točna. Vendar na to ne smemo pristati. Povampirjenje družbe pelje k njenemu zatonu in žalostnemu koncu.
Kako pa komentirate to, kar je v teh dneh prišlo v javnost, da se je začel prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico iz kleti kočevske komunale v državno kostnico v Škofji Loki? Tam naj bi bili to posmrtni ostanki spet samo začasno hranjeni …
Samo še en primer, kako enim ni do dostojnega pokopa in še manj do sprave. Nerealna ocena preteklosti vodi do nerealnih ocen sedanjosti. O prihodnosti pa nima pojma.
In še za konec. Imate kakšno sporočilo za naše bralke in bralce v tem postnem času, pred prihajajočo veliko nočjo?
Imam. Predsednik ZDA Trump nas je postavil na čistino: Evropejci, Američani vas ne bomo več varovali in branili, če bi bilo treba. Nastala je panika in Evropa zbira evrčke za obrambo. Evropski politiki poudarjajo, da nas je več kot Američanov. To drži. A nas je manj, ki bi bili pripravljeni braniti Evropo, ker smo se v zadnjih tridesetih letih popolnoma pomehkužili.
Demografska slika tudi ne kaže, da bomo to prednost zadržali. Vse se začne in konča pri ljudeh. Brez ljudi ni ne države ne socialnega, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Kdor se tega ne zaveda, pomaga celotno skupnost pehati v grenak in žalosten konec.
