Piše: Metod Berlec
O kulturni vojni, kulturnem marksizmu in mednarodnem dogajanju, ki ga v zadnjem času zaznamuje ruska agresija na Ukrajino, smo se pogovarjali s prof. dr. Andrejem Finkom, ki je pravnik za področje teorije o državi, ustavnega in mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov. Na zasebni Katoliški univerzi v Buenos Airesu je petintrideset let, tudi kot redni profesor, poučeval mednarodno javno pravo, mednarodne odnose in zgodovino mednarodnih odnosov, danes pa je predavatelj na Katoliškem inštitutu – Fakulteti za pravo in poslovne vede v Ljubljani.
Andrej Fink se je rodil 3. julija 1947 v begunskem taborišču Senigallia blizu Ancone v Italiji očetu Božidarju Finku in materi Valentini Kovač. V Argentino je s starši prispel junija 1948. Diplomiral je na Pravni fakulteti državne Univerze v Buenos Airesu. Doktorat znanosti pa je dosegel na Pravni fakulteti Univerze Complutense v Madridu. Poleg tega je v Madridu študiral tudi politično sociologijo, mednarodne odnose in zunanjo trgovino. Diplomiral je tudi kot prevajalec za španski jezik na Pravni fakulteti Univerze v Buenos Airesu. Na Višji vojaški šoli je diplomiral iz vojaške strategije. Njegove delovne izkušnje obsegajo tridesetletno odvetniško in prevajalsko prakso. Na državni Univerzi v Buenos Airesu je bil trideset let redni profesor na Pravni fakulteti za predmet Teorija o državi, ki je vključeval zgodovino politične misli. Na zasebni Katoliški univerzi v Buenos Airesu je petintrideset let, tudi kot redni profesor, poučeval Mednarodno javno pravo, Mednarodne odnose in Zgodovino mednarodnih odnosov. Na tej univerzi je bil deset let tudi direktor Centra za mednarodne študije. Leta 2017 je bil imenovan za zaslužnega profesorja in ohranja stike z njo v zvezi z doktorati. Vseskozi je bil vsestransko dejaven tudi v slovenski narodnostni skupnosti v Argentini. Leta 2017 se je z ženo za stalno vrnil v Slovenijo. Danes je predavatelj na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu v Ljubljani. Je avtor dveh knjig in soavtor štirih.
DEMOKRACIJA: Profesor Fink, za nami je Pučnikov simpozij v Slovenski Bistrici, kjer ste sodelovali na okrogli mizi z naslovom »Nova kulturna vojna: Grožnja naši civilizaciji?« Izhodišče za razpravo je bila knjiga venezuelskega političnega disidenta Alejandra Peñe Escluse z naslovom Forum São Paulo in kulturna vojna, ki je konec lanskega leta izšla tudi v slovenščini. Glede na to, da ste večino življenja preživeli v Argentini, v Južni Ameriki, me za začetek zanima, kako znan je Forum São Paulo v Latinski Ameriki.
Fink: Naj najprej povem, da se mi zdi zelo pomembno, da je bila ta knjiga prevedena v slovenščino. Odpira pogled in širi obzorja. Je razumljiva, sintetična in jasna. Veliko dobrega bo naredila.
Na vaše vprašanje naj odgovorim, da takoj na začetku, leta 1990, ko je bil ustanovljen, Forum São Paulo ni bil tako znan, potem je pa iz leta v leto pridobival odmevnost, seveda po zaslugi prijaznih medijev, ki so o njem pisali. To pa se je dogajalo predvsem ob vsakoletnih srečanjih (včasih tudi vsake dve leti), ki so jih imeli po različnih državah Latinske Amerike. Ta odmevnost je bila odvisna tudi od politične usmeritve držav gostiteljic teh srečanj. Spomnimo, da forum združuje vse levičarske stranke in gibanja (tako se sami definirajo), ki se vanj vključijo. Če pridejo na oblast, naj bo po demokratični ali nedemokratični poti, je že država vključena v mednarodno gibanje in prispeva k revolucionarni dinamiki regije. Je pa ta forum v najožji povezavi s svetovnimi sorodnimi strankami in gibanji, ki si med seboj pomagajo. Tu je govor o Latinski Ameriki, celini, kjer že dolgo eksperimentirajo vsa mogoča gibanja in ideologije, a tisti, ki to knjigo prebere, lahko spozna model, po katerem te sile delajo povsod. Na podoben, če ne enak način delajo tudi v Evropi, od koder je glavna misel prišla, pa smo že v Sloveniji.
DEMOKRACIJA: V kolikšni meri ste v preteklosti spremljali njegovo delovanje?
Fink: V zvezi s prejšnjim odgovorom smo se zavedali in opazovali njegovo dejavnost, predvsem propagandno, ki je vedno bila zelo prodorna.
DEMOKRACIJA: Moram reči, da sem se v zadnjih letih čudil, da so levičarska gibanja tako močna v Latinski Ameriki, da so ljudje tam tako dovzetni za te ideje. Ko sem prebral to knjigo, mi je vse to postalo veliko bolj jasno. Tudi dejstvo, da so tam na oblasti večinoma levičarske politične garniture …
Fink: Moč levičarskih gibanj v Latinski Ameriki je kljub vsemu relativna glede na prepričanja. Kolikor je je, je pa utemeljena na revščini, ki je ponekod zelo očitna. Seveda je v naravno bogati Latinski Ameriki ta revščina posledica (milo rečeno) neustrezne politike. Namesto da bi naravno bogastvo (naj bodo rodovitna polja, rudnine, petrolejska nahajališča, naravne lepote, ki bi pospeševale turizem) služilo za družbeno rast in razvoj državnih gospodarstev, služi za neurejeno in neskladno izčrpavanje, ki ni v službi širšega prebivalstva. Namesto da bi bogastvo služilo za investicije v industrijo, šolstvo in znanost, gre javni denar v vse mogoče nepravilne smeri, ne nazadnje v korupcijo, ki je v tej regiji brez nadzora. To povzroča nezadovoljstvo, ki ga z lahkoto usmerjajo in izrabijo omenjena gibanja, ki si z obljubami o lepši prihodnosti in pravičnejši družbi zagotavljajo privržence oz. volivce. Seveda se te obljube še nikjer niso realizirale, kot se zelo nazorno kaže šestdeset let na Kubi, v Venezueli in v Nikaragvi s trdimi totalitarnimi levičarskimi vladami.
DEMOKRACIJA: No, moram reči, da se čudim, da Združene države Amerike dopuščajo, da imajo na »svojem dvorišču« praktično same leve vlade. Predvsem v luči nekdanje Monrojeve doktrine. To sprašujem tudi zato, ker recimo niso vrgle z oblasti nezakonitega venezuelskega levičarskega predsednika Nicolasa Madura …
Fink: Združene države Amerike »dopuščajo«, da imajo na svojem »dvorišču« praktično same leve vlade zato, ker te ta čas ne predstavljajo nobene realne grožnje za njihovo varnost. V dobi hladne vojne je bilo drugače, ker je Sovjetska zveza aktivno podpirala prevratniška gibanja po regiji z namenom, da slabi moč ZDA po svetu. Po imploziji Sovjetske zveze njena naslednica Ruska federacija tega ni zmogla. Se pa danes kaže večja nevarnost s strani Kitajske, ki je zelo navzoča v Latinski Ameriki z vidnimi investicijami in znanostjo, o nevidnih načinih, vojaških in obveščevalnih, pa lahko samo utemeljeno domnevamo.
V zvezi z Monrojevo doktrino (na kratko, »Amerika Američanom«) v današnjem globaliziranem svetu te doktrine ni treba tako neposredno uveljavljati kot v preteklosti (pred dvesto leti, ko je bila formulirana kot državna regijska politika), če ima danes sploh še smisel. Živimo v popolnoma drugačnem svetu, s satelitskimi optičnimi in slušnimi informacijami, ko imajo ZDA vse dogodke na dlani, na mizi in se nanje lahko uspešno odzovejo takoj.
Kar pa zadeva oborožen poseg (drugačnega učinkovitega si težko predstavljamo) v Venezueli, da odstavi nezakonitega predsednika Madura in sploh vladajočo garnituro, je danes v teh okoliščinah nepredstavljiv. To bi s pravnega vidika bila kršitev mednarodnega prava, s političnega pa čudovito »darilo« Putinu, saj bi na svoji strani ZDA naredile isto, kar je storil Putin v Ukrajini in bi njihova podpora napadenim ostala brez verodostojnosti.
DEMOKRACIJA: Naj se vrneva h knjigi Forum São Paulo in kulturna vojna Alejandra Peñe Escluse. V njej avtor razgalja ta forum in njegovo delovanje, ki temelji na kulturnem marksizmu. Kot vemo, je eden njegovih idejnih očetov italijanski politični teoretik Antonio Gramsci. Vi ste v preteklosti že pisali o njegovih idejah. Najprej bi vas zato vprašal, kdo je bil pravzaprav Antonio Gramsci?
Fink: Antonio Gramsci se je rodil leta 1891 na Sardiniji (Italija) v malomeščanski družini sedmih otrok. Bil je telesno krhek, a umsko zelo nadarjen. Po trdem in revnem otroštvu in mladosti mu je prav zaradi talentiranosti uspelo priti do Univerze v Torinu. Po končanih študijih je začel najprej z delom na tem vseučilišču, kmalu pa se je začel ukvarjati tudi z novinarstvom, sočasno se je včlanil v tedanjo Socialistično stranko. Zaradi telesne šibkosti ni bil vpoklican med vojake v prvi vojni. Takoj po njej pa v sicer zaradi zavezništev zmagoviti, a notranje razrvani Italiji postal globoko nezadovoljen s Socialistično stranko, ki je po njegovem mnenju pregorela in bila brez moči. Zato jo je z nekaterimi somišljeniki zapustil in leta 1921 ustanovil italijansko Komunistično stranko in postal član njenega centralnega komiteja. Naslednje leto (1922) je bil kot delegat poslan na tretji kongres Kominterne v Moskvo. Po dveh letih (1924) se je vrnil v Italijo in bil na volitvah izvoljen kot poslanec svoje stranke v parlamentu, kjer je imela veliko večino tudi pred kratkim ustanovljena Fašistična stranka. Nekaj časa ga je ščitila poslanska imuniteta. Kljub njej pa je bil leta 1926 zaprt ter zaradi domnevnega ščuvanja k medrazrednemu boju in rovarjenju obsojen na 20 let zapora. Kmalu je tam začel pisati svoj Jetniški dnevnik, kot nekateri nepravilno v slovenščino prevajajo v originalu pisane Quaderni del carcere (Quaderno = šolski zvezek), ker je le to lahko dobil v zapor. Dejansko to ni bil dnevnik, temveč so bila pretežno filozofsko-ideološko-politična razmišljanja o tem, kaj bi morala Komunistična stranka storiti v tedanji italijanski konjunkturi. Besedila so bila zaradi razmer v zaporu in cenzure neurejena in (namenoma?) nekoliko nejasna. Popisal je kakih petdeset takih zvezkov, ki jih je nameraval potem dodelati. V zaporu pa se je njegovo zdravje začelo slabšati. Končno so ga poslali v rimsko bolnišnico, kjer je 27. aprila 1937 umrl.
DEMOKRACIJA: Lahko razložite, v čem je bistvo njegovih idej? Zakaj velja za nekakšnega utemeljitelja kulturnega marksizma?
Fink: Gramsci je napisal le novinarske prispevke in v zaporu razmišljanja. Ker je umrl malo pred drugo svetovno vojno, zaradi vojne vihre in posledic nekako deset let ni bilo možnosti, da bi se somišljeniki poglobili v njegove spise. Po vojni je med komunisti še veljala tudi misel o nasilni revoluciji, s katero bo osvojena najprej Evropa, potem pa ves svet. Ko pa je bilo jasno, da v Zahodni Evropi komunistične stranke ne bodo prišle do oblasti po nobeni običajni revolucionarni poti, so se ideologi začeli spraševati kaj sedaj. Tedaj so »odkrili« Gramscija, ki je bil povzdignjen kot human in ne dogmatičen marksist. Mnogi ga štejejo kot najbolj ustvarjalnega marksističnega misleca dvajsetega stoletja.
Glavno vprašanje, ki zaposluje Gramscija še v Mussolinijevi Italiji, je, zakaj v Zahodni in Srednji Evropi revolucija ni uspela. Zato se sprašuje, ali ni v Marxovi teoriji neka napaka, in če je, kje in v čem naj bi bila. Njegov odgovor v jedru temelji v vlogi, ki jo imajo v družbi intelektualci in na splošno misleči ljudje, skupaj z vlogo, ki jo ima v družbi kultura in vse, kar je z njo v zvezi. Zanima ga torej svet idej.
Gramscijeva osrednja misel, s katero hoče najti izhod iz neuspeha marksizma, je »hegemonija« oz. prevlada v družbi. V kapitalistični družbi prevladuje (je hegemon) vladajoči sloj. Le-ta prevladuje, naslanjajoč se na moralne, politične, kulturne vrednote, ki so široko razpršene po vsej družbi kot samoumevne. Samoumevne so zato, ker jih za svoje sprejmejo skupine in »razredi«. Ta samoumevnost se je po Gramsciju tako močno usedla v dno družbe, da je ta usedlina privzela značaj »zdrave pameti« ali »zdravega čuta«, o katerem nihče ne dvomi. To se pa lahko zgodi oz. se dogaja s pomočjo t. i. civilne družbe. Čeprav lahko ta pojem najdemo pri avtorjih pred njim, v neposredni njegovi bližini pri Heglu, je to neke vrste Gramscijeva originalnost, vsaj kot si jo on razlaga in uporablja. On namreč deli Marxovo nadzgradbo, verjetno sledeč predhodniku Heglu, med civilno družbo in politično družbo. Politična družba je klasično obvladovanje v državi in družbi prek politike v ožjem smislu, prek prava in pravnega reda, prek vojske, policije in drugih vzvodov javne oblasti. Civilna družba pa je omrežje ustanov in praks v družbi, ki delujejo vsaj delno avtonomno od države ter s katerimi se posamezniki in skupine organizirajo in izražajo. V to omrežje spadajo mediji, šolski in visokošolski sistem, duhovne ustanove (cerkve), vsakovrstne nevladne organizacije, fundacije, najrazličnejše družbene pobude s takimi in drugačnimi vsebinami ter smotri, konservativna miselnost starejših generacij itd. Na tem področju se običajno bijejo boji med ideologijami, svetovnimi nazori ter miselnimi predstavami, ki so navzoče tako med najpreprostejšimi in neukimi ljudmi kot med najbolj sofisticiranimi intelektualci. V tem boju zmaga tisti, ki se lahko polasti intelektualnega vodstva, tistega torej, ki lahko določi, kaj je treba misliti, in moralnega, tistega, ki lahko pove, kaj je treba vrednotiti. Kdor se lahko polasti te idejne strukture, lahko vsili nove ideje in vrednote.
DEMOKRACIJA: Civilno družbo danes omenjajo vsi, od vlade navzdol …
Fink: Danes je izraz »civilna družba« tako razširjen, da ga uporabljajo skoraj vsi, ne vem pa, ali vsi vedo za njegov izvor in danes za njegov spremenjen revolucionarni pomen in namen. Nastal je že, kot rečeno, s Heglom, vendar vse do hladne vojne pojem ni postal izstopajoč, razen pri zelo izbranem sloju filozofov, ki so bili dobri poznavalci njegove misli. »Civilna družba« je sicer vedno obstajala kot nekaj naravnega, a kot posebno orodje (orožje?) se je pri nas pojavila šele po letu 1991, ob demokratizaciji. Do tedaj Gramscijevo razmišljanje pri nas ni bilo potrebno, ker smo že imeli marksistično oblast in ureditev vse od leta 1945, ki je od zgoraj diktirala tudi vse, kar je zadevalo kulturo. Ko pa je tista oblast propadla, je prišla prav ona druga, »kritična miselnost«.
Klasična marksistično-leninistična doktrina je skušala spodkopati politično družbo v državi z danes že znanimi nasilnimi revolucijami, ki jih poznamo že vsaj eno stoletje. Gramscija pa ta nasilna oblika prvotno ne zanima. Zanj je družbo mogoče spremeniti samo z napadom na hegemonske dejavnike. To pa zahteva protihegemonski boj v civilni družbi. Obstoječo hegemonijo je treba spodkopati, da bo tako omogočen prevzem civilne družbe in vzpostavitev neke nove hegemonije, ki bo to družbo spremenila. Za njo bo posledično spremenjena tudi politična družba.
DEMOKRACIJA: Se pravi, da je prenovil retoriko, marksistični ekonomizem zamenjal s kulturnim, razredni boj s kulturnim? Pri tem pa se je močno zavedal pomena kulturne hegemonije …
Fink: Gramsci, vedno marksist, tudi predvideva končno spremembo ekonomskih razmer, vendar je zanj pred tem nujna sprememba kulture, kar pomeni sprememba vrednot. Zato daje toliko pomena intelektualcem. Z njimi in prek njih bo lahko izveden Gramscijev recept: Spremeniti svet idej, da bodo nove ideje postale ideje sveta. Pa je tako v jedru revolucija dovršena.
Vitalnega pomena je pri vsem tem nadzor medijev. Gramsci kakor precej sočasno Mao predlaga »strategijo brez časa«, a ne dolg pohod po hribih in gozdovih kakor slednji, temveč po institucijah civilne družbe. V tej strategiji je treba delati nezaslišana zavezništva, s katerimi se vara ne dovolj trdno in ozaveščeno ljudstvo. To zavajanje se lahko dogaja celo z nasprotniki marksistične ideje, ki se mnogokrat ne zavedajo, da z nekaterimi svojimi dejanji pihajo v revolucionarni rog.
Gramscijeve misli so po drugi svetovni vojni začeli razvijati različni avtorji, a drugim krajem in časom primerno, npr. Kanadčan Robert Cox, hkrati je pa tudi Frankfurtska šola, ustanovljena že v Gramscijevi dobi (1923), ki so vsi začeli razvijati svojo »Kritično teorijo«. Vsi soglašajo s kritiko marksizma, kot se je začel udejanjati v Sovjetski zvezi med obema vojnama pa tudi potem. Vsem je skupno ugotavljanje, da je Marxova prognoza za današnji čas nezadostna, in potreba, da se teža misli in akcije (revolucije) prenese iz ekonomije na kulturo. Ne več nasprotje kapitalisti-delavci. Boj (konflikt) je treba prenesti na druga mogoča konfliktna in nasprotujoča si področja v družbi (družina in meddružinska razmerja, spol in vse, kar je z njim v zvezi, feminizem, transspolnost, diskriminacije, vojna in mir oz. pacifizem, vzgoja, podnebna problematika, pravice staroselcev tam, kjer ti obstajajo, teološke problematike v Katoliški cerkvi in morebitni škandali itd).
DEMOKRACIJA: Še vedno torej revolucija, a drugače?
Fink: Seveda. Toda Gramscijeva zanimivost je v tem, da obrne klasični vrstni red: Nima smisla truditi se z nasilno revolucijo, da se doseže oblast in spremeni kultura. Nasprotno, najprej je treba spremeniti kulturo in njen svet vrednot, pa bo potem politična oblast kot medena tepka sama padla v roke. Zato se že dalj časa bije boj za obvladovanje kulture, pa ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Ta boj je nadvse »krvav« in neizprosen. Po Gramscijevem receptu sicer ni prelite niti ene kaplje krvi (zato je bil on »human marksist«), ni strelov v tilnik, ni strojničnih rafalov pred kočevskimi kraškimi jamami, ni betonskih pregrad v rudniških jaških v Hudi jami. Revolucije pa še ni konec. Nadaljuje se drugače, a ta način revolucije je hujši. Prej so ubijali telesa, duh pa je kljub bolečinam v družbi pri preostalih ostal zdrav. Danes pa s pomočjo avdiovizualnih medijev ubijajo možgane in dušo. Telesa potem že niso več pomembna. Ko je padel berlinski zid, tudi pri nas, se je z demokracijo k nam preselil tudi Gramscijev recept. Tedaj smo bili srečni, ker je pri nas padla železna zavesa in smo svobodno zadihali. Potem smo vstopili v EU in NATO. Vendar z demokracijo se je z Zahoda tudi k nam prikradel Gramscijev recept. Iz nasilno obvladovanega enoumja smo nevede »padli« v mehkejšo »demokratično« različico, ki je pa vsebovala Gramscijev virus. Ta virus so tranzicijski postkomunisti takoj začeli pridno uporabljati.
DEMOKRACIJA: Kot vemo, je že pred dobrimi sto leti nemški filozof Oswald Spengler pisal o zatonu Zahoda. Je torej kulturni marksizem resna nevarnost za zahodno civilizacijo?
Fink: Resno nevaren je zato, ker gre po receptu v njene pore, molekule, ker gre v notranjost v možgane in v duše in jih razjeda, ne da bi se ljudje tega zavedali. Za to pa poskrbi kultura in njene ustanove. Klasični časopisi in revije so danes izgubili veliko svoje nekdanje moči. Prva vrsta pa so RTV in radijske postaje, ki neprestano, dan za dnem, minuto za minuto pronicajo v glave poslušalcev. Če ti niso dovolj pozorni in obveščeni, padajo na limanice kot muhe na med. Pri mlajši populaciji prednjačijo spletne strani. Komentarji, ki jih najdemo na spletu, kažejo vso miselno revščino mnogih.
DEMOKRACIJA: Politični filozof Andrej Lokar je nedavno v intervjuju za revijo Demokracija dejal, da smo danes soočeni pravzaprav »z naslednikom ali poslednjim porodkom klasičnega marksizma, s t. i. prebujenostjo (Woke ideologijo) oziroma družbenopravičniškim kultom, kot ga imenujejo pripadniki kulturne desnice«. Je res tako?
Fink: Gramscizem in ideologija »woke« se prepletata. Rekel bi, da prvi omogoča oz. prebuja drugega. Prebujenstvo se je rodilo skoraj pol stoletja kasneje v ZDA, okoli leta 1960, sicer v zelo specifičnih okoliščinah boja za enakost temnopoltih. V zadnjem desetletju pa se je razširilo na vse mogoče panoge v smislu že prej omenjenih Gramscijevih idej. Pri obeh gre za razkrajalno delo v civilni družbi. Važno je, da si »prebujen«, kaj pa to pomeni, nihče ne pojasni oz. je na tem področju vse mogoče. Ni torej nobene smeri niti vsebine, le razdiralna dinamika. Če pa bi se dalo najti kakšno smer, je ta le v prevratništvu za prevlado v družbi. Gre za pravo kulturno vojno v svetu vrednot.
DEMOKRACIJA: Ameriški pisatelj, publicist, urednik in novinar Rod Dreher v svoji knjigi Ne živite od laži – Priročnik za krščanske disidente opozarja predvsem na to, da je v sedanjem času trdi totalitarizem, ki smo mu bili priča v 20. stoletju v obliki fašizma, nacizma in komunizma, nadomestil t. i. mehki totalitarizem.
Fink: Soglašam z izrazom in s pojmom, če ga razumemo samo po zunanjih fenomenih. Res je, da v njem ni npr. koncentracijskih taborišč. A v globaliziranem svetu smo vsi ujeti v kvazivrednote, ki nam jih hočejo vsiliti neki interesi oz. centri moči. V tem totalitarizmu je pa mnogo trdote. Prizadevati si moramo, da nam ne ukradejo »duše«, katerakoli naj že bo predstava, ki jo imamo o njej. Telesa brez duše pa so živi mrtveci.
DEMOKRACIJA: In še vprašanje za konec! Kako bi se bilo treba soočiti s kulturnim marksizmom z vsemi različicami in vsemi njegovimi negativnimi posledicami, ki jih prinaša? Tudi v luči dejstva, da imamo v Sloveniji na oblasti koalicijo, ki se gre kulturno vojno proti samim temeljem slovenske države, proti slovenskemu narodu …
Fink: Predsednik vlade Golob nenehno omenja civilno družbo, v zvezi s katero menda namerava voditi državo v boljše čase. Napovedoval je celo koalicijo s civilno družbo. Težko bi me prepričali, da njegovo pojmovanje le-te nima gramscijevskega revolucionarnega naboja, saj ga »po njegovih delih spoznavamo«. Narodne vrednote so druga za drugo na udaru. Internacionalisti nimajo domovine.
Proti razvrednotenju naše družbe, ki smo ji priče, si moramo nenehno prizadevati za več vrednot. Najvažnejša med vsemi pa je tista, ki jo v naslovu omenja citirani pisatelj. Bojevati se moramo proti laži in braniti moramo resnico. Resnica nas bo edina osvobodila, nihče drug! Kolo se je že začelo vrteti v pravo smer in se ne bo ustavilo!
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
