Piše: mag. Tadej Ian
Od pojava prebujenstva (wokeizem) kakovost novinarskega dela strmoglavlja. Iz ZDA pa je posijal žarek upanja, da bodo mediji morda spet postali funkcionalni, saj je lastnik Washington Posta stopil na prste novinarskim političnim aktivistom in preprečil, da bi časopis pred volitvami podprl Kamalo Harris. Razmišljamo tudi o smislu obstoja nacionalne medijske hiše RTV Slovenija.
Sprva časopisi in kasneje tudi drugi mediji so v demokraciji prevzeli nalogo »psov čuvajev« javnega interesa. Šlo je za plemenito nalogo, saj sta dobra in nepristranska informiranost ter razkrivanje nečednih poslov voljenih predstavnikov ljudstva temelj za to, da se lahko v demokraciji volivci na volitvah odločajo pravilno, po svojem najboljšem interesu torej, kar pomeni, da lahko izvolijo v tistem trenutku najboljše mogoče kandidate. Časopis Washington Post je v tem smislu legendaren, saj sta njegova raziskovalna novinarja Bob Woodward in Carl Bernstein leta 1972 razkrila nečednosti oblastnikov v ZDA. Zaradi razkritja afere, ki so jo poimenovali Watergate, je bil na koncu prisiljen odstopiti celo tedanji ameriški predsednik Richard Nixon.
Od nadzora nad oblastjo do političnega aktivizma
Po zelo neumni ideji ameriškega političnega ekonomista in politologa Francisa Fukuyame, ki je razglasil konec zgodovine in zmago Zahoda, ter še posebej po pojavu prebujenstva je na Zahodu kakovost novinarskega dela začela padati. Namesto da bi opravili svojo nalogo tako imenovane četrte veje oblasti z izvajanjem nadzora nad voljenimi oblastniki, so se novinarji začeli osredotočati na to, da bi s svojim delom omogočili »boljši, lepši in pravičnejši svet«. Toda pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ko se nekdo, ki bi moral delati pošteno in nepristransko, začne ukvarjati s tem, kako izboljšati svet in omogočiti, da bi bil svet bolj pravičen, ta nekdo kaj hitro izgubi moralni kompas, saj biti politični aktivist, ki si prizadeva za spremembo sveta, pomeni sprejemanje nehvaležnih kompromisov in tudi početja stvari, ki so lahko moralno hudo sporne. Nekaj desetletij kasneje ugotavljamo, da kakovostnih novinarjev skoraj več ni, ampak so novinarji predvsem politični aktivisti. Zato mediji danes ne opravljajo več službe javnemu interesu, ampak lobirajo za tiste politike in politične stranke, ki obljubljajo, da bodo storili to, za kar se mediji politično zavzemajo. Številni novinarji, ki opravljajo vlogo političnih aktivistov (zavzemajo se denimo za »reševanje« planeta s preprečitvijo globalnega segrevanja, za odpravljanje t. i. bele krivde ali za pravice žensk, pripadnikov LGBT+, nebelih ras in drugih resničnih ali izmišljenih socialnih manjšin) za dosego svojih političnih ciljev medijsko manipulirajo, lažejo, zlonamerno lansirajo polresnice, prikrivajo informacije, poročajo neuravnoteženo, ščuvajo javnost, izvajajo medijski linč ipd.
Kako je lastnik rešil Washington Post
Če sta oba kandidata za ameriškega predsednika sposobna svoje delo po izvolitvi opravljati dobro, je sprejemljivo, da časopis oz. medij podpre katerega koli od obeh kandidatov, če to razumno utemelji. Toda na volitvah v ZDA v letih 2020 in 2024 objektivno gledano ni bilo dveh takšnih kandidatov. Obakrat je bil dober kandidat le Donald Trump. Joe Biden, ki je za las dobil volitve leta 2020, je že v času predvolilne kampanje kazal znake intelektualnega pešanja, zaradi česar ni mogel biti ustrezen kandidat, kar je kasneje dokazalo njegovo katastrofalno predsedovanje, zaradi katerega so ZDA v mednarodni skupnosti opešale in se je svet znašel na robu tretje svetovne vojne. Kamala Harris je v svoji karieri dokazala, da je nesposobna, o čemer pričajo ne le katastrofalni rezultati nje kot javne tožilke in podpredsednice ZDA, pač pa tudi njene šibke intelektualne zmožnosti, ki so razvidne iz njenih pogostih in ponavljajočih se bebljavih izjav. V taki situaciji pa je popolnoma neprimerno, da bi ugleden časopis, kot je Washington Post, podprl kandidata ali kandidatko za mesto predsednika ZDA. Toda politični aktivisti iz novinarskih vrst Washington Posta so leta 2020 podprli Joeja Bidna in letos so hoteli Kamalo Harris. Na srečo jim je lastnik Washington Posta Jeff Bezos podporo Harrisovi prepovedal in časopis ni podprl nobenega kandidata. Markantno je, da so se za nepodporo Harrisovi odločili tudi nekateri drugi levi časopisi, kot sta denimo USA Today in Los Angeles Times.
Nazaj od političnega aktivizma do nadzora nad oblastjo?
Zakaj v resnici Bezos prek svojega direktorja Willa Lewisa ni dovolil podpreti Harrisove in zakaj je niso niti drugi časopisi, ki so tradicionalno usmerjeni v levo, lahko samo ugibamo. A če ne upoštevamo levičarskih teorij zarot, je najočitnejši razlog ta, da je bila Kamala Harris preprosto rečeno preslaba kandidatka, da bi bilo okusno podpreti jo. Glede na to, da je bilo na shodih Harrisove le malo ljudi, pri Trumpu pa se je ljudi trlo, je bilo jasno, da je imela Harrisova možnost za zmago samo zato, ker je zanjo volila množica ljudi, ki bi volila kogarkoli, samo da bi preprečila, da bi bil izvoljen Trump. V taki situaciji je lahko ugled resnega časopisa, ki odkrito laže in zavaja, da je Harrisova boljša kandidatka, omadeževan – tega pa si seveda ne želi noben lastnik. Zakaj je sploh lahko prišlo do tega, da sta bila kandidata demokratov na ameriških predsedniških volitvah 2020 in 2024 tako katastrofalna, je tema za samostojen članek, ki bo objavljen v eni od prihodnjih številk Demokracije. Tu pa poudarjamo, da omenjena zgodba Washington Posta in nekaterih drugih medijev pred predsedniškimi volitvami v ZDA, ki so najpomembnejši ameriški politični dogodek, kaže, da se morda trend obrača in da bodo novinarji počasi nemara vendarle prisiljeni reducirati politični aktivizem na svoj prosti čas in svoje delo v službi spet opravljati profesionalno, kot so ga nekoč njihovi predhodniki. Glede na to, da se po letu 1945 vsi socialni trendi iz ZDA slej ko prej prelijejo v Evropo, smo lahko na tem področju zmerno optimistični.
Najboljša rešitev je ukinitev RTV Slovenija
Podobnost med zablodelim Washington Postom in RTV Slovenija je očitna. RTV Slovenija je na področju političnega poročanja že zdavnaj izgubila objektivnost in se utopila v (radikalnem) (levem) političnem aktivizmu. V zadnjih 50 letih je denimo Washington Post vedno podprl demokratskega kandidata, kar kaže na to, da so uredniki in novinarji izrazito levo usmerjeni. Ampak s tem načeloma ni nič narobe, če to podpira lastnik, kajti Washington Post je zasebni medij. RTV Slovenija pa je javni medij, ki se napaja tudi iz državnega proračuna, zato si vodstvo tega medija nikakor ne bi smelo dovoliti odklona v levo ali desno. Javni medij mora biti zmeren, sredinski, nevtralen. Če pa ni, mora poskrbeti, da v njegovem okviru objavljajo levi in desni novinarji oz. komentatorji enako, kar pomeni, da morajo imeti na voljo enako količino časa in prostora, da je medij politično uravnotežen. Bezos je denimo odredil, da mora Washington Post od sedaj naprej biti politično nevtralen, zato bo zaposlil več desno usmerjenih kolumnistov. Bezos je to lahko naredil, medtem ko bi RTV Slovenija to morala narediti. Toda po t. i. depolitizaciji RTV Slovenija se je slovenska nacionalna medijska hiša nagnila samo še bolj v levo. Ker ni videti, da bi sedanje vodstvo in zaposleni na RTV Slovenija lahko zmogli prestop v politično sredino in tako upravičili obstoj RTV Slovenija kot uravnoteženega medija, se zdi, da ostaja samo še ena možnost: RTV Slovenija se razpusti oz. ukine, medtem ko si lahko javni servis na področju, ki ga zdaj pokriva RTV Slovenija, razdelijo komercialne medijske hiše – ob podpori države seveda.
