Zdaj je že povsem jasno, da je portal Necenzurirano.si, ki ga uradno (vsaj na papirju) vodijo in urejajo Primož Cirman, Vesna Vuković in Tomaž Modic, nastal izključno za diskreditacijo, kriminalizacijo in demonizacijo SDS in Janeza Janše. Celo več. Kot je razvidno iz njihovih tekstov, je težava tisto, kar predstavlja največja slovenska parlamentarna stranka in njen predsednik – pravo slovensko desnico. Za razumevanje njihovega pisanja je vendarle potreben malce daljši uvod.

(Slika: Škandal24)

Ko je padel Berlinski zid, se je milijarder George Soros odpravil na območje nekdanjega socialističnega vzhodnega bloka, vključno z Jugoslavijo. Njegov recept je bil preprost. V imenu »liberalne demokracije« je prek svoje organizacije Open Society štipendiral »voljne« ljudi in izdatno finančno pomagal ustanavljati razne nevladne organizacije (NVO), kot denimo Mirovni inštitut v Sloveniji. Ko je presodil, da je čas, je potrkal na vrata vlad in jih prisilil (s prikritimi grožnjami, da bodo njegove NVO povzročile nemire), da so vlade nadaljevale financiranje (beri: davkoplačevalci), sam pa je prek svojih predstavnikov ohranil odločilni vpliv. Njegova agenda je, da se v maniri kulturnega marksizma razgradi tradicionalni družbeni red, ki temelji na narodu, družini, veri in domoljubju.

Soros je take razmere izkoristil, da je dodatno obogatel. Na območju Balkana ga lahko zato upravičeno uvrščamo med največje vojne dobičkarje vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Poglejmo primer Kosova, ki ga je razkrila zgodovinarka in preiskovalna publicitka Mária Schmidt. Na Kosovu je bil nekoč velik rudarski kompleks Trebča. Najbolj donosen je bil rudnik Zvečan. Tja prišla Mednarodna krizna skupina (ICG), v njenem upravnem odboru je sedel Soros.  Kmalu so »ugotovili«, da bo Trepča odigrala veliko vlogo pri razvoja Kosova, ko bo postalo neodvisno. Začeli so govoriti, da Srbija izkorišča domačine v Trepči in: »Trepča je berlinski zid Kosova. Dolgo je bil simbol srbske tiranije nad Albanci na Kosovu.« Kmalu za tem je izbruhnila vojna. Nekaj mesecev kasneje je predstavnik OZN na Kosovu Bernard Kouchner, ki je bil po »naključju« tudi soustanovitelj organizacije Zdravniki brez meja, ki jo po »naključju« financira Soros, ugotovil, da delo v rudniku in tovarni v Zvečanu škoduje zdravju, zato je treba srbske lastnike razlastiti, rudnike nacionalizirati. Idejo so podprle tudi nevladne organizacije (NVO), ki jih je spet po »naključju« financiral Soros. Povabili so »zasebne investicijske družbe«, da bi vlagali v rudnike. V »odprtem in transparentnem« postopku javnega naročila je bil med šestnajstimi kandidati izbran – George Soros. Na podoben način je Soros prišel do romunskega zlata.

(Montaža: Demokracija)

Tako bi se tudi nadaljevalo, če ne bi svetu zavladal internet. Sprva je kazalo, da ga bodo izkoristili za svojo propagando levičarji, a izkazalo se je, da povsem običajni ljudje niso neumni. Pojavili so se alternativni portali, ki so razkrinkavali zavajanja in »fake news« medijskega mainstreama. Znova je vskočil Soros, ki je financiral razne portale, ki preverjajo dejstva (seveda diskreditirajo izključno desnico) in v povezavi z lokalnimi tajkuni novičarske portale, ki so namenjeni diskreditaciji političnih in ideoloških nasprotnikov »novega svetovnega reda« in neke globalne svetovne (najprej evropske) vlade. Tako je nastal tudi portal Necenzurirano.si, za katerim stoji Martin Odlazek, tajkun, katerega dolgove plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci.

Ta je (za potrebe, da se prepreči oblikovanje desno-sredinske vlade, ki bi jo vodil Janez Janša, in kasneje za potrebe predčasnih volitev, če bo do njih prišlo) začel že z ničkolikokrat prežvečenimi in dokazano neresničnimi zgodbami o desnem »medijskem imperiju«.

Oglejmo si nekaj njihovih trditev, ki se potem, ko o njih dobro premislimo in jih očistimo ideološkega balasta, izkažejo za resnično neumne.

Razkritja odmevajo tudi v Bruslju

Na Necenzurirano so se pohvalili, da njihova razkritja o  »finančno-medijsko-obveščevalni operaciji« odmevajo tudi v Bruslju. In kdo »odmeva«?

Najprej nekdanji vodja evropskih liberalcev (ALDE) Guy Verhofstadt, ki je zapisal, da Viktor Orban financira anti-EU in anti-Nato sile v Makedoniji. Pravzaprav Verhofstadt ne bi mogel bolj zgrešiti. Zakaj bi Orban, ki je eden najtesnejših zaveznikov Nata in ki zadnja leta proračun za obrambo povečuje, da bi dosegel ciljnih dva odstotka BDP (kar je zahteva Nata), financiral anti-Nato sile. Če je kdo, anti_EU in anti-Nato usmerjen, je to ravno Verhofstadt, ki je goreč zagovornik federalizacije Evrope (to je v nasprotju z izvorno idejo EU) in ustanovitve evropske vojske (protiutež Natu). Verhfstadta je očitno nekdo aktiviral, v smislu »Guy, a bi napisal nekaj o Orbanovem agitprop vmešavanju na Balkanu? Rabimo za naše slovenske interese…«, potem pa je med odmorom za kavo spesnil tvit, iz katerega je boleče očitno, da nima pojma o čem sploh govori. Ne Orban, ne SDS in ne makedonska desnica (na katere med vrsticami gotovo nakazuje njegova opazka) niso anti-EU, še manj anti-NATO. Čeprav Orbanu res nekateri podtikajo anti-EU pozicijo, je resnica ravno obratna – zavzema se za EU kot je vedno bila. Prostotržna naveza svobodnih držav, kot je bila zamišljena v Mastriški pogodbi in še prej v svojem izvoru v Evropski skupnosti za premog in jeklo. Da pa je SDS proti EU in NATU pa je tako bizarna trditev, kot da bi rekli, da je Levica predstavnica interesov ameriških multinacionalk. Verhofstadtov tvit ni noben odmev slovenskega globokordžavnega »preiskovalnega« portala, ampak le poziv na uslugo in še bolj kot to – prikaz kakšni ignoramusi v mednarodnih zavedah znajo biti evropski poslanci skupine ALDE.

Kot drugega navajajo Donalda Tuska, predsednika Evropske ljudske stranke (EPP). Čeprav zadeve ni želel komentirati, poglejmo, kdo je Tusk, ki ga imajo levičarski mediji zaradi napadov na Poljsko in Madžarsko zelo radi. To je tisti nekdanji predsednik poljske vlade, ki je v času svojega mandata poskrbel: prvič, da so agenti Agencije za notranjo varnost opravljali tajne in javne hišne preiskave na domovih novinarjev in sedežih medijev (od Gazete Polske Codziennie leta 2011 do tednika Wprost leta 2014); drugič, bil vpleten v Afero trakovi (izkazalo se je, da njegova vlada sofinancira samo sebi naklonjene medije, katerim tudi omogoča sklepanje donosnih oglaševalskih pogodb); in tretjič, v osmih letih njegovega vladanja je imela tajna služba dovoljenje za nadzor 2,177,000 telefonskih računov. Tusk je na Poljskem divje nepriljubljen – vidijo ga kot predstavnika nemških lobijev (natančneje lobijev Angele Merkel) v EU in človeka, ki se je povsem oddaljil od vrednost desne politike. Bivši premier države letos ne bo kandidiral na predsedniških volitvah, ker so mu interne (kot tudi javne) ankete jasno nakazale, da ga Poljaki ne želijo niti na pretežno protokolarni funkciji, saj bi gladko izgubil proti trenutnemu predsedniku Andrzeju Dudi.

Guy Verhofstadt in Donald Tusk. (Slika: neweurope)

Naše prispevke povzelo več kot 25 medijev na Madžarskem, v Severni Makedoniji, Bolgariji 

Ta je ena »boljših« trditev. Po eni strani trdijo, da na Madžarskem vlada diktatura in medijska cenzura, po drugi strani pa se hvalijo, koliko madžarskih medijev jih je povzelo. Če bi držalo, da Viktor Orban zganja cenzuro, najbrž ne bi bilo medija, ki bi povzel pisanje Necenzurirano. To je le dokaz, da je na Madžarskem medijska svoboda. Če bi bili madžarski mediji pod popolnim imformacijskim embargom pred levo politiko, kakršno opisuje portal Nencenzurirano (pred časom tudi portal Pod Črto), bi bila objava takšnih očitno levo-političnih insinuacij podobno neverjetna, kot če bi Svetlana Slapšak za Večer začela pisati o radostih kapitalizma. Zgodbe o Madžarki kot državi goebbelsovskega nadzora očitno ne držijo.

Belföld je izrazito levičarski medij. (Slika: PrintScreen)

V slabem mesecu je madžarska podjetnica v Severni Makedoniji opravila kar tri medijske nakupe

Groza, res. V slabem mesecu so Madžarski podjetniki opravili kar tri nakupe medijev. Si morate mislite! Madžarski podjetniki so se pač odločili, da bodo svoj denar vlagali v medije. In ko so se za to odločili, so pač opravili več nakupov medijev hkrati. Povsem logično, ali ne?

Vsako sekundo se po vsem svetu opravi na tisoče nakupov in prodaj podjetij, opravljenih je na milijone takih in drugačnih transakcij. Novinarji Necenzurirano pa pričakujejo, da bo podjetnik kupil najprej en medij, počakal leto dni za nakup drugega in še eno leto za nakup tretjega. Očitno je trojka prespala veliko bolj sporne nakupe na prelomu tisočletja, ko so z več skupščinami zapored v enem samem dnevu (z zmanjšanjem osnovnega kapitala, vnovičnem povečanju, pa spet zmanjšanjem in tako naprej) posamezniki prišli do premoženja, čeprav v nakup podjetja niso vložili (skoraj) nič. Pri madžarskih vlagateljih pa gre za njihov denar!

V deželi, kjer medije kupujejo anonimni skladi iz tujine ali pa domači medijski tajkuni, ki so (povsem javno in brez sramu) odkrito povezani s političnimi strukturami na levici, pač ne moremo razumeti, da na medijskem trgu obstaja tudi svobodna podjetniška pobuda, kjer ljudje kupujejo in prodajajo podjetja – včasih dva, včasih tri, včasih pa ducat na enkrat – ker si pač želijo suverenega in konsolidiranega dostopa na trgu. Je kdo problematiziral propadlo združevanje Dnevnika in Večera, ki bi v majhni Sloveniji predstavljalo zaskrbljujočo koncentracijo tiskanih medijev v lastništvu akterjev, ki so izrazito odvisni od javnih sredstev? V Sloveniji takšnih povezav ni teko odkriti. Še na nacionalki so se raziskovalne ekipe ukvarjale s koncentracijo medijev, pa ni bilo nobenega »mednarodnega odmeva«.

Manipulacija s pogojniki

Necenzurirano pogosto seže po manipulaciji s pogojniki. Najprej navedejo nekaj dejstev, kot denimo to, da so madžarski poslovneži v Makedoniji v slabem mesecu kupili tri medije. Nismo sicer preverjali, a recimo da drži in da je to dejstvo (in s temi nakupi ni prav nič narobe, da se razumemo).

Temu sledi njihova »obrazložitev« nakupov, ki ne temelji na dejstvih, ampak na tem, kar se njim dozdeva. To zavijejo denimo v stavek: »Ti posli so verjetno imeli vsaj tri cilje:« Pozoren bralec bo seveda ugotovil, da je poudarek na »verjetno«. In potem napletejo zgodbo, ki jo kasneje drugi mediji povzemajo kot golo dejstvo.

To ni raziskovalno novinarstvo. To je pripovedovanje zgodbic. Zgodbic, ki služijo določenim namenom. Tudi dekleratorno levi mediji v Sloveniji so raziskovali povezave sumljivih povezav med lastniško strukturo tiskanih medijev in centrov leve oblasti, pa so brez pridevnika »verjetno« prišli do konkretnih zaključkov, ki nakazujejo huda korupcijska tveganja, pozor – med TRENUTNO OBLASTJO IN VEČINSKIMI MEDIJI. Ne pa »verjetnih« povezav med opozicijo in manjšinskimi mediji. Na eni strani imamo resnična, dokazana korupcijska tveganja, na drugi strani pravljico o tem kaj si nekdo misli, da se dogaja v ozadju. No pa saj že vemo – Slovenija je dežela, kjer se desnico lahko obsodi že z indici.

Sporna konservativnost

Necenzurirano je vzel v bran tudi makedonskega socialističnega predsednika  vlade Zorana Zaeva. Slovenski mediji skoraj niso poročali o veliki aferi, ko je italijanski časopis La Verita razkril korupcijsko zgodbo državne tožilke Katice Janeve.

Necenzurirano sploh ne zanika afere (je ne more, ker je resnična), ampak poudarja, da gre za neokonservativni časopis, ki ga povezujejo z Matteom Salvinijem. Razumete. Ni težava, da je Janeva, ki je blizu Zaevu, ravnala koruptivno, ampak to, da je o aferi prvi poročal medij, ki simpatizira z desnico.

»Gre za medij, ki v zadnjih mesecih serijsko napada Zaeva,« še zapišejo na Necenzurirano. Ja, dragi moji, kaj pa počnete vi? Od prve objave serijsko in načrtno napadate SDS, Janeza Janšo in vrednostno desno usmerjene medije.

Katica Janeva je bila ujeta v prisluhih, kjer se je konkludentno pokazalo, da je načrtovala zlorabo makedonskega pravosodja s predčasno izpustitvijo gangsterskega poslovneža povezanega z makedonskimi socialisti. Da je prisluhe objavil La Verita je le dokaz, da opravljajo svoje novinarsko poslanstvo. Kakšne politične afinitete so je irelevantno. Je pa zanimivo, da portal necenzurirano tako problematizira korektno opravljanje dela novinarja.

 Madžarski premier Viktor Orban in Matteo Salvini na srečanju avgusta 2018. (Slika: hungarytoday.hu)

Povsem običajne transakcije so težava

Necenzurirano piše: »Od avgusta 2018 so Madžari z računov v Veliki Britaniji in na Madžarskem v Slovenijo nakazali štiri milijone evrov denarja. 1,5 milijona evrov je končalo na računih dveh medijskih podjetij SDS: NovaTV24.si in Nova hiša. Preostalih 2,5 milijona evrov je šlo v Severno Makedonijo – za nakupe medijskih družb iz kroga tamkajšnje največje opozicijske stranke VMRO-DPMNE, ki nasprotuje dogovoru o spremembi imena države, ključnemu pogoju za vstop v zvezo Nato.«

Ste pozorno prebrali? Koliko je bilo nakazanega in kako so tekli posli, ne vem, niti me ne zanima. Iz tega lahko razberem, da so posli tekli med zasebnimi podjetji, njihov namen je bil vlaganje v medije. Toda Necenzurirano v tekst vnese diskreditacijske vložke. Poglejmo, kako bi tekst izgedal brez teh »vložkov«.

Takole: »Od avgusta 2018 so Madžari z računov v Veliki Britaniji in na Madžarskem v Slovenijo nakazali štiri milijone evrov denarja. 1,5 milijona evrov je končalo na računih dveh medijskih podjetij: NovaTV24.si in Nova hiša. Preostalih 2,5 milijona evrov je šlo v Severno Makedonijo – za nakupe medijskih družb.«

Tak tekst bi izgledal kot povsem običajna poslovna transakcija za nakup podjetji (v tem primeru medijev). Toda če bi Necenzurirano tako napisal, ne bi dosegel namena, ta pa je diskreditacija SDS in Janeza Janše.

Janez Janša in SDS sta glavni tarči portala Necenzurirano. (Slika: arhiv Demokracije)

Čebuljenja o »medijih stranke SDS«, kot da gre za neke interne strankarske biltene, so se tako prijela, da se danes o njih piše že tako suvereno, kot da je strankino lastništvo Nova24 in Demokracije očitno dejstvo, katerega sploh ni treba dokazovati. O njem se govori kot o tem, da je podnevi svetlo, ponoči pa temno. Pa ni tako enostavno – to so hude obtožbe, ki stranki zbijajo ugled in jih obtožujejo nezakonitih poskusov političnega financiranja, čeprav računsko sodišče kot edini pristojni organ nepravilnosti ni ugotovilo. Obstaja veliko bolj konkludentnih indicev o povezavah med političnimi strnakami na levi in dominantnimi mediji, pa se na desnici vseeno zadržimo etiketiranja v smislu »LMŠjev Planet TV«, »SDjeva RTV Slovenija«, Šarčev POP TV. Hudiča saj je kariera levega politika skoraj vedno na relaciji »levi opciji všečen pisec – kandidat na listi leve stranke, ali pa vsaj PRovec v kakšni državni družbi. To so konkretne povezave. Heci o »medijih stranke SDS« pa so kleveta, ki jih je treba dokazati. Morda jih bo uspel na sodišču dokazati Marjan Šarec.

Sporno, da imaš odprt samo en račun?

Necenzurirano piše:

»Schatz (Peter, op.a.) je vsa nakazila v Sloveniji opravljal prek računa, odprtega pri banki Unicredit Slovenija.«

Hvala Bogu, Madžarski lastnik nakazil ni opravljal prek sumljivih bank iz davčnih oaz, ampak prek banke. ki ima sedež v EU, nakazila so tekla med državami, ki so članice EU. In to prek enega samega računa. Bolj transparentnega poslovanja si težko predstavljam.

»Na isti banki je imela račun tudi njegova poslovna partnerica Agnes Adamik, ki je od leta 2018 v Severni Makedoniji kupila večje število medijev, v Sloveniji pa je solastnica družbe NovaTV24.si.«

Velja povsem enako kot za Petra Schatza.

»Za zdaj ni jasno, kako so na banki preverjali transakcije ob dejstvu, da so bile vanje vpletene politične izpostavljene osebe.«

Preverjali so jih najbrž tako, da so ugotovili, da ni politične izpostavljenosti. Kar je pravilen zaključek. Vodja sektorja, ki odloča o prijavi politično izpostavljenih investicij ne more operirati s pridevniki »verjetno« tako kot to lahko stori portal Necenzurirano.

Prav nobena od teh oseb ni politično izpostavljena oseba, vsi so zasebniki, poslovneži, ki svoj denar vlagajo v medije. Če pa so mišljeni člani SDS, ki imajo deleže, potem so sporni vsi politiki, ki imajo deleže v kateremkoli podjetju ali je z njim povezan. Denimo Matjaž Han, vidni član Socialnih demokratov, katerega družinsko podjetje posluje s Petrolom, in ki je imel denimo delnice Pivovarno Laško. Han je bolj izpostavljena politična osebnost kot katerikoli član SDS, saj je član vladajoče koalicije, ki ima v rokah izvršilno oblast.

Za levico sporna podjetja

Necenzurirano problematizira tri podjetja, ki vlagajo v Slovenijo in Makedonijo. To so Belfry (madžarska), V4NA (Velika Britanija) in Ripost (Madžarska). Kaj je pri njih sporno? To, da so vrednostno blizu vladajočim krogom na Madžarskem in da naj bi bil vpleten najvišji madžarski politični vrh, ki tako financira svojo propagando v tujini. Ampak zato ni prav nikakršnega dokaza.

Necenzurirano: »Podjetje Belfry ima odlične politične zveze, zato serijsko dobiva posle na infrastrukturnih projektih na Madžarskem.«

Je to sporno? Zdaj »Belfry« poljubno nadomestite denimo s SCT, Riko, NLB ali Telekom, na Madžarskem« pa z »v Sloveniji«. Kaj dobite? Za Necenzurirano očitno posle, ki niso sporni. Podobno je z Ripostom in V4NA. Ugotovili boste, da ta podjetja sploh niso sporna kot taka, ampak so sporna, ker nekatera sodelujejo z Madžarsko vlado, ki jo vodi Viktor Orban, ta pa zaradi svoje politike (narod, družina, tradicionalne vrednote) ni sprejemljiv za levico.

Zdi se kot da portal Necenzurirano bolj moti politična usmeritev podjetij, kot pa kaj drugega. Če so prepričani, da Belfry posle pridobiva neskladno z madžarskimi zakoni o javnem naročanju, potem naj o tem obvestijo svoje madžarske kolege (nekaj neodvisnih, izven »orbanove hegemonije« še najbrž obstaja, glede na to, da objavljajo tudi pisanja Necenzurirano). Če pa je svetovnonazorsko prekrivanje madžarskih podjetij s premierom države sporna praksa, ki že sama po sebi pomeni korupcijo, potem lahko v Sloveniji zaprejo vrata praktično vsi mediji, ki so povsem odkrito ideološko ne le povezani z levo politiko, ampak tako agitpropovsko aktivistično nastrojeni, da s svojim pisanjem in javljanjem celo ustvarjajo medijsko krajino, kot jo poznamo – novi obrazi (PS, SMC, LMŠ) in njihovi stranski produkti (SAB, Levica) so neposreden produkt medijskega ustvarjanja. Na Madžarskem takšno medijsko revolucionarno poročanje niti slučajno ne obstaja. So res zasebni madžarski konzervativno usmerjeni medijski poslovneži problem v državi, kjer levica povsem dominira javni diskurz?   

Za levico sporne osebe

Necenzurirano: »Direktor V4NA je Balazs Medveczky, programski direktor na madžarski nacionalni televiziji MTVA. Prvotni ustanovitelj je bil Kristof Szalay-Bobrovniczky, madžarski veleposlanik v Veliki Britaniji. Nato sta v lastništvo vstopila še družba Danube Business Consulting, ki je v lasti Arpada Habonyja, Orbanovega dolgoletnega ključnega svetovalca, in madžarski državni holding KESMA, ki združuje več kot 500 madžarskih medijev.«

Ste razumeli? Ti ljudje so sporni, ker so ali pa še sodelujejo v madžarskih državnih podjetjih. V Sloveniji imamo nešteto takih primerov. Ljerka Bizilj je iz novinarskih vod šla v politiko in nazaj v novinarstvo (državno RTV Slovenija); Marta Kos, nekdanja novinarka, ki sovraštva do Janeza Janše ne skriva, je kot veleposlanica v Berlinu sofinancirala parado ponosa, ki je izrazito ideološka prireditev in v domeni levice; Tanja Fajon se je iz »RTVjeve dopisnice iz Bruslja« spremenila v obraz SDja, ki tone v vedno večjo levičarsko skrajnost; Irena Joveva je skoraj dobesedno in novinarskega stola na Pop TV, kjer je opravila osladen božičen intervju z Marjanom Šarcem skočila na vrh liste njegovih evroposlancev; Kje so pozivi k prepovedi političnega delovanja medijske hiše Pro Plus in portala RTV Slovenija, je konec koncev glas vseh nas, ne le skrajne levice? Da ne omenjamo kako nešteto nekdanjih svetovalcev levih vlad danes živi na račun denarja davkoplačevalcev.

Komentarji pod članki na  Necenzurirano.si. (Slika: PrintScreen)