9.1 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Idiotizem in zblojenost novega anarhizma

Piše: Tadej Ian

Nekateri na levem političnem polu menijo, da je sodobni anarhizem, v katerega se radi zatekajo mladi radikalni levičarji, poživitev uspavanega levega političnega pola. Toda v resnici gre za dezorientirane mlade ljudi, ki ne vedo, kaj bi s seboj, in se predajajo spačeni levi politični ideologiji.

Čeprav se je Marxov vidik komunizma v radikalno levi politični misli 19. stoletja izkazal za najbolj uspešnega, kar se je izkazalo v tragičnih komunističnih revolucijah 20. stoletja, to še zdaleč ni bila edina leva radikalna ideologija. Pravzaprav je bil komunizem tako popularen, ker je predvideval, da bo elita komunistov vodila revolucijo in kasneje vmesno socialistično ureditev. Jasno je, da je to privlačilo številne politične oportuniste, ki so bolj kot o izboljšanju stanja delavskega oz. proletarskega razreda sanjali o “velikem ropu”, o čemer se je na prvem zasedanju Avnoja leta 1942 zelo nedvoumno izrazil srbski komunist judovskega rodu Moša Pijade. Anarhizem je bil s tega vidika popolnoma drugačen.

Klasični anarhizem je slavil svobodo
Mihail Bakunin
, ruski filozof iz 19. stoletja, je idejni oče najbolj markantne veje klasičnega anarhizma, ki se razume kot kolektivistična. Leta 1866 je napisal Revolucionarni katekizem, v katerem je prikazal svojo vizijo anarhistične družbe. V nasprotju z nadutim Marxom, ki je bil v resnici elitist, je Bakunin idejno zasnoval sistem, ki naj bi bil posamezniku prijazen. V anarhizmu ima torej glavno vlogo sleherni posameznik in ne elita poklicnih revolucionarjev. Po Bakuninu naj bi anarhisti poskrbeli za revolucijo in se potem nemudoma umaknili, glavno vlogo pa naj bi prevzela skupnost svobodnih posameznikov.

Marx versus Bakunin

Mihail Bakunin (Foto: Wikipedia)

Čeprav je anarhizem utopična radikalno leva ideologija, ki na ravni večje entitete, kot je država, ne bi mogla ustrezno funkcionirati, je bil lokalno anarhizem zelo priljubljen, kot se je izkazalo v nekaterih zelo uspešnih majhnih anarhističnih skupnostih v času španske državljanske vojne. Te skupnosti so bile kmalu uničene. Ne, ni jih uničila vojska generala Franca. Uničili so jih komunisti, saj je šlo za politično konkurenco, ki je komunizem ne trpi.

Klasični anarhizem torej časti svobodo, ne trpi nobene avtoritete in zahteva brezpogojno enakost posameznikov. Celo obsojeni zločinec ima v anarhizmu svobodo ne sprejeti kazni, ki ne sme biti nerazumno kruta ali poniževalna. Toda v tem primeru se mu odvzamejo otroci, če jih ima, saj jih nima več pravice vzgajati, in izgubi tudi pravice pripadnika skupnosti, kar pomeni, da ga lahko vsak pripadnik na ozemlju skupnosti ubije kot škodljivo žival. Člani svobodne skupnosti (občine) odločajo po principu neposredne demokracije – podobno kot so to počeli v antični Grčiji v Atenah. Lastnina v tem klasičnem anarhizmu je v rokah skupnosti in ne posameznikov, ker v anarhizmu dedovanje ni mogoče. Dopuščene pa so razlike v smislu, da tisti, ki več dela, dobi več. Smisel vsega tega je, da se vsakemu, ki se rodi v družbo, zagotovi enako izhodišče.

Zblojenost modernega anarhizma
Moderni anarhisti so ideološko zelo razdrobljeni. Za glavne struje veljajo anarhistični komunizem, ki v bistvu kombinira Bakuninovo idejo z Marxovo komunistično, zeleni anarhizem, ki se ne ukvarja samo z idejo osvoboditve ljudi, ampak tudi z osvoboditvijo okolja od ljudi, ker kritizira pretirano človekovo poseganje v okolje, ter anarhistični kapitalizem, ki se v osnovi zavzema za divji kapitalizem brez kakršenkoli vloge države. Potem obstajajo še bizarni anarhizmi, kot so anarhistični feminizem, ki kombinira ideje anarhizma in feminizma, queer anarhizem, ki anarhistične ideje “zabeli” z “osvoboditvijo” spolov, in še bi lahko naštevali, saj je modernih anarhizmov približno ducat. Vsakega od navedenih in nenavedenih anarhizmov sicer podpirajo še živi ali že preminuli teoretiki, vendar gre za zelo nedodelane teorije, ki so vse utopične, saj prav nobena ne ponuja neke resne sistemske rešitve, ki bi lahko funkcionirala vsaj v teoriji.

Foto: STA

Pravijo, da papir prenese vse, in anarhistične teorije niso tu nobena izjema. A če je težko intelektualno prebaviti že večino anarhističnih teorij, kako je potem videti zadeva v praksi, pri sledilcih tem teorijam torej? Pričakovano katastrofalno. Privrženci teh ideologij teorije, ki jim sledijo, le približno poznajo ali pa sploh ne. Anarhistične debate so običajno videti tako, da je približno toliko različnih stališč, kolikor je tistih, ki debatirajo. Na intelektualni ravni gre tu za zmedene posameznike, ki niso zmožni podati celovite vizije sveta, kar je v ostrem nasprotju z anarhističnimi aktivisti iz 19. in 20. stoletja. Anarhizem v današnjem času namreč privlači predvsem disfunkcionalne posameznike, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nasprotujejo vsem oblikam avtoritete. To se ne dogaja zaradi nekega ideološkega visokoletečega stališča, ampak predvsem zaradi nemarnosti, lenobe in neurejenosti posameznikov, ki jih že obstoj institucij asociira na njihovo nesposobnost prilagoditve in jih zato posledično jezi. Tudi veliko mladostnega uporništva se steka v fizično manifestacijo modernega anarhizma.

Na drugi strani je anarhistična praksa z vidika uličnih demonstracij pogosto tudi nasilna. Antifa s svojo simboliko odkrito kaže, da so njeni pripadniki ideološko anarhisti oz. anarhistični komunisti. Ker ima fašizem v sedanjem obdobju skrajno negativno konotacijo, pripadniki Antife z domnevnim bojem proti fašizmu (zanje, ki so radikalni levičarji, je fašizem vse, kar je politično usmerjeno desno) izkoriščajo lastno privrženost totalitarnim idejam. Antifa ima namreč s klasičnim anarhizmom toliko skupnega, kot ima neka povprečna zmerno desna evropska stranka skupnega s fašizmom – nič. Na eni strani je Antifa poligon za mlade objestneže, ki skozi agresijo in razbijaštvo izživljajo svoje mladostne frustracije, na drugi pa gre pri Antifi za nevarno leglo oportunističnih posameznikov, ki si želijo, da bi postali novi revolucionarji in izvedli novi »veliki rop«, ker pač na konvencionalen način v družbi niso sposobni uspeti.

Potencialna grožnja anarhizma
Vse opisano je seveda skrajno disfunkcionalno za posameznike, ki so ta ali oni anarhizem sprejeli za svojo ideologijo – pa najsi gre za intelektualno ali fizično agresivno obliko –, saj svojo družbeno nesposobnost in neprilagojenost skrivajo za lepo zvenečimi ideološkimi floskulami. Tako postajajo proletariat 21. stoletja, ki za svojo osebno nesposobnost krivi institucije. To je potencialno nevarno, ker bi ob multiplikaciji tega fenomena lahko prihajalo do kritične mase, ki bi lahko ob najbolj črnem scenariju sprožila revolucijo kaosa v obliki uličnih nemirov in destabilizacije brez prave socialne alternative. Namesto, da bi leve stranke obsojale take in drugačne anarhistične izpade, jih celo spodbujajo, saj se zavedajo, da gre za bazen njihovih volivcev. To še posebej velja za radikalno leve stranke, kot je pri nas Levica, saj tudi same v svojih besedah in početju njihovih vodilnih predstavnikov kažejo odkrito zaničevanje do naše demokratične ureditve. V kombinaciji s tovrstnim političnim vodstvom bi horda zgubljenih duš, ki se imenujejo anarhisti, lahko v določenih zelo neugodnih družbenopolitičnih okoliščinah in ob zelo neugodnem času morda celo ogrozila red in ureditev, kakršna poznamo, kar bi vsekakor pomenilo svojevrstno katastrofo za državo, v kateri bi se to zgodilo.

Foto: STA

Zadnje novice

Sorodne vsebine