Rosmarie bi bila čez nekaj dni stara 56 let. Kot katoličanka bi bila najbrž poročena, imela bi otroke, mogoče že vnuke. A tega ni dočakala. Leta 1972 ji je plačani morilec prestrelil možgane. To je zgodba o hladnokrvnih morilcih Udbe in njihovih okrutnih gospodarjih v zvezi komunistov.
Tistega poletnega dne je Rosemarie mirno sanjala na zadnjem sedežu avtomobila. Udbin plačani morilec je maloprej s streloma iz pištole z dušilcem umoril očeta Stjepana in mater Tatjano. Avtomobil je zapeljal v obcestni jarek, moški je prislonil orožje še k otroški glavici in sprožil. Takrat 9-letni deklici je prestrelil možgane, bila je v trenutku mrtva. Strelec je poklical v Beograd in na sedež zvezne Udbe javil, da je naloga opravljena. Nato je izginil neznano kam.
Morilec Vinko Sindičić
Čeprav uradno ni bilo nikoli dokazano, med preiskovalci plačanih umorov, ki jih je naročila Udba, za morilca družine Ševo velja Vinko Sindičić. Bil je agent, ki je družino spoznal v Nemčiji. Ševovi so mu zaupali, da gredo na dopust v Italijo, zato jih je prosil, ali se jim lahko pridruži. Kot so kasneje povedale priče, je z njimi v mestece San Dona di Piave pri Benetkah prišel 18. avgusta 1972. Nastanili so se v penzionu Bar Ristorante Centrale. Sindičić se je naslednji dan z vlakom odpeljal v Trst, pet dni kasneje ga je družina pričakala na železniški postaji. Med vožnjo nazaj v penzion je Stjepan ustavil na tržnici, da je kupil sadje. Rosmarie je pojedla košček lubenice in utrujena zaspala. To je bilo zadnje dejanje v njenem prekratkem življenju. Med vožnjo je hladnokrvni morilec, ki je skupaj z deklico sedel na zadnjih sedežih, izvlekel orožje. Pištolo je prislonil na zatilje Stjepana in trikrat sprožil. Žena Tatjana je prijela za cev in mu skušala pištolo iztrgati z rok, a ni mogla. Sindičić je večkrat ustrelil proti njej in jo smrtno ranil. Obnemogla je povesila glavo in nemočno opazovala, kako je udbovski morilec pištolo prislonil k otroški glavici in dvakrat sprožil. Ko je izstopil iz avtomobila, je opazil, da je Tatjana še živa. Vstavil je nov nabojnik in celega spraznil v nemočno žensko telo. Nato je strahopetno pobegnil.
Zločin brez kazni
Zločin družine Ševo, ki so jo okrutni gospodarji v zvezi komunistov obsodili na smrt, je bil, da je bil Stjepan emigrant in v Nemčiji član HRB (Hrvatsko revolucionarno bratstvo). Nasprotoval je nasilju, zavzemal se je za samostojno in demokratično Hrvaško. Nasprotovanje totalitarnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je bil tudi sicer najpogostejši razlog, da so komunisti nad svobodoljubne ljudi v tujini poslali plačane udbovske morilce. Koliko je bilo žrtev, ne ve nihče, vprašanje je tudi, ali niso bili dosjeji umorov po razpadu Jugoslavije uničeni. Znano je, da je slovenska Udba (tedaj SDV) po zmagi Demosa na volitvah leta 1990 noč in dan vozila dokumente na uničenje tja, kjer danes domuje medijski imperij Martina Odlazka − v vevško papirnico.
John R. Schindler, strokovnjak za kontraobveščevalno dejavnost in sodelavec ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA), je v enem od intervjujev dejal, da je Udba do razpada SFRJ dokazano umorila okoli 80 ljudi, od katerih je bilo največ Hrvatov. In Schindler ve, o čem govori. Je namreč človek, ki je sodeloval v lovu na vojne zločince na Balkanu, in raziskovalec delovanja Udbe v nekdanji Jugoslaviji. Čudi se, da se nobena od republik ni jasno ogradila od početja Udbe in ni skušala kaznovati zločincev. Celo več. Med raziskovanjem je prišel do spoznanja, da so bili udbovci v novonastalih državah celo odlikovani, da so zasedali najvišje in najuglednejše položaje in da nobena država svojih novih varnostnih služb ni očistila udbovcev.
Titov osebni morilec
Morilske akcije so sicer načrtovale in izvrševale posamezne republiške izpostave tajne politične policije, toda zadnji podpis pod smrtno obsodbo je dala zvezna Udba, in to z vednostjo najvidnejših predstavnikov zveze komunistov. Prvi med prvimi je bil seveda Josip Broz Tito, za katerega so novinarji nemškega Bilda zapisali, da je v času svoje 35-letne vladavine odgovoren za smrt milijona ljudi.
Kot pravi diktator je imel tudi Tito svoje osebne plačane morilce, od katerih je bil njegov najljubši Slobodan Mitrić, ki je bil predstavljen kot “jugoslovanski agent 007”. Mitrić je bil znan pod vzdevkom Karate Bob, kasneje je pobegnil iz Jugoslavije, ker je zavrnil izvršitev enega umora. Svojo zadnjo nalogo je opravil leto dni po tem, ko je Sindičić v Benetkah umoril družino Ševo. Leta 1973 je namreč pripotoval na Nizozemsko in na božični večer v Amsterdamu umoril tri Srbe. Takrat so ga ujeli, bil je obsojen na 13 let zapora. Čeprav je policija uradno izjavila, da gre za obračun znotraj kriminalnega podzemlja, je Karate Bob vztrajal, da je šlo pri tem za profesionalno nalogo, ki jo je dobil kot tajni agent jugoslovanske Udbe.
Ostal v tujini
Po prestani zaporni kazni se ni vrnil v takratno Jugoslavijo, ker je presodil, da bi ga ubili, medtem ko ga je Nizozemska razglasila za “nezaželeno osebo”. Čeprav se je znašel v težkem položaju, skoraj brez pravic, je kar 43 let svojega življenja preživel v Amsterdamu. Med prestajanjem zaporne kazni je napisal spomine, ki so jim nizozemski založniki dali naslov “Titov tajni agent” (Geheimov agent van Tito), nato pa je objavil še več zanimivih knjig o delovanju kriminalnega podzemlja in tajnih služb.
V knjigi je bil predstavljen kot jugoslovanski James Bond. Natančno je opisal, kako je za potrebe jugoslovanske tajne službe (Udbe) likvidiral različne osebe v državah vzhodnega bloka, v Franciji, na Švedskem in v Belgiji. Čeprav ženske nikoli niso bile ravnodušne do njegovega šarma, je dejal, da je bil zaljubljen le enkrat, in to v svojo ženo, ki je umrla leta 2006. Leta 2012 se je nizozemski minister za priseljevanje Gerd Leers odločil za njegovo deportacijo v Srbijo, a je bil Mitrić že hudo bolan, zato do deportacije ni prišlo. Zadnje dni svojega življenja je preživel na podstrešju zapuščene šolske stavbe v vzhodnem delu Amsterdama. Po naključju so ga našli že zelo bolnega leta 2016 in ga prepeljali v bolnišnico, kjer je kmalu zatem tudi umrl.
Dolg seznam umorjenih
Tajna politična policija je civiliste, ki so nasprotovali komunističnemu režimu, začela moriti že med 2. svetovno vojno, svoje krvavo delo pa je nadaljevala vse do razpada Jugoslavije. Eden najokrutnejših zločinov se je zgodil na Mosorju v bližini Gostuše, ko so 18. septembra 1946 člani zloglasne Udbe v spanju ubili in nato zažgali deset “škriparjev”. To so bili Marijofil Mandić, Zlatko Ćavar, Jure Zovke, Božo Hrkać, Jakiša Alpeza, Vidak Prskalo, Veselko Rezić, Ivan Jurčić, Ivan Kolobarić in Ivan Katura. Šele po osamosvojitvi so jim lahko postavili spominsko ploščo, vsako leto na Mosorju v njihov spomin pripravijo sveto mašo.
Perković v hrvaškem zaporu
Nedavno, 11. julija, pa je Nemčija Hrvaški izročila nekdanjega pripadnika jugoslovanske in hrvaške obveščevalne službe SDV (Udba) Josipa Perkovića, ki je obsojen na dolgoletno zaporno kazen zaradi sodelovanja pri umoru hrvaškega izseljenca Stjepana Đurekovića v Münchnu leta 1983. Spomnimo. Hrvaška levosredinska vlada je leta 2014 po več zapletih Perkovića izročila Nemčiji, ko se je nemško pravosodje zavezalo, da ga bodo v primeru obsodbe vrnili na prestajanje kazni na Hrvaško. Nemško vrhovno sodišče je maja lani potrdilo dosmrtni zapor za 74-letnega Perkovića in njegovega kolega, 76-letnega Zdravka Mustača, potem ko sta bila avgusta 2016 na prvi stopnji obsojena zaradi sodelovanja pri umoru Đurekovića. Perkovića so spoznali za krivega načrtovanja in organiziranja umora Đurekovića. Mustač, ki v nemškem zaporu čaka na izročitev Hrvaški, je bil spoznan za krivega, da je kot njegov nadrejeni Perkoviću naložil, naj načrtuje in organizira umor Đurekovića. Stjepan Đureković je bil hrvaški politični disident in nekdanji direktor državne naftne združbe Ina. Umor Đurekovića se je zgodil v garaži v bavarskem mestu Wolfratshausen nedaleč od Münchna, kjer je umorjeni tiskal propagandni material z vsebino, uperjeno proti Jugoslaviji.
Pritožba na ESČP?!?
“Motiv za likvidacijo Đurekovića je povezan z njegovim sovražnim delovanjem in vpletenostjo v goljufije v energetski družbi Ina. Sklepali so, da bodo z umikom Đurekovića umaknili tudi težavo z Ino, ki je zaradi preiskav o poneverbah v vrednosti nekaj milijonov dolarjev postala veliko breme za republiško vodstvo,” je po sojenju na prvi stopnji in obsodbi na dosmrtno zaporno kazen dejal predsednik sodnega senata Manfred Dauster.
In še bizarnost v omenjenem primeru. Tako Perković kot Mustač sta se pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Njun odvetnik Anto Nobilo pričakuje, da bo EČSP v Strasbourgu v naslednjih dveh letih razveljavil odločitev nemškega sodišča. Meni namreč, da je bila odločitev nemškega sodišča nepravična, saj naj bi bil nemški sodnik pristranski. Sodnik naj bi bil po mnenju odvetnika že imel stališče o primeru, ker je pred leti vodil tudi sojenje hrvaškemu izseljencu Krunoslavu Pratesu, ki je bil že leta 2008 obsojen na dosmrtni zapor zaradi vpletenosti v umor Đurekovića.
30 let zaporne kazni
Zagrebško sodišče je konec lanskega leta kazen za sodelovanje pri političnem umoru prilagodilo hrvaški zakonodaji in Perkoviću izreklo 30 let zapora. V skladu s hrvaškimi zakoni bo Perković po prestani polovici zaporne kazni lahko zaprosil za pogojno izpustitev na prostost. Perković je s skupino nekdanjih pripadnikov nekdanje jugoslovanske varnostno-obveščevalne službe SDV prestopil na hrvaško stran pred izbruhom vojne na Hrvaškem spomladi 1990. Bil je na visokih položajih v hrvaških obveščevalnih službah in na ministrstvu za obrambo ter eden od sodelavcev prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana. Leta 1995 se je upokojil s činom brigadirja Hrvaške vojske.
Ostajajo nekaznovani
Za primerjavo. Junija 2016 je državno tožilstvo v Salzburgu izdalo nalog za aretacijo nekdanjega šefa jugoslovanske in slovenske Udbe Silva Gorenca, nekdanjega namestnika šefa Udbe Borisa Mužiča in nekdanjega agenta Mladena Desnico ter drugih, ki so bili osumljeni umora Hrvata Stjepana Crnogorca. V obrazložitvi naloga sta bila Gorenc in Mužič osumljena kot naročnika nasilne ugrabitve Crnogorca iz Salzburga, kjer je takrat živel, in njegove deportacije ter uboja v Sloveniji leta 1972. Obtožba je temeljila na pričanju ene od prič kot tudi na številnih dokumentih. Mužič je ugrabitev in deportacijo žrtve tudi priznal. Obtožnica je še navajala, da je za kaznivo dejanje nasilne ugrabitve predpisana kazen zapora od 10 do 20 let, za umor pa dosmrtna kazen zapora v temnici. Zaradi visokih kazni je obstajala velika verjetnost pobega osumljencev kot tudi nevarnost vplivanja na priče. Kazensko ovadbo proti Gorencu in Mužiču je na avstrijskem tožilstvu takrat vložil publicist Roman Leljak, ki je v slovenskem arhivu našel izvirne dokumente. A zgodilo se ni nič − kazenski postopek se je zaradi pomanjkanja dokazov ustavil. Januarja lani pa je v 94. letu starosti Mužič umrl. Boris Mužič je bil leta 1972 pomočnik načelnika slovenske SDV Egona Conradija, republiški sekretar za notranje zadeve pa je bil takrat Marjan Orožen. Oba sta prav tako že pokojna: Conradi je umrl februarja 2011, Orožen pa marca 2015. Ker odgovorni za naročene in izvršene umore Udbe (v Sloveniji) umirajo, je vprašanje, ali bodo sploh kdaj odgovarjali za svoja dejanja.
Igor Omerza: Že to, kar vemo, stokratno potrjuje zločinski značaj te tajne in mračne asociacije našega komunističnega vrha
Udbovski umori so se na slovenskih tleh dogajali najbolj množično takoj po vojni, ko je Ozna, predhodnica Udbe, sodelovala pri množičnem umoru vrnjenih slovenskih domobrancev in pri drugih umorih vrnjenih oz. zajetih Hrvatov, Nemcev, tudi civilistov, žensk in otrok … Tu niso najemali plačanih morilcev. O teh množičnih umorih pričajo stotine znanih množičnih grobišč na slovenskih tleh, ki so posledica zločinske odločitve Tita, Rankovića, Đilasa, Kardelja, Kidriča, Mačka, Marinka, Kraigherja in Šentjurčeve.
Ne smemo pozabiti niti na medvojne politične umore, ki jih je izvajala Kardeljeva VOS, ki so vsi bili v funkciji izkoriščanja kaotičnih okupacijskih razmer, da se odstranijo potencialni povojni politični nasprotniki in tako ustvarijo ugodne razmere za nastop totalitarne oblasti.
Poleg povojnih množičnih umorov je Ozna in od leta 1946 dalje Udba izvajala tudi posamične umore. Ne samo da je pripravila teren za montirane politične procese, ki so se za nekatere nesrečnike končali tudi z usmrtitvijo, ampak so mnogi posamezniki preprosto izginili. Začele so se tudi ugrabitve, znana je npr. udbovska ugrabitev in umor Andreja Uršiča leta 1947. Ta umor je raziskal Ivo Jevnikar. Jaz pa sem prvi objavil poskus ugrabitve voditelja srbske občine v Trstu Dragoljuba Vurdelje (1946), pri katerem je bil umorjen njegov sekretar. Ker je ta zločin opravila od Udbe najeta ekipa, gre seveda za plačani umor.
Če pogledamo povojno obdobje delovanja Udbe, so se plačani umori dogajali ne znotraj države, ampak v tujini. V primeru umora slovenskega emigranta Janeza Topliška so plačani sodelavci Udbe Topliška z zvijačo pripeljali v Slovenijo, kjer so mu sodili in nato umorili stražarji v Stari Gradiški.
Tudi v primeru umora hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca so bili debelo plačani ugrabitelji, ki so ga dostavili iz Salzburga v “udbovsko” Ljubljano (1972), kjer je potem izginil za vedno. Kje so njegovi ostanki, bi sicer lahko povedal Silvo Gorenc, ki je takrat načeloval zvezni Udbi in celo plačal ugrabitelje, a žal tega odgovora od njega gotovo ne bomo dočakali, slovenska policija pa očitno nima politične podpore, da bi raziskala to ugrabitev, čeprav zanjo obstajajo številni materialni dokazi.
Največ političnih umorov v tujini je Udba organizirala nad hrvaškimi emigranti (73 umorov in 24 poskusov). Vse umore v tujini je nadzorovala in usmerjala zvezna Udba. Pri tem pa ji je izdatno pomagala slovenska Udba, ki je sodelovala npr. pri pripravi ponesrečenega atentata na Hrvata Nikolo Štedula (1988) in uspelih umorov Albanca Enverja Hadrija (februar 1990!!?), Hrvata Stjepana Đurekovića (1983) in Nikice Martinovića (1972). Pri vseh teh umorih je šlo za plačane kriminalce-morilce, no, pri Martinoviću tega ne moremo z gotovostjo trditi.
Nasploh o mnogih udbovskih umorih vemo premalo, da bi lahko natančno vedeli, kdo konkretno jih je izvedel. A že to, kar vemo, stokratno potrjuje zločinski značaj te tajne in mračne asociacije našega komunističnega vrha.
(Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije)
Petra Janša
