Ker je COVID-19 prizadel celoten planet, od Kitajske preko Slonokoščene obale do Argentine, so vlade po vsem svetu uvedle nujne ukrepe, da bi rešile čim več življenj. Pred širjenjem kitajskega koronavirusa ni imun nihče, niti člani parlamentov, vlad, kraljevskih družin, nogometnih moštev ali zvezdnikov. Na internetu se pogosto pojavljajo novice o novih okužbah in karanteni javnih osebnosti. Gre za prvo pandemijo v daljšem časovnem obdobju, ki zagotovo povzroča največje spremembe v našem načinu življenja, kar se jih naša generacija lahko spomni.
Koronavirusna kriza je ogromen izziv – fizično, psihično, čustveno in ekonomsko. Na srečo ustave vsebujejo klavzule za takšne krize – in da je treba te klavzule uporabiti, ne bi smelo biti presenetljivo.
Združene države Amerike, Italija, Španija, Združeno kraljestvo – in številne druge države članice EU -, če omenimo le nekaj demokratičnih držav, so vse sprejele nujne uredbe in zakonodajo. Madžarska je bila ena izmed redkih držav, ki je protiukrepe uvedla pravočasno, hitro in dovolj učinkovito, da je upočasnila širjenje virusa.
V Veliki Britaniji bo zakonodaja ta mesec zaprla parlament, in sicer za štiri tedne. Ob tem zagotavlja izredne pristojnosti ministrom kabineta britanske vlade, tako da obidejo parlament, kar odstopa od običajnih postopkov. Vlada v mirnem obdobju še nikoli ni sprejela takšnih ukrepov, ti pa bi lahko veljali do dve leti.
V Franciji je vlada sredi marca uvedla tudi izredno stanje, predsednik Macron pa se ni omejil izključno na sprejemanje ukrepov proti pandemijski krizi. Še več, pred kratkim (pred uvedbo izrednih ukrepov), v začetku marca, je na precej »drakonski« način spravil skozi tudi izrazito nepriljubljeno pokojninsko reformo, in sicer mimo parlamenta. Poleg tega je Francija novembra 2015, po terorističnih napadih v Bataclanu, razglasila izredno stanje z vrsto omejitev državljanskih pravic, ukrepi pa so trajali več kot dve leti, do novembra 2017.
»Protiteroristični zakon«, s katerim je Macron nadomestil izredno uredbo, je omogočil »širitev pristojnosti izvršne vlade za reševanje javne katastrofe ali resne grožnje javnemu redu«, dovolil pa je tudi, da »prefekti ali notranji minister omejujejo ali prepovedujejo promet na določenih območjih, prepovedujejo določena javna zborovanja, začasno zapirajo določene javne površine, zasegajo zasebno lastnino ali storitve, prepovedujejo določenim osebam, da ostanejo na francoskem ozemlju, odrejajo ljudem začasni hišni pripor in izdajajo ’upravne’ preiskovalne naloge« – za celi dve leti.
Mainstream mediji, ki jih ta dejstva ne zanimajo, so se odločili, da bodo javnosti raje metali pesek v oči, in spet so “zaskrbljeni” glasovi za prihodnost demokracije pretežno osredotočeni na Madžarsko. Obrazložitev teh obtožb – ki so očitno oblikovane brez dejanskega poznavanja novega zakona – je enaka, kot je bila vedno, ko so bile te usmerjene na Madžarsko (npr. v času migracijske krize pred štirimi leti in pol), le nekatere podrobnosti in okoliščine so spremenjene. »Ustavni udar«, »obširna pooblastila madžarskemu Orbanu«, »brezsramno nakopičena moč«, ki »marginalizira madžarski parlament« – to je le nekaj vse preveč pogostih obtožb.
Predsedniški kandidat in senator Bernie Sanders (I-Vt.) je tvitnil, da so »avtoritarni voditelji izkoristili trenutke krize, da bi dosegli nenadzorovano oblast. Madžarski Orban je zadnji primer«. »Na Madžarskem bodo v nedogled vladali z izvršnimi odloki,« skrbi senatorja Jima Rischa (R-Idaho). In »koronavirus ubija svojo prvo demokracijo«, sporoča alarmantni naslov v Washington Postu.
Vse izjave, razen nekaterih izjem, so izražale isto mnenje in signalizirale iste pomisleke. Med tistimi, ki objavljajo bolj trezne analize, pa je bil Francesco Giubilei, italijanski politolog, ki piše za italijanski desničarski dnevnik Il Giornale. Giubilei na svojem blogu piše, da madžarski zakon o koronavirusu ne daje neomejenih pooblastil madžarski vladi, saj določa, da lahko parlament tega ne potrdi, če to namerava storiti. Čeprav mnogi ponavadi to ignorirajo, »ustavnih določb ni mogoče začasno ustaviti, dela ustavnega sodišča ni mogoče zajeziti« zaradi madžarskih zakonov, niti v izrednem stanju, je napisal Giubilei.
V Angliji živeči madžarski sociolog Frank Furedi opozarja, kako absurdno zahodni mainstream mediji vlečejo vzporednice med premierjem Viktorjem Orbánom in Adolfom Hitlerjem, ki je leta 1933 zgradil svoj avtokratski imperij, ko mu je nemški parlament Reichstag s sprejemom »zakona o opolnomočenju« dal zeleno luč, da deluje brez nadzora in nevarno. Današnja madžarska vlada preprosto ne potrebuje tovrstne izredne dodelitve oblasti, zlasti v primerjavi z drugimi evropskimi državami, saj že ima izredno demokratično legitimnost za spopadanje s trenutno zdravstveno krizo.
Kljub temu madžarska izvršna veja oblasti še vedno odgovarja parlamentu. Institucije, ki zagotavljajo vladavino prava na Madžarskem, niso prenehale delovati.
Ne smemo zanemariti dejstva, da je madžarski parlament, v katerem je vladna koalicija leta 2018 s svobodnimi in poštenimi splošnimi volitvami dosegla dvotretjinsko večino (tretjič zapored), sprejel akt, s katerim je pooblastil izvršilno oblast za nadaljevanje njene naloge, da se spoprijema s pandemijo in njenimi posledicami – v nasprotju z neodgovornim zaviranjem s strani opozicije. Ta poteza parlamenta je v skladu z madžarskimi ustavnimi predpisi, ki – od leta 1990 – pooblaščajo vlado in samo vlado, da razglasi in ukine izredno stanje, vendar izredne uredbe vlade po 15 dneh mora odobriti parlament. Ta »najprej izvršna, nato zakonodajna« metoda je znana v vsej zahodni civilizaciji, ko gre za razglasitev posebnih pravnih uredb, zelo podoben postopek so v zadnjih tednih uporabili v Franciji, Španiji in na Portugalskem.
In seveda, ker so te pravne uredbe – na primer o izrednih razmerah – uvedene kot odgovor na nenormalne razmere, ki ogrožajo delovanje države in družbe (na primer grožnja vojne, terorističnih napadov ali epidemije), je uveljavljanje temeljnih pravic mogoče začasno ustaviti ali omejiti. Izredni časi potrebujejo izredne ukrepe: to velja za vse omejitve navadnih pravic med izbruhom, bodisi v Združenih državah Amerike bodisi v Franciji, Italiji ali na Madžarskem.
Kaj torej dejansko pravi “kontroverzni” predlog zakona?
Zakon o zaščiti pred koronavirusom razširja izredne ukrepe vlade v času »stanja nevarnosti« in pooblašča vlado, da uvede dodatne ukrepe izrecno in izključno »za preprečevanje in odzivanje na človeško epidemijo COVID-19«, relevantne za obrambo pred epidemijo. Vendar pa državnega zbora ne razpusti, saj ta sme in lahko – v skladu z ustavo – zaseda v času izrednega stanja. Poleg tega je bila sama zakonodaja potrebna, saj madžarska ustava določa, da lahko vlada v stanju nevarnosti sprejema izredne uredbe samo in izključno tako, kot določa zakon, ki ga odobri dvotretjinska večina parlamenta.
Zakon ni »brez omejitev«, torej očitno ni zlata vozovnica za vsako politično prizadevanje niti za premik v smeri »diktature« ali »avtokracije«, kot bi mnogi radi, da verjamemo. Prvič, zelo jasno je osredotočen na izredne ukrepe za »preprečevanje, zdravljenje, izkoreninjenje in odpravljanje škodljivih posledic« trenutne človeške epidemije, proti kateri se borimo.
Drugič, zakon ne dopušča vladi, da »odloča z uredbami za nedoločen čas«. Parlament lahko prekliče pooblastilo, ki se nanaša na izredne uredbe, in – kot bo na zasedanju v prihodnjem obdobju – lahko celoten akt kadar koli umakne, tudi preden se izteče izredno stanje.
Medtem ustavno sodišče še vedno deluje, vlada pa je še vedno dolžna odgovarjati parlamentu, ki ima vse pravne instrumente za opravljanje “običajnega” zakonodajnega dela. Če parlament ne prekliče pooblastila ali ne umakne samega akta, vladni predpisi veljajo le do konca stanja nevarnosti, kot je navedeno v madžarski ustavi. Zato je pravna sila zakona odvisna le od praktičnosti in ne zakonitosti.
Dodati je treba tudi, da se zdijo domače in mednarodne kritike glede uvedbe »vladanja z dekreti« in »odprave parlamentarnega nadzora« nesmiselne, saj bi bilo glede na okoliščine nelogično, če bi naša vlada to storila. Kot smo že omenili, imajo vladajoče stranke v parlamentu stabilno dvotretjinsko večino, zmagale so na vseh volitvah od leta 2006, vključno z nacionalnimi, lokalnimi in evropskimi. Demontaža parlamentarnega sistema s tako močno večino ali omejevanje pristojnosti zakonodajne veje oblasti sploh ne bi imelo smisla, zlasti s čisto partizanskega vidika. Zakaj zaboga bi si vlada namerno prizadevala zanemariti parlament, kjer že ima močan vpliv, ali ga poskuša izključiti iz procesa odločanja?
Ne nazadnje lahko vlada uveljavlja svojo moč v obsegu, ki je potreben in sorazmeren, da si zagotovi cilj, ki ga zasleduje, ko se spopada z nevarnostjo v povezavi z virusom – za zdravje, življenje, lastnino, pravice in ohranjanje stabilnosti gospodarstva. No, ali se? Po mnenju velike večine Madžarov zagotovo se. Glede na nedavno anketo madžarskega raziskovalnega središča Nézőpont Intézet se »90 odstotkov vseh Madžarov«, ki živijo v državi, ter »94 odstotkov provladnih in 80 odstotkov protivladnih volivcev strinja, da je izredno stanje, ki ga je na Madžarskem uvedel zakon o izrednih razmerah, treba podaljšati«. Na vprašanje, do kdaj, bi skoraj 60 odstotkov Madžarov »pooblastilo vlado za uvedbo posebnih ukrepov do konca epidemije«, 72 odstotkov pa se jih strinja s »posebno zaostritvijo kazenskega zakonika«.
Večina madžarskih državljanov razume resnost razmer in se v celoti drži vladnih ukrepov ter sodeluje. Posledično je naraščanje števila novih primerov na Madžarskem še vedno postopno in ne eksponentno.
Toda, ali bo svoboda tiska izginila z Madžarske, kot pravijo naši kritiki zadnje desetletje vsak dan?
Seveda ne. Res pa je, da v času epidemije lažne novice postanejo še posebej nevarne in je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje njihovega širjenja. Dejansko se je na spletu pojavilo že več primerov lažnih novic. Zato novi kazenski predpisi, ki veljajo le v času trajanja posebnega pravnega reda, predvidevajo strožje kazni za strašenje. To se sploh ne nanaša na zavajajoča mnenja, temveč velja le za tiste, ki namerno širijo lažne ali neresnične podatke, ki bi lahko ovirali prizadevanja za omejitev širjenja virusa. Članek, kritičen do vlade, v to ni zajet. Lažna trditev, da bi bilo celo mesto lahko postavljeno pod karanteno, pa je. Na koncu o tem, kaj je kaznivo in kaj ne, odloči sodišče.
Če upoštevamo vse to, je zelo razdiralno in cinično, da se iz čarobnega klobuka liberalnega populizma vedno znova potegne iste kritike in joka nad »smrtjo demokracije na Madžarskem«, ko pa se podobni ukrepi sprejemajo tudi v drugih demokracijah po vsem svetu, na zahodu in vzhodu. Takšne kritike so polne vročega zraka!
Seveda noben razumen človek ne želi izrednega stanja. Pa vendar vsaka ustava vključuje možnost izrednega stanja. Ti ukrepi nimajo nobene zveze z diktaturo. Gre za čas, ki je daleč od običajnega časa – povsod. Borimo se za »sploščitev krivulje«, da bi rešili življenja tisočih madžarskih moških in žensk, ki jih ogroža smrtonosni virus. V »času nevarnosti«, ko so človeška življenja ali premoženje ogroženi, se zakoni rodijo razmeroma hitro, saj je hitrost naša edina možnost, da situacijo obvladamo odgovorno.
Zoltán Szalai je glavni urednik madžarskega tednika Mandiner, Miklós Szánthó je direktor Centra za temeljne človekove pravice v Budimpešti. Članek je bil objavljen na spletni strani AM Greatness
