Piše: Moja Dolenjska
Vladajoča koalicija želi izvesti spremembe volilne zakonodaje, za kar v državnem zboru potrebuje 60 glasov poslancev in poslank. Tega nimajo, zato že nekaj časa snubijo poslance Nove Slovenije (NSi). In kot kaže, jim ti kar nasedajo, čeprav bi samo izginili iz političnega prostora.
Kaj bi pomenila predlagana ukinitev volilnih okrajev (in uvedba preferenčnega glasu), pa je zdaj objavil Janez Janša. Zapisal je, da bi to olajšalo kampanjo majhnim in instant strankam, hkrati pa bi katastrofalno povečala centralizacijo države ter še bolj znižala razvojni potencial in volilno udeležbo na podeželju.
Janez Janša je pojasnil:
V predlaganem volilnem sistemu brez 88 okrajev in z 8 volilnimi enotami bi se izvoljeni poslanci vseh strank v roku treh mandatov praktično v celoti skoncentrirali v državnem in nekaterih regionalnih središčih. V Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru, Novi Gorici, Kranju, Murski Soboti in Novem mestu. Tam torej, kjer je večja gostota volilnega telesa in večja možnost medijske promocije za večje število volivcev. V tem sistemu bi bili poslanci, izvoljeni na podeželju, sčasoma zgolj le še izjema. Ugleden kandidat iz Mozirja bi težko zbral več preferenčnih glasov od kolega na isti listi v 5 volilni enoti, ki je vsaj relativno poznan v Celju. Enako velja za kandidata iz Ljutomera napram kandidatu iz Murske Sobote v 8. volilni enoti. Pa za kandidata iz Cerknice ali Kamnika napram kandidatu iz Ljubljane ali Kranja. Koroška, Notranjska, Prlekija, Posavje, Zasavje, Slovenske Gorice, Kras, Zgornja Savinjska dolina, Bela Krajina, Ribniško-Kočevska in ostale manjše regije ali sub regije bi v dveh do treh mandatih ostale brez možnosti izvolitve svojih zastopnikov v DZ ne glede na to, na kateri listi bi kandidirali. Podoben, čeprav manjši negativni učinek ukinitve volilnih okrajev dobimo tudi v primeru, če število volilnih enot povečamo na 22. Poleg skrajno škodljivega državnega centralizma bi tako pridelali še nekaj regijskih, večji del države, ki je že danes demografsko in razvojno obravnavan drugorazredno, pa bi še bolj zaostajal.
Zakaj torej danes tudi tisti, ki so leta 2000 grobo poteptali ljudsko voljo in odločbo Ustavnega sodišča o večinskem volilnem sistemu, na podlagi zgolj pomanjkljivega posvetovalnega referenduma na ves glas kričijo o potrebi po neposrednem vplivu volivca na izvolitev poslanca?
1. SDS je leta 1996 zbrala skoraj 50.000 podpisov za dvokrožni večinski sistem, po katerem bi 88 poslancev DZ volili neposredno. Ne na posvetovalnem, ampak na zakonodajnem referendumu. Volivci imajo po tem sistemu absolutno moč pri odločanju, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Vsak poslanec pa za izvolitev potrebuje absolutno večino, več kot 50 % veljavnih oddanih glasov v prvem ali morebitnem drugem krogu. Na referendumu je večinski sistem dobil podporo volivcev, vendar ga LDS+SD večina v DZ ni želela sprejeti. Po pritožbah je US odločilo, da DZ mora uzakoniti večinski volilni sistem. A ustavna večina poslancev DZ (vključno z odločilnimi 30 glasovi združene SLS – SKD) je uresničitev rezultata referenduma in odločbe US izigralo s spremembo ustave RS, v katero je po izredni proceduri v samo nekaj dneh zapisalo obstoječi, deloma izkrivljeni proporcionalni volilni sistem. Danes nam preti, da bo ravno Nova Slovenija, stranka, ki je nastala iz načelnega upora proti tej strateški politični napaki SLS – SKD (zaradi nje je stranka v roku 2 mesecev padla iz 30 na 7 poslancev), podobno napako ponovila in glasovala za ukinitev volilnih okrajev.
2. Danes tudi predstavniki in podporniki tranzicijske levice in strank, ki so s pomočjo silne propagandne akcije režimskih medijev leta 2000 grobo povozili ljudsko voljo in odločbo US zatrjujejo, da je treba volivcem omogočiti odločilen vpliv na izvolitev poslanca. To naj bi zagotovili z relativnim preferenčnim glasom znotraj obstoječega izkrivljenega proporcionalnega sistema in ukinitvijo volilnih okrajev. Predlagajo ukinitev 88 volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega (prednostnega) glasu, ki bi ga lahko volivec v vsaki od 8 volilnih enot podelil enemu izmed 11 kandidatov na istoimenski listi. Tak sistem deloma dejansko, deloma pa navidezno omogoča volivcu širšo izbiro. Dejansko zato, ker lahko volivec izbira ne samo med več listami, ampak tudi med več kandidati na istoimenski listi, navidezno pa zato, ker tudi nadpovprečno število prednostnih glasov za enega kandidata še ne omogoča izvolitve, če kandidatova lista skupaj ne doseže 4% parlamentarnega praga. Nikakor pa ta sistem ne omogoča volivcu odločilen vpliv na izbiro poslanca. Ta je možen zgolj v (dvokrožnem) večinskem sistemu.
3. Predstavniki Socialnih demokratov so po koncu mandata njihove vlade 2009-2011 zatrjevali, da je eden največjih uspehov njihove vladne koalicije v tem obdobju uvedba nezdružljivosti funkcije župana in poslanca. Večinska javnost je to rešitev podpirala in po njeni uveljavitvi ni nihče resno javno ocenil njenih učinkov, čeprav so na dlani. Mimogrede naj povem, da je takrat SDS predlagala zdravorazumsko rešitev, po kateri bi nezdružljivost veljala za župane občin nad 5000 prebivalci, za manjše podeželske občine, kjer so župani velikokrat ne profesionalci, pa ne. Sprejeta pa je bila radikalna rešitev, katere posledice so danes nesporne. Dobili smo poslabšan položaj manj razvitih podeželskih občin, padec volilne udeležbe v severovzhodni Sloveniji, kjer je takih občin največ, ter izpad SLS iz Državnega zbora. Pri tej zadnji posledici so tudi drugi pomembni vzroki, vendar je danes tudi laikom jasno, da bi v primeru možnosti kandidatur množice priljubljenih županov manjših občin na listi SLS ta stranka vseskozi imela poslance v DZ. Bi v tem primeru tudi imeli na oblasti 3x reciklirane vlade novih obrazov tranzicijske levice? Močno dvomim. Očitne politične posledice uvedbe nezdružljivosti poslanske funkcije s funkcijo župana manjše podeželske občine pritrjujejo besedam predstavnikov SD o uspešni potezi. Res, to je bil strateško pomemben ukrep za povečanje razvojnih razlik in hkratno utrditev premoči tranzicijske levice v državi.
4. Tranzicijska levica z nekaj izjemami se za ukinitev volilnih okrajev ne zavzema zato, ker bi si tako srčno želela večji vpliv volivcev na izvolitev poslanca (v tem primeru bi seveda podprli večinski ali v primeru nekaterih političnih bojazni in pomislekov kombiniran volilni sistem), ampak ker želijo aktivno volilno telo še bolj ukrojiti po svoji meri. Učinki predlagane ukinitve volilnih okrajev so dolgoročni in predvidljivi ter pretežno negativni:
a. Izvoljeni poslanci vseh strank bi se v roku treh mandatov praktično v celoti skoncentrirali v državnem in nekaterih regionalnih središčih. Poleg skrajno škodljivega državnega centralizma, ki je eden osrednjih razvojnih problemov države, bi tako pridelali še nekaj regijskih. Večji del države, ki je že danes demografsko in razvojno obravnavan drugorazredno, pa bi še bolj zaostajal.
b. Končna strateška politična posledica pa bi nastala v še bolj drastičnem razkoraku med volilno udeležbo v Ljubljani in nekaterih drugih centrih in na podeželju. Zakaj bi npr. volivec v Slovenskih goricah, Brkinih, Kočevju, Zagorju, Mežici, Kobaridu ipd. sploh šel na volitve, če mu je vnaprej jasno, da kandidati iz tega okolja ali cele sub regije nimajo nobene možnosti, da bi bili izvoljeni? Že danes šokantna razlika v volilni udeležbi med npr. 3 (pretežno ljubljansko) volilno enoto ter severovzhodno Slovenijo (7. in 8. volilno enoto), ki znaša med 10% in 20% bi narasla na razmerje 1:2. Narasla pa bi sicer postopoma. Ko bi prvič volili po sistemu brez volilnih okrajev, bi nekateri od obstoječih poslancev iz podeželja in manjših mest zaradi svoje aktualne širše poslanske razpoznavnosti še lahko prišli do zadostnega števila preferenc, a bi se njihovo število bistveno zmanjšalo že ob naslednjih volitvah in po treh mandatih bi bili zgolj še izjema. Približno podoben bi bil tudi trend spoznanja pri podeželskih volivcih, da se na volitve ne splača. Sami presodite, kdo v takih posledicah išče svoje koristi in kakšne katastrofalne (ne)razvojne učinke bi takšno stanje prineslo večini prebivalstva Slovenije.
5. Kje pa so rešitve, če želimo res odpraviti obstoječo izkrivljenost volilnega sistema (volilci danes v okraju glasujejo za kandidata, glas pa gre dejansko najprej listi in šele nato tistemu, ki ga obkrožijo) in povečati neposredni vpliv volivcev na izvolitev poslancev?
a. Najpopolnejša rešitev je zagotovo dvokrožni večinski volilni sistem, ki ga je kot daleč najboljšega prepoznalo tudi ljudstvo na zakonodajnem referendumu. Vemo pa, da nanj tranzicijska levica nikoli večinsko ne bo pristala, saj večinski volilni sistem zagotavlja trdno vlado in hkrati terja sodelovanje in povezovanje sorodnih strank. Tranzicijska levica tega v praksi očitno ni sposobna, čeprav zelo rada očitke o izključevalnosti naslavlja na druge. Zato večinski volilni sistem – ki bi posledično Sloveniji omogočil normalnost, bolj enakomeren razvoj, dokončanje tranzicije, uvedbo meritokracije, vladavine prava in večje pravičnosti ter najmanj za 3% večjo gospodarsko rast – torej danes žal politično ni realen.
b. Korak naprej bi bil tudi kombiniran volilni sistem, po katerem bi 44 poslancev volili po proporcionalnem načelu in 44 po večinskem. Tako bi še vedno zagotovili vsaj delno enakopravno zastopanost vseh delov Slovenije v zakonodajnem telesu, zadovoljili pa bi tudi načelne zagovornike proporcionalnega sistema. O tej rešitvi smo se pripravljeni resno pogovarjati, če obstaja volja vsaj pri delu tranzicijske levice. V nobenem primeru pa zaradi opisanih negativnih posledic SDS ne bo pristala na predlagano ukinitev volilnih okrajev. Ker ne pristajamo na delitev Slovenije na prvo in drugo razredne. Za nas Slovenija ni samo center in nekaj regionalnih središč. Vedno se bomo bojevali za vsak košček domovine in za enakopravno obravnavo vsakega volivca in vsakega davkoplačevalca.
