Piše: Peter Truden
Ameriški veleposlanik Thomas B. Robinson je nekoč o slovenskih medijih dejal, da v svojih zgodbah očitno mešajo dejstva in mnenja ter kažejo močno levo pristranskost. Leva pristranskost se je v zadnjih desetih letih stopnjevala do take mere, da danes slovenski levi politično-medijski stroj predstavlja enotno propagando, ki bi mu jo zavidal tudi Joseph Goebbels.
Posvojitev nasilnih protestov je zadnja bizarna epizoda, ki nas spominja na to, kakšnih sprevrženih taktik je ta stroj zmožen.
Nasilni protesti in lansiranje laži
Skoraj dve leti nenehnih protestov, izvoza lažnih novic v tujino in sejanja nezaupanja med koalicijskimi partnerji ni bilo dovolj, da bi vlada padla − na veliko presenečenje tranzicijske levice. Izkazalo se je, da je akademsko-umetniško bleferska druščina, ki je proteste v imenu politike tudi izvajala, politično in družbeno dokaj impotentna in nima dometa zunaj skrajno leve resničnosti. Zato so se zdaj očitno odločili, da bodo spet poskusili na silo, z glavo skozi zid – kot leta 2013. Tokrat s posvojitvijo nasilnih proticepilskih protestov.
Do jesenskih sredinih protestov so v upanju na “miren prenos oblasti” imeli distanco do incidentov, kjer je prihajalo do nasilja. Pravzaprav so incidente raje kar zamolčali, ko je na primer raper Zlatko napadel kamermana televizije Nova24. Lanske nasilne proteste pod vodstvom Anisa Ličine, ko so protestniki huje pretepli kamermana, so obsodili vsi, čeprav je že takrat RTV Slovenija z intervjujem obsojenega zločinca Ličine prvič pokazala tendence po normalizaciji uličnega nasilja, s tem ko je Ličino celo intervjuvala kot “protestnika”. Sicer so naredili vse, da se takšni protesti izolirajo od njihovih neuradnih organizatorjev (Jaše Jenulla, Tee Jarc in strank iz konstelacije opozicije KUL) ne glede na to, da so se ljudje, ki so razbijali na protestih Ličine, redno pojavljali tudi na Jenullovih.
Levi mediji postali zavezniki podivjanih tolp
Ko se je letos po uvedbi pogoje PCT pojavil Zoran Stevanović in njegova proticepilska Resni.ca, so bili najprej v precepu. Po eni strani so se držali načela sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj, po drugi so začutili, da Stevanović ne igra njihove igre, saj je med drugim blatil tudi soorganizatorje petkovih protestov – Socialne demokrate. Hitro so ugotovili, da Stevanović ni uporabni idiot tipa Jenull, ampak svojeglavi poklicni prevarant, ki doživlja naslado ob manipuliranju z množicami.
Zato prvi nasilni sredini protesti, ko se je Stevanovićeva skupina zanikovalcev virusa oglasila tudi na RTV Slovenija, še niso podprli z vsem srcem; Petra Bezjak Cirman je takrat še rotila policijo, naj jim pride pomagat. Naslednji teden, ko pa so strasti dokončno popustile in so ljudje začeli razbijati po mestu ter so celo zavzeli del severne ljubljanske obvoznice, pa se je globoka država očitno že odločila kako naprej. Novinarji so postali glavni motor ščuvanja in podpihovanja nezadovoljstva. Do zadnjega protesta, ki je potekal ob boku evropskega vrha na Brdu, so mediji dokončno postali trajni zavezniki protestnikov in kritiki policijskega nasilja – čeprav so jim protestniki celo vdirali v studie. Tedenska Tarča na RTV Slovenija je pričakovano obdelovala domnevno čezmerno uporabo policijske sile. Naslovnice Večera in Dnevnika so se brale, kot da bi uniformirana gverilska vojska prevratnikov napadla miroljubne protestnike: “Represija ne bo zatrla upora”, “Policija s solzivcem in vodnim topom počastila evropski vrh o Balkanu”. Odlazkovi mediji so po aktivaciji 9. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije pisali o “prepovedani coni” in da se vlada boji protestov, zato bo “Hojs zaprl državo”. Njihovi medijski eksekutorji (ne)cenzurirano so objavili intervju z neznanim varnostnim strokovnjakom, ki je trdil, da je policija posredovala s prekomerno silo.
Medijsko dno RTVS, POP TV, N1 in tajkunskih časopisov
Ob istem času je internetni portal RTV Slovenija o srečanju celotne evropske politične elite na Brdu poročal, kot da gre za prispevek o oktobrski trgatvi iz Jeruzalema. Glavna novica so bili izgredi in slika policista v megli, za katerega je bilo videti, kot da nekaj brca, pospremljena z besedami: “Izgredi na ulicah: Ljubljana v oblaku solzivca.” Nato pa v poznih urah še “Ostaja vonj po solzivcu”. Komplementarno je novinarka N1 Suzana Lovec v službi srbskega tajkuna Dragana Šolaka po protestih pisala o tem, da solzivec poveča tveganje za okužbe dihal in izredne menstruacije, ki sta jih menda utrpeli tudi dve novinarki N1. Usklajenost medijskega stroja različnih lastništev, a istega cilja – ustoličiti nesposobno skrajno levo vlado – je bila osupljiva tudi za poznavalce medijske scene. Aktivirali so celo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je prišel na 24UR pristavit svoj lonček, da je on proti (globalno nespornim) pogojem PCT in dodal še nekaj besedne komunistične parafinelije o fašistični žici čez Ljubljano, ki se zdaj znova manifestira z ograjami. Prikaz popolnega razvrata, ki so ga s hujskaškim poročanjem proizvedli mediji, je bil tvit nekdanjega večkratnega ministra in predsednika državnega zbora Pavleta Gantarja, ki je policiste označil za “dobro organizirane tolpe”.
Pomemben del operacije je bila normalizacija in preobrazba zanikovalcev virusa in nasprotnikov cepljenja v običajne državljane, ki se upirajo vladni diktaturi. Ta del je bil narejen z veliko občutka za manipulacijo množic. Tednik RTV Slovenija je objavil prispevek o stranskih učinkih cepiv, ki je temeljil na nepreverjenih anekdotah. Neverjetnega vdora podivjane horde zanikovalcev virusa na avtocestno obvoznico niso več kazali. Zdaj so se na portalih RTV, 24UR in v tiskanih dnevnikih kazale le še slike protestnikov s protivladnimi transparenti. Tiste, ki so imeli zapisano, da je covid 19 nateg iluminatov in da so v cepivih mikročipi, so pametno cenzurirali. Ljudje, ki ne verjamejo, da virus obstaja, in ljudje, ki mislijo, da se bomo s hitrimi testi spremenili v “internet teles”, so se čez noč spremenili v nezadovoljne državljane, ki so utrujeni od protikoronskih ukrepov, za katere je kriva izključno vlada in njena neprimerna komunikacija.
Sredini podivjani proticepilci so postali novi petkovi politkomisarji
Petkovi protesti so po dveh posiljenih poskusih oživitve (27. 4. in 28. 5.) jeseni povsem propadli tudi potem, ko jih je začel obiskovati zadnji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Na koncu so Jaši Jenullu sledili le še nevrotični skrajneži in propadli umetniki. Del dinamike pa gotovo tiči tudi v neprijetnem dejstvu, da je bilo jedro petkovih protestov od vsega začetka skoncentrirano okrog covidnih skeptikov, ki so razmišljali, da si je Janša bolezen izmislil in vanjo prepričal tudi svetovno skupnost, pa tudi, če si je ni, so ukrepi nepotrebni, saj za vsako bolezen na svetu rož’ca raste. Ko so proteste še lani aktivno podpirali politiki Socialnih demokratov in LMŠ, so bili plakati predvsem v smislu: “COVID-19 JE ZAROTA NWO.” Ti ljudje so se veliko bolje znašli v naročju karizmatičnega nateguna Stevanovića kot dolgočasnega propadlega producenta Jenulla. In ko se je začel vrteti ciklon spontane energije devetnajstmesečnih pandemičnih frustracij (ki je sicer tudi globalni fenomen), so slovenski levi politiki in medijski družbenopolitični delavci protestnike transplantirali v svojo resničnost Osvobodilne fronte in totalitarnih simbolov. Sredini proticepilci so postali novi petkovi politkomisarji. Borci za svobodo. Kar ni šlo zlepa v več kot sedemdesetih petkih, bi radi uredili z ulico ob sredah. Začutili so trenutek, ko bi lahko podivjana ulična anarhija proizvedla novega Viranta kot leta 2013. PCT kot novi mariborski radarji. Obupni poskusi obupane klike ljudi, ki so pripravljeni v imenu boja za svoj fevd žrtvovati ne le prihodnje nepotrebne covidne žrtve, ampak tudi vladavino prava v državi.
