Piše: Gašper Blažič
Ob 80-letnici konca druge svetovne vojne so tudi v okviru Univerze v Ljubljani pripravili priložnostno razstavo o tem, kako je ljubljanska univerza zaživela s koncem vojne ter z »osvoboditvijo«. Govor je pripravil dr. Božo Repe, sicer osrednja režimska korifeja na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Nekateri ga ljubkovalno imenujejo tudi »Kučanov hišni zgodovinar«.
Njegov celoten govor je sicer objavljen TUKAJ. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, kako zelo rdečerežimsko zveni ta govor, ko omenja »klerofašistične organizacije« (Akademski klub Straža in Mladi borci) na univerzi. Kot da se v zadnjih 35 letih, odkar je spet omogočeno svobodno raziskovanje in objavljanje zamolčanih dejstev, ni zgodilo povsem ničesar. Govor zveni, kot bi bil prebran sredi svinčenih sedemdesetih let, ko so zaradi diferenciacije in »moralno-politično« oporečnih profesorjev slednje ne samo izključevali z univerze, ampak jih celo obsojali in zapirali. Ena sama hvala na račun OF in NOB, na drugi strani pa brezobzirno pljuvanje po vseh, ki takrat niso potegnili z revolucionarno stranjo.
Osamosvojitev je zrasla v kočevskih gozdovih?
Vseeno pa si nekateri citati dr. Boža Repeta zaslužijo posebno obravnavo. Na primer: »Leta 1991 je bila Slovenija zaradi vizije, ki je nastala v kočevskih gozdovih izgrajena država. Osamosvojitev ni bila začetek, temveč konec poti, ki se je začela med vojno.« Povedano drugače: komunisti so osamosvojili Slovenijo. No, delno je mogoče temu celo pritrditi, saj so glavni nosilci Komunistične partije Slovenije glede prihodnosti razmišljali o več opcijah, tudi o ločitvi Slovenije od tedanje kraljevine Jugoslavije, a seveda pod pogojem, da bo Slovenija komunistična država. Za ta cilj so bili pripravljeni žrtvovati vse, celo s tem, da se Primorska dokončno priključi k Italiji, če bi slednja postala komunistična država. Kar se seveda ni zgodilo. Nato je na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu vendarle zmagala ideja o »prenovljeni«, tokrat komunistični Jugoslaviji. KPS je bila vendarle le filiala jugoslovanske partije, ki jo je vodil Josip Broz-Tito, tedaj še trden Stalinov zaveznik. Zaradi iskanja kompromisa in zaradi dejstva, da se je KPS zelo dobro organizirala v »navidez nevtralno« OF, je bil dosežen dogovor o decentralizirani in federalizirani Jugoslaviji, a to se ni zgodilo takoj. Prvi dve desetletji po vojni so namreč vidno vlogo v Titovem najožjem krogu imeli centralisti, najprej Milovan Đilas, nato še Aleksandar Ranković. Oba sta nato postala disidenta. Ko je ta vpliv po letu 1966 (Brionski plenum!) postal manjši, je Tito znova rehabilitiral arhitekta komunistične revolucije na Slovenskem Edvarda Kardelja in nato leta 1974 dopustil zadnjo samoupravno in takrat že povsem federalistično jugoslovansko ustavo. Ki pa je, mimogrede, Tito sploh ni podpisal.
Kočevski “parlament” je bil navadna farsa!
Kaj pa »vizije« iz kočevskih gozdov? Dr. Repe ima po vsej verjetnosti v mislih Zbor odposlancev slovenskega naroda (oz. kočevski zbor), ki zanj in za ostale častilce mita o NOB predstavlja nekakšen začetek slovenskega parlamentarizma. Ta zbor se je zgodil v začetku oktobra 1943, manj kot dva meseca pred zasedanjem Avnoja v Jajcu. Potrebno je upoštevati tudi kontekst: takrat je bila revolucionarna stran v velikem ofenzivnem naletu. Zgodili sta se dve tragediji, kjer so komunističnim partizanom pri napadu na lastne rojake pomagali italijanski topničarji. To je bilo septembra 1943 v Grčaricah ter pri Turjaku. Partizani so napadli tako pripadnike jugoslovanske vojske v domovini kot vaške stražarje, ki so bili spričo moči italijanskega topništva povsem nemočni. Prišlo je do hudega pokola. Vse skupaj je pripeljalo do nove faze pri organizaciji protirevolucionarnega tabora – ustanovljeno je bilo Slovensko domobranstvo, a to se je zgodilo šele 6. decembra 1943. Domobranci so tako dejansko obstajali samo leto in pol – toliko o tem, kako danes nekateri brez zadržkov govorijo o nekakšnem simetričnem »partizansko-domobranskem razkolu«.
Iz teh podatkov je jasno, da je bil »kočevski parlament« čisto navadna farsa. Šlo je za ustvarjanje nekakšne komunistične paradržave v času predaha, ko je Italija razglasila kapitulacijo in so pripadniki njene vojske na slovenskem ozemlju nenadoma postali zvesti sodelavci partizanov. Zborovanje ni potekalo v kočevskih gozdovih, ampak v Sokolskem domu v Kočevju, toda v resnici ni odločal o ničemer. Oziroma ne bi odločal o ničemer, če ne bi nato prišlo do zmage revolucije. Volitev v Sloveniji v tistem času ni bilo, tako da je bilo nemogoče govoriti o »izvoljenem parlamentu«. Glavni namen tega »parlamenta« je bil izvajati revolucionarno dejavnost, saj so takoj po tem zboru organizirali prvi montirani »sodni« proces, kamor so pripeljali 21 ujetih voditeljev protikomunističnega odpora ter jih veliko večino obsodili na smrt z ustrelitvijo. Torej, neka samooklicana gverilska instanca se je odločila, da bo prevzela vlogo države, slovensko ustavno sodišče pa je 80 let kasneje zamudilo priložnost, da to veliko sramoto odpravi. Več o tem si lahko preberete TUKAJ.
Znanstveni inštitut sredi kočevskih gozdov?
Sodeč po govoru dr. Repeta smo imeli v kočevskih gozdovih med vojno pravcati »znanstveni inštitut«. Takole pravi: »Med vojno je Osvobodilna fronta ustanovila znanstveni inštitut. Edini tak v evropskem odporniškem gibanju. Znanstveniki v kočevskih gozdovih niso pisali samo o boju. Pripravljali so načrte za slovenske mejne zahteve, razmišljali so o prihodnosti: o šolstvu, o znanosti, pisali zakone. Bili so zadolženi za varstvo kulturne dediščine, za koncipiranje sistema, v katerem bodo gozdovi last vseh in ne fevdalcev. Mnoge današnje institucije, recimo statistični zavod, so nastale takrat. Simbolno je moč kulture izražala uvedba Prešernovega dne. Verjeli so, da bo v novi družbi znanje vodilna sila. Načrtovali so federalno republiko.« Če potegnemo črto: »kočevski znanstveniki« so ustvarili temelje samostojne Slovenije – po mnenju Kučanovega glavnega zgodovinarja.
Ideja o samostojni Sloveniji je bila v Jugoslaviji strogo prepovedana
Očitno pa nosilci tovrstne propagande pozabljajo na pomembno dejstvo: da je osamosvojitev Slovenije nastala navkljub komunizmu in ne zaradi njega. Idejo samostojne Slovenije je že kmalu po okupaciji najprej razvil dr. Lambert Ehrlich, ki pa so ga komunisti likvidirali s pomočjo oznovskega atentatorja. Idejo so nato po vojni gojili le v emigrantskih krogih – med drugim je o njej pisal tržaški slovenski intelektualec Franc Jeza, pa tudi slovenski časopisi v Argentini in drugod. V sami Sloveniji je bila ta ideja strogo prepovedana in tudi preganjana! Federalna ustava 1974 je sicer res Jugoslavijo opredelila kot zvezo narodov, ki imajo pravico do samoodločbe, Kardelj pa je smatral, da je bila samoodločba slovenskega naroda že realizirana v odločitvi za (Titovo) Jugoslavijo.
Šele po smrti Kardelja in Tita se je družbeni prostor toliko odprl, da so slovenski (nerežimski) intelektualci lahko začeli razmišljati o prihodnosti Slovenije mimo režimskih transmisij. Leta 1985 je prišlo do zbora razumnikov in literatov v Cankarjevem domu, leto kasneje je v okviru Revije 2000 že izšel zbornik, ki je nakazoval možnosti sestavljanja novega nacionalnega programa. Vključile so se tudi nekatere druge revije, denimo (Celovški) Zvon, še zlasti pa Nova revija, ki je leta 1987 izdala prispevke za slovenski nacionalni program – slednjega je rdeči režim ostro obsodil in se zaklinjal, da bo naredil vse, da točke iz programa ne bodo uresničene. Vendar pa niti ta program nikjer ni izrecno omenjal samostojne Slovenije, pač pa samo med vrsticami. Kdor bi omenjal Slovenijo kot državo, bi tvegal zaporno kazen.
Toda dogodki so šli svojo pot in 8. maja 1989 je bil nacionalni program v zgoščeni obliki predstavljen v obliki Majniške deklaracije. Oblast je tokrat reagirala z vsebinsko podobno, vendar širšo izjavo (Temeljna listina Slovenije), ki je omenjala prenovljeno Jugoslavijo ter socializem. Takrat so že nastajale nove neodvisne politične organizacije, nastal je tudi prvi neodvisni sindikat. Konec leta 1989 je komunistični režim, ki je še vedno prisegal na Jugoslavijo, pod vtisom dogodkov v Romuniji privolil v večstrankarske volitve, na katerih je spomladi 1990 zmagal Demos. Demosova vlada je tudi nato izpeljala osamosvojitev.
Kot je znano, so se dotedanje partijske družbeno-politične organizacije preoblikovale v stranke. V veliki večini so ostro nasprotovale osamosvojitvi Slovenije, celo po izvedenem plebiscitu. Tudi tedaj novoizvoljeni predsednik predsedstva Milan Kučan ideje ni želel sprejeti te ideje, pač pa je celo dopustil razorožitev TO. Nasploh pa je skoraj do osamosvojitve zaničeval slovensko oboroženo silo.
Kaj si o sedanjosti misli Kučan?
No, očitno pa tudi dr. Repe ni povsem zadovoljen s sedanjostjo. Vendar je njegov premislek o sedanjosti tipično »kučanovski«. Poglejmo. »Slovenska družba je v tridesetih letih postala družba antiintelektualizma. Ne vodita je kultura in humanizem, niti nista njena središčna točka, kot je bilo v času narodnoosvobodilnega boja in kot so si predstavljali v nazorsko različni Osvobodilni fronti tako komunisti kot katoliki in liberalci. Stranke nimajo intelektualnega zaledja, niti si ga ne želijo. Država nima ne kakšnega strateškega inštituta in ne dolgoročnega načrtovanja. Slovenija je postala družba, kjer kultura in znanje ne odločata več. Lahko seveda za to krivimo neoliberalni koncept družbe, ki smo ga nekritično sprejeli. In globalizacijo. A tudi sebe. Ko so razumniki iz osemdesetih let iz civilne družbe prešli v politiko, so se namesto, da bi dvignili raven politične kulture, sami spustili v kulturni boj in neusmiljeno medsebojno politično obračunavanje. Ljudje iz akademskih krogov so strankam pomagali ustvariti in zacementirati partitokratski sistem, v katerem živimo. Univerze niso več templji razuma. So servisi gospodarstva. Znanost, še posebej humanistična, je strošek. Študijske programe prilagajamo trgu, ne družbi. In še manj njeni viziji in dolgoročnemu preživetju. Danes se o umetnosti glasuje na referendumih. Kdo je dovolj »naš«, kdo pa ustvarja Entartete Kunst. Kdo si zato zasluži pokojnino in kdo ne?« Kot bi brali kakšen sestavek zadnjega partijskega šefa Milana Kučana.
Vse jasno?
