Piše: Kavarna Hayek
Francija je padla. Dokončno. Prizori, ki jih zadnje dni spremljamo, je tisto, na kar nekateri opozarjamo že več let. »Inženirji«, »zdravniki«, »visoko izobraženi tehnologi«, kot »bogatitelje evropske kulture« označujejo medijski mainstream in levičarski politiki, so vedno sovražili Evropo. Na staro celino niso prišli v iskanju boljšega in mirnejšega življenja, ampak zato, da uničijo evropsko kulturo in tradicijo ter jo nadomestijo z arabsko-afriško. Njihova kultura pa je kultura nasilja in uničevanja, zato francoska mesta danes gorijo.
Zakaj je do tega prišlo in kdo je odgovoren? Že takoj na začetku je treba jasno povedati, da imajo desničarske elite zaradi neodločne in popustljive politike na ramenih enako težo krivde kot levičarske. S to razliko, da bodo levičarji, ki na široko odpirajo vrata invaziji na staro celino, s svojimi postmodernističnimi vrednotami (LGBT, trasspolnost), prvi, ki jih bodo prišleki med »znanstvenimi preizkusi« uporabili za dokazovanje gravitacije. Zato velja spomniti na rimskega državnika in pravnika Cicera, ki je pred dvema tisočletjema dejal (vsaj pripisujejo mu te besede): »Narod lahko preživi svoje bedake in celo ambiciozne. Vendar ne more preživeti izdaje od znotraj. Sovražnik pred vrati je manj grozljiv, saj je znan in nosi svoj prapor odkrito. Toda izdajalec se svobodno giblje med tistimi znotraj, njegov pretkani šepet šumi po vseh uličicah, sliši se v samih dvoranah vlade. Kajti izdajalec se ne zdi izdajalec; govori z naglasom, ki je znan njegovim žrtvam, in ima njihov obraz in njihove argumente, nagovarja k nizkotnosti, ki je globoko v srcih vseh ljudi. On trohni dušo naroda, tajno in neznano dela ponoči, da spodkopava stebre mesta, okuži politično telo, da se ne more več upirati. Morilca se je treba manj bati. Izdajalec je kuga.«
In Evropa je imela v 20. stoletju vse polno izdajalcev, ki se zadnje pol stoletja sploh ne skrivajo več. Ena najslavnejših novinark prejšnjega stoletja Oriana Fallaci to početje opisuje takole: »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznanci ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami; in izpeljali so jo sloviti voditelji.«
Propad Evrope se je sicer začel že prej, toda glavni pospešek je dobil pred dobre pol stoletja. Takrat je Francija, jezna, ker je izgubila kolonije v Afriki začela protiameriško gonjo. K temu je pripomogla tudi katoliška cerkev, ki se je z II. vatikanskim koncilom odprla islamu. Tezo papeža Pavla VI. (1964) so prve sprejele Francija, Italija in Španija (kasneje še vse države EGS), zato ni čudno, da je v omenjenih državah tudi največ muslimanov in da je kot prva evropska država padla ravno domovina galskega petelina (v Franciji se je zgodil tudi prvi uradno zabeleženi umor s kamenjanjem po šeriatskem pravu). A najbolj usodno je bilo leto 1975.
Julija 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (EGS) sprejeta Strasbourška resolucija, ki je odprla pot islamizaciji Evrope in velja za rojstni dan Evrabije. Zanjo je v Strasbourgu glasovalo 200 poslancev iz zahodnoevropskih držav. Politiki so predstavljali celoten tedanji ideološki spekter (razen strank, ki jih danes prepoznamo kot domoljubne, saj v tistem času niso imele parlamentarnih predstavnikov), napisal pa jo je predstavnik levega krila belgijskih krščanskih demokratov Tijl Declercq. V besedilu je zapisano, da imajo arabski priseljenci, ki se naselijo v Evropi, pravico prenašati svojo kulturo, običaje, način življenja in religijo v Evropo. Podobno kot danes so politiki tudi takrat trdili, da Evropa potrebuje delovno silo, ki jo bodo pripeljali na staro celino. Staroselci so se sicer trudili, da bi ohranili svoje običaje in tradicijo, toda politični vrh od priseljencev ni zahteval, da se vključijo v zahodno družbo, ….
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
